Kako daš mulčka na "mute"?

Z Otrokinjo sva šli danes k logopedinji. Že nekaj časa sem opažala, da ona, če govori počasi, lepo izgovarja sičnike in šumnike, če govori "z delovno brzino" so pa vsi približno enaki - en čuden neopredeljiv zvok pač.
Tam sem izvedela, da ima otrok strahotno hripav glas (okej, danes je bil po treh dneh vrtčevskih počitnic gotovo dodatno "utrujen" ampak meni se vseeno ni zdelo nič posebnega, logopedinja se je pa kar za glavo držala), kar pomeni, da ima verjetno kaj čudnega z glasilkami (kakšne polipe ali kaj podobnega) in da naj otrok - glasovno počiva. Kar pomeni nobenega kričanja, nobenega šepetanja, čimmanj govorjenja. Da naj poskrbimo, da bo tiho, tudi če to pomeni, da gleda risanke. Za hip sem si zaželela, da bi bilo zdaj kakšno zoprno novembrsko vreme, da bi mirno ždeli vsak v svojem kotu, ne pa poletje (pravzaprav je še pomlad) z vso razigranostjo, ki jo prinaša, ko se otroci po cele dneve preganjajo zunaj. Nasploh moramo kot družina omejiti glasno govorjenje vseh vrst (torej tudi h kosilu ne pokličeš iz kuhinje ampak stopiš do vsakega posebej), da se navadimo.
Mi smo nasploh glasni, zlasti mulčki - pri nas se normalna debata, če se malo razživimo, po mojem sliši kot prepiranje pri kakšni drugi družini. Če nam uspe glasnost spraviti na normalo, bodo po mojem sosedovi mislili, da smo se odselili... ;)

Kako bomo ukrotili našo klepetuljo pa sploh še ne vem. Ona namreč govori za tri, ob vsaki stvari, ki jo želi povedati, pove še vse okrog - v istem stavku seveda -, tako da včasih, ko utrujen poslušaš samo na tričetrt, mirno izgubiš rdečo nit. Prav grozno mi je, ker jo moram včasih prekiniti sredi zagona, da naj govori tišje, da sva se danes popoldne že parkrat "pomenkovali" glede tega, pa da sploh ne vem, kaj nas še čaka. Do specialista je še dolga. Btw - do danes nisem vedela, da obstajajo foniatri. Pa bi čisto mirno shajala brez njih, če bi bilo po moje.
Za kakršnokoli idejo ali izkušnjo, ki bi lahko pomagala, da utišamo našo klepetuljo, bom zelo hvaležna.