Danes je šla Otrokinja prvič v svet. Za tri dni z vrtcem. Kako paše, ko ni tistih mamiiii na tri minute. In kako komaj čakam, da bo spet prižlobudrala domov v sredo popoldne...
Tavelik je šel prvič tik pred četrtim rojstnim dnem in od takrat večkrat letno na razne tabore, kmetije, morje, smučanje, šolo v naravi, pa še poleti kdaj med počitnicami, da smo poštukali varstvo. Mlajši seveda isto. Pa vsakič je bil v mojem grlu majhen cmokec.
Ko sem jo zjutraj še zadnjič objela in polupčkala, z vsemi mamastimi napotki o bodipridna in fajnsemej, mi je rekla, da me bo pogrešala in da bo vsako noč sanjala o meni.
Vse samoobvladovanje sem spravila v to, da so solze ostale na notranji strani vek.
Za nekatere stvari očitno nikoli ne dobiš dovolj kilometrine.
ponedeljek, 23. maj 2011
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
.png)
Ahh, jaaa.. poznam :) Verjetno pozna večina mam :)
OdgovoriIzbrišiJaz se tudi vedno jokam. Po odhodu, jasno. :)
OdgovoriIzbrišiGotovo se bo imela fajn.
Ma ja, za določene stvari kilometrina ne igra prav nobene vloge ☺
OdgovoriIzbrišiOdklopi še ti in uživaj!
...in prav je tako, da za take stvari nikoli ne dobiš kilometrine ;)
OdgovoriIzbrišiAl smo hecne, kaj? Po eni strani tako paše malo odklopa, po drugi jih pa takoj pogrešamo ;)
OdgovoriIzbriši