Štiriperesne deteljice ali sreča na devet

Zadnjič sem našla štiriperesno deteljico. Meni se to dostikrat zgodi. Kot bi molele iz trave in se drle "me, me, me, pick me", kot Donkey v Shreku.
Danes sva šli z otrokinjo na sprehod mimo istega mesta. Bolj za hec kot ne sem se sklonila, če je morda še kakšna. In sva jih nabirali kot marjetice za šopek. Trenutno premorem na svoji pisalni mizi devet (9) štiriperesnih deteljic in eno petperesno.
Kot zanimivost: šestperesna je moj osebni rekord, najdena v zgodnjih najstniških letih pred Hiško Šiško. Bogve v kateri knjigi je pristala...
Tista, ki sem jo našla zadnjič je v plastificiranem ovoju romala k prijateljici, ki je tiste dni praznovala rojstni dan in sem jo priložila darilu. Eno današnjih bom namenila drugi prijateljici, ki je bila takrat z nama, ker mi je bilo takrat žal, da nimam še ene s sabo. Pa ker je itak moja. ☺ Ostale bom prav tako zaščitila in razdelila. Srečo je treba deliti, ne?

Devet štiriperesnih deteljic. Ne, ni fotomontaža :)

Petperesna deteljica

In kar ne morem mimo tega, da razmišljam, da imam - štiriperesne deteljice ali ne - sreče res obilo. Lepe reči se mi godijo, fine ljudi imam ob sebi skozi življenje. Res mi je dobro. In hvaležna sem za to.

Mulčki naj berejo!

V vrtcu so imeli bralno značko. Ker ni kazalo, da bi bili mulčki deležni kakršnekoli "uradne" nagradice ob dosežku kot je bralna značka, sem se dogovorila z vzgojiteljico, da bom izdelala knjižna kazala.
Priznam, da sem šivalni stroj vzela v roke "po sto letih". In priznam, da je pasalo in da v moji glavi spet mrgoli od šivalnih idej - takole oblekco za Otrokinjo in take hlače za majcho in tista kazala so kul in bi jih veljalo ponoviti...
Uspelo mi je celo spraviti skupaj fantovske motive. Ni bilo lahko, uspelo mi pa je. Punce so bolj "nezahtevne" v tem pogledu. Daš jim rožice, metuljčke, bleščice, perlice, pa so srečne. Šivanje za fante? Hmmm...
No, nastalo je tole:

Fantovska

Puncovska (kera huda beseda :D)

Jaz sem zadovoljna. Spet se je našel tisti fin občutek, ki te prevzame ob ustvarjanju. Tisto, kar ti da zagon od znotraj, tisto, kar tudi sredi noči radira utrujenost, tisto, kar da malo več prožnosti v korak, saj veš, da greš novim idejam naproti.
Upam, da bodo mulčki tudi zadovoljni, da jim bodo všeč. In če bo zaradi nečesa prijaznega, kar kuka iz knjige, kakšen mulčkek malo rajši pokukal vanjo, je namen dosežen.

Za uspešno zaključeno šolsko leto

Pri nas je konec šole praviloma pospremljen z neke vrste nagrado. Pa ne govorimo o denarju, ajpodih, kolesih ipd ampak o - dogodku. Nekam gremo, namensko, ker je šola uspešno za nami. No, za njima, midva res nimava nobenega dela s tem. Običajno je bil to kakšen izlet, kino, kitajska. Letos bo malo drugače. Ker že zdaj vemo, da bosta oba fanta gladko odlična in ker sta si že kot čisto majhna z zadnjega sedeža v avtu dostikrat zaželela "mamiii, kdaj bo pesmica sidarta?" je letošnji koncert v Stožicah kot nalašč za to, da bo to letošnji dogodek ob koncu šole. Sicer pred koncem šole ampak saj je tudi vse ostalo že jasno - pred koncem šole. Veselimo se, vsi štirje.

Kako daš mulčka na "mute"?

Z Otrokinjo sva šli danes k logopedinji. Že nekaj časa sem opažala, da ona, če govori počasi, lepo izgovarja sičnike in šumnike, če govori "z delovno brzino" so pa vsi približno enaki - en čuden neopredeljiv zvok pač.
Tam sem izvedela, da ima otrok strahotno hripav glas (okej, danes je bil po treh dneh vrtčevskih počitnic gotovo dodatno "utrujen" ampak meni se vseeno ni zdelo nič posebnega, logopedinja se je pa kar za glavo držala), kar pomeni, da ima verjetno kaj čudnega z glasilkami (kakšne polipe ali kaj podobnega) in da naj otrok - glasovno počiva. Kar pomeni nobenega kričanja, nobenega šepetanja, čimmanj govorjenja. Da naj poskrbimo, da bo tiho, tudi če to pomeni, da gleda risanke. Za hip sem si zaželela, da bi bilo zdaj kakšno zoprno novembrsko vreme, da bi mirno ždeli vsak v svojem kotu, ne pa poletje (pravzaprav je še pomlad) z vso razigranostjo, ki jo prinaša, ko se otroci po cele dneve preganjajo zunaj. Nasploh moramo kot družina omejiti glasno govorjenje vseh vrst (torej tudi h kosilu ne pokličeš iz kuhinje ampak stopiš do vsakega posebej), da se navadimo.
Mi smo nasploh glasni, zlasti mulčki - pri nas se normalna debata, če se malo razživimo, po mojem sliši kot prepiranje pri kakšni drugi družini. Če nam uspe glasnost spraviti na normalo, bodo po mojem sosedovi mislili, da smo se odselili... ;)

Kako bomo ukrotili našo klepetuljo pa sploh še ne vem. Ona namreč govori za tri, ob vsaki stvari, ki jo želi povedati, pove še vse okrog - v istem stavku seveda -, tako da včasih, ko utrujen poslušaš samo na tričetrt, mirno izgubiš rdečo nit. Prav grozno mi je, ker jo moram včasih prekiniti sredi zagona, da naj govori tišje, da sva se danes popoldne že parkrat "pomenkovali" glede tega, pa da sploh ne vem, kaj nas še čaka. Do specialista je še dolga. Btw - do danes nisem vedela, da obstajajo foniatri. Pa bi čisto mirno shajala brez njih, če bi bilo po moje.
Za kakršnokoli idejo ali izkušnjo, ki bi lahko pomagala, da utišamo našo klepetuljo, bom zelo hvaležna.

Veste, kje imate brisačo?

Štoparski vodnik po Galaksiji ve o brisačah povedati kar dosti stvari: Brisača, pravi, je takole približno naj – naj najkoristnejša stvar, ki si jo medzvezdni popotnik lahko omisli. Po eni plati ima veliko praktično vrednost – lahko jo ovije okrog sebe, da ga greje, ko prečka mrzle lune Bete Jaglana; na lesketajočih se plažah iz marmornega peska na Santraginusu V se lahko uleže nanjo in vdihava opojne morske hlape; na njej lahko spi pod zvezdarni, ki sijejo tako žareče rdeče na puščavskem Kakrafoonu; lahko jo razpne kot jadro na majhnem splavu in se odpelje po počasni težki reki Moth; mokro lahko uporabi kot orožje v boju z golimi rokami; lahko si jo ovije okrog glave, da se zaščiti pred škodljivimi izparinami ali da se obrani pogleda traalskega hroščatega krvoloka (neznansko neumna žival: če ga ne morete videti, sklepa, da tudi on ne vidi vas – zabit ko štor, ampak zelo zelo krvoločen); z njo lahko maha v stiski, da prikliče pomoč, in seveda se z njo lahko tudi obriše, če je še vedno dovolj snažna. Še mnogo pomembnejša je psihološka vrednost brisače. Je že tako, da vsak strag (strag: ne – popotnik), brž ko pri štoparju opazi brisačo, samodejno privzame, da poseduje štopar tudi zobno krtačko, flanelasto otiračo za obraz, milo, pločevinko keksov, čutarico, kompas, zemljevid, klobčič vrvice, razpršilec proti obadom, opremo za dež, vesoljski skafander itd itd. Še več, taisti strag bo tudi z veseljem posodil štoparju katerokoli od teh ali nadaljnjega ducata drugih stvari, ki jih je štopar po nesreči “izgubil”. Strag si namreč misli, da je vsakdo, ki je prepotoval Galaksijo podolgem in počez, se prebil skozi njene temačne kotičke, vzdržal v strahotno neenaki borbi s sovražnimi silami in jih končno tudi premagal, pri vsem tem pa še vedno ve, kje ima brisačo, očitno človek, s katerim je treba računati. Odtod tudi izraz, ki se je ustalil v štoparskem žargonu, kot na primer v zvezi “Hej, ti gnaš tega hupi Forda Prefecta? Tapravi frud, ve, kje ima brisačo.” (Gnaš, gnajti: poznati, vedeti za, srečati, spati z; hupi: kul tip; frud: res blazno kul tip.)
(kopipejstano z interneta, sicer citirano iz Štoparskega vodnika po galaksiji)

Danes je mednarodni dan brisače.
Da ne boste mislili, da se hecam: ljudje širom po svetu jemljejo to precej resno.
Ljubljanska Fakulteta za fiziko ima tozadevno prostor celo v objavi na wikipediji.

Nosite brisačo? Poznate koga, ki jo? Ste danes videli koga z brisačo?

Note to self: daj mulotu Štoparski vodnik. Naslednje leto bo šel gotovo z brisačo v šolo. :)

Uspešen dan

Zgodnje vstajanje. Luksuz, ker ni bilo treba peljat Otrokinje v vrtec. Kava z DH na balkonu. Nabrane jagode na vrtu. Uspešno delovno dopoldne. Polnjeni lignji za kosilo. Dremanje po kosilu. Sladoled po dremanju (bolj bi pasal tak taprav, na kepice, polizan med sprehodom po mestnih ulicah, ampak se je bilo treba zadovoljiti s tistim iz zmrzovalnika - je bil pa orehov, kar tudi ni kar tako). Kar nekaj klepetanja čez popoldne. Pa še malo dela za službo. Hecanje z mulčki. Pospravljanje vrta, da je usposobljen za "upgrade": še zadnje presajanje, pospravljanje drv, stolov, šare...
Ampak to še ni vse! (Ne, ni me treba klicat v naslednjih petnajstih minutah ☺). V planu še vroča kopel. Moderna družina (tokrat oddaje niso umaknili zaradi modrovanja o referendumih). In odločitev, ali naredim še eno kitico za službo ali grem spat in spet raje zgodaj vstanem.
Spet je bil en tak fin dan.
Spomnila sem se na tale zapis. Je tko fajn pesmca...

Ah, smo mame hecne...

Danes je šla Otrokinja prvič v svet. Za tri dni z vrtcem. Kako paše, ko ni tistih mamiiii na tri minute. In kako komaj čakam, da bo spet prižlobudrala domov v sredo popoldne...
Tavelik je šel prvič tik pred četrtim rojstnim dnem in od takrat večkrat letno na razne tabore, kmetije, morje, smučanje, šolo v naravi, pa še poleti kdaj med počitnicami, da smo poštukali varstvo. Mlajši seveda isto. Pa vsakič je bil v mojem grlu majhen cmokec.
Ko sem jo zjutraj še zadnjič objela in polupčkala, z vsemi mamastimi napotki o bodipridna in fajnsemej, mi je rekla, da me bo pogrešala in da bo vsako noč sanjala o meni.
Vse samoobvladovanje sem spravila v to, da so solze ostale na notranji strani vek.
Za nekatere stvari očitno nikoli ne dobiš dovolj kilometrine.

Prvi pridelek

Po celotedenskem zanemarjanju sem danes spet stopila na vrt.
Zofka je fino zalila in vse je skokovito zraslo v teh dneh.
Borovnic bo spet ene pet, tako kot lani.
Ribeza bo bistveno več kot lani, kljub temu, da je praktično celoten posnetek na fotki.
Solatke sem uspešno vzgojila, ta vikend gredo v gredo.
Jagodi sta bili dve, pomljaskala sva jih z DH. Slastne so. In še kup jih čaka. Nekaj že za jutri, danes sem se odločila, da jim namenim še kakšen dan sončka.
Redkvice so itak hvaležne, ta vikend bodo domače na solati.
Paradižnik sem čisto sama kupila. In kaže dobro.

Simply the best

Potonike preverjeno cvetijo tudi eno leto po presajanju

Vrtnice so se ravno tako prijele in cvetijo kot za stavo

Končno sem našla "taprave" rože za na okna. Pelargonij in bršljink ne maram, rdečih, roza ali vijoličnih ne želim, v mojih barvah pa ni kaj dosti izbire. Begonije "bonfire" so letošnja izbira. Res so ognjene. Menda jim ustreza dosti sonca in malo vode. My kind of flower. :) Upam, da bodo uspevale. Ko se razrastejo, kot je treba, dobijo še svojo objavo.

Paličnjak ima mladičke. Več njih. Koga zanima?

A ni maj en tak fin mesec?

Ko starši delajo v pisarni...

... potem je tole luknjač:


Slikca sposojena pri Merkurju

 In tole spenjač:

Fotka sposojena na ljubljana.si

Hugo Cabret

Naši obiski knjižnice so pogosti in dokaj dolgi. Vsak po svoje brskamo po policah, prav tako jaz pregledam še otroške knjige, predvsem tiste, ki so bolj za fanta. Običajno se ustavim pri zajetnejših knjigah, tanjše knjige tavelik mulo prežveči v enem popoldnevu, debelejše le trajajo dlje. Izbere jih itak sam, včasih mu pa kaj pokažem, če se mi zdi zanimivo, potem pa vzame ali ne.
Na tak način mi je pod roke prišel tudi Hugo Cabret. Knjiga ima 530 strani. Ampak kakšnih! Lepo narejena knjiga, polna čudovitih ilustracij. Mešanica filma, romana, stripa, slikanice. Prebrala sem jo sama, v enem popoldnevu je "padla", kar niti ni presenetljivo, saj je teksta relativno malo. Gre za zanimivo in napeto pripoved, ki delno temelji na resničnih dejstvih delno pa je plod domišljije Briana Selznika, avtorja zgodbe in ilustracij (ilustracije in fotografije, ki niso njegove, so vestno navedene na koncu knjige).
Knjiga je res tako posebno doživetje, da jo toplo priporočam mulčkom vseh starosti in tudi staršem. Res knjiga, ki jo z veseljem pregledaš, prebereš in uživaš z vsako stranjo posebej.
Priporočala bi jo tudi tistim mulčkom, ki imajo "rešpekt" pred debelimi knjigami - samo zato, ker so debele. Tale je strahotno zajetna, pa vseeno obvladljiva zaradi kratkega besedila in ilustracij, ki povedo del zgodbe po svoje. Moja fanta sta se še nekaj upirala, včeraj ko sem začela z branjem jaz pa sem zaznala iskrico zanimanja. Upam, da bosta prebrala, saj je knjiga, ki bi jo bilo škoda izpustiti, saj res nudi čisto posebno bralsko izkušnjo.

Pri Emki, od koder je sposojena slikca, lahko del knjige tudi prelistate.

V lovu za slikco sem ugotovila, da se pripravlja tudi film.

Kratke zgodbe

V knjižnici sem v enem precej brzinskem mimohodu na neki polici zagledala Roalda Dahla. Med odraslim branjem. Hmmm, jaz ga poznam kot pisatelja za otroke, izvrstnega pisatelja, zato sem si od knjige za odrasle obetala ravno tako veliko.
Prebrala sem prvo poglavje.
In drugo.
Nato sem v tretjem pričakovala kakšno povezavo med obema in tuhtala, kaj me še čaka.
Tretje poglavje - nekaj čisto svojega.
Pa me je le toliko matralo, da sem pogledala, če kje kaj piše - na hrbtni strani je bil le kratek odlomek. In ja, kot se je izkazalo po informaciji na notranji strani platnic (že dolgo nisem imela v rokah knjge, ki bi imela na notrnanji strani platnic zapis o avtorju, vsebini itd) -  brala sem knjigo kratkih zgodb. Vsaka zase zanimiva, nekatere "butnejo k kladu". Res odlično.

Slika je izposojena pri Založbi Sanje.

Navdušena sem. Knjiga je že na kupčku, da jo vrnem v knjižnico. Doma me čakajo nove kratke zgodbe. Irske kratke zgodbe, Kri in voda, uplenjene, ko sem po policah iskala v bistvu nekaj čisto drugega.
Priporočam se za namig še za kakšne.

Kaj me je nasmejalo pri "poroki leta"?

Iz babjega firbca sem tisti večer, ko se je svečani dogodek zgodil, pogledala prispevek v eni od dnevno informativnih oddaj ter preklikala fotke na svojem home page portalu.
Nasmejalo me je pa dvoje.
Eno je bil komentar na FB: "A fairytale weekend - a royal wedding and a bad guy got killed".
Drugo je pa zabaven photoshop dveh fotografij. Res - kot v pravljici. ☺

Fotka je sposojena tule, kjer so tudi original fotke iz Pepelke

Angleščina po petletno

Spravljanju v posteljo, pesmici, poljubčku in obvezni "bolhi za pomoč" itak vedno sledi še nekaj "nujnega", kar mora Otrokinja vprašat, preden odidem iz njene sobe.
Danes me je doletelo tole:
- Mamiiii, kako se po angleško reče fantek in kako punčka?
- Fantek je boy, punčka je girl, ji pojasnim na brzino.
Jaz že držim kljuko, ona pa:
- People so pa ljudje, ane?
- Ja, people so ljudje.
- Peop je pa ljud, no, človek, ane?
Zmogla sem samo še "Zdaj pa mir in spat", preden sem se odkrohotala po stopnicah.

Čudovita sobota

Današnji dan smo preživeli na Uskovnici. Že nekaj čez deseto zjutraj smo bili tam, kar nam, zaspancem, ni podobno. Ampak danes smo se potrudili, saj smo bili gostje. Prijatelj je letos "okrogel" in je povabil nekaj prijateljev (z družinami) na Uskovnico, na praznovanje. V okolje, kjer je rad, na način, ki mu veliko pomeni, z ljudmi, ki smo mu blizu.

Kapelica na Uskovnici,
v ozadju razgled na še vedno nekoliko zasnežene vrhove

Dan je bil točno tak, kot namen srečanja - vesel, prijazen, nasmejan. Nekatere sem srečala po mnogih letih, z nekaterimi smo se spoznali na novo. Pa upam, da se spet srečamo, ker je bilo res luštno.
Hvala, M., še enkrat za čudovit dan!

Komaj čakam...

Končno sem dočakala, da bo imel Bryan Adams koncert v obvladljivi bližini.
Eden tistih izvajalcev, pri katerih imam pri takile objavi kar težavo, kaj objaviti, ker ima toliko fajn komadov...
Pa recimo, da sem "v devetih nebesih", ker sta karti že doma, varno pripeti na magnetni tabli in se res veselim dogodka. ;)



Joj, kolikokrat je treba še spat... ;)

Praga (7) - pod črto

Še nekaj vtisov kar tako.
Mesto je, kot vsa velika mesta, obvladljivo z javnim prevozom. Tramvaji in metro rulajo. Avto smo parkirali na varovanem parkirišču (to je tam nujno) prvi dan in ga šli iskat tik pred odhodom. Ostalo smo šli peš ali z javnim prevozom.
Cenovno je Praga čisto OK. Najdeš hudo zasoljene cene, da se pa, tudi v centru, čisto normalno preživeti. Pivo je poceni, pijača v lokalih tudi, sploh brezalkohol je cenejši kot pri nas. Fastfoodov je dovolj, stojnic tudi, lokalov vseh vrst pa prav tako. Izven centra in izven Prage pa cene precej padejo.
Gneča je ponekod ogromna, se lepo vidi množico, ki opazuje uro na enem od posnetkov s stolpa, ampak nekako znosna. Ni tiste delovne mrzlične naglice ampak gre vse nekako umirjeno.
Arhitektura je neprecenljiva. Tudi malo ven iz strogega centra so hiše še vedno urejene, okrašene, barvite, propadajočih komaj kaj, povojnih grdih realsocialističnih je bilo tudi samo za vzorec.
Kako so preživele kakšne dame, ki se na turistična pohajkovanja spravijo v petkah (česar ne bom nikoli razumela), mi ni jasno. Tam namreč asfalta skorajda ni. Pločniki so tlakovani s kockami, ki so razvrščene v bolj ali manj domiselne vzorce. In kjer jih obnavljajo, dajejo nove kocke, ne asfalta. Mestu daje to morda nekaj manj udobja, vsekakor pa več šarma.

Češka hrana nam je bila blizu. Imamo pač radi svinjino na tak ali drugačen način, golažke, cmoke in pivo. ☺ Pri pivu je bil hec - tam se namreč naroči malo pivo in pivo. Če naročiš veliko pivo, dobiš litrski vrček. Ups...


Jaz sem se v prvi gostilni zapičila v "pečene vepřove koleno" in sem ga naslednjič tudi naročila. Bilo je slastno.

Češčina je, če jo bereš, v bistvu dokaj razumljiva, vsaj tiste bistvene stvari, ki jih kot turist potrebuješ. Ko jo poslušaš se pa meni zdi strašno zabaven jezik, meni ves čas se zdi, da govorijo napol v hecu in napol v pomanjševalnicah. Sploh ne vem, kako se v češčini pogovarjajo o resnih rečeh, če pa je zven jezika tako hudomušen. Morda jim zato gre tako fajn pri zabavnih rečeh. Mulo je tik pred potjo šel v knjižnico po Švejka in se potem ves čas ob branju naglas krohotal.

Praga je čudovita. Zanimiva, raznovrstna, urejena, presenetljivo zelena, po mojem mnenju čisto vsak, ki zaide tja, najde nekaj zase.

Mene je čisto presunila že prvič. Bili smo za novo leto in nas je zeblo do kosti, pa vendar, ko smo izza ovinka prišli na glavni trg in je tam nad osvetljenimi hišami bdela temna podoba cerkve v ozadju, čez vse skupaj pa so poplesavale snežinke, se mi je usedla v srce in tudi spomladanski vtisi čarobnosti niso pokvarili.

Mi vsekakor še pridemo.

Praga (6)

Pot nazaj. Zjutraj pakiranje. Potem pot do Karlštajna. Dragi A., hvala za namig! Pivo je v dobrem. ☺Vsekakor več kot vredno ogleda in ovinka do tja.
Grad je skrit, s parkirišča sploh ne veš, kje se skriva. Ker nas je čakala še dolga pot in ker je tabla označevala, da je do gradu dober kilometer klancev, smo preventivno vzeli taksi. Kočije bi bile nobel, ampak so bile preveč zasoljene cene. Grad je špasen. O nekih zgodovinskih dejstvih in podobnem niti ne bom razpredala, gugl ve vse. Mi smo se potikali ob obzidju, po dvorišču, pokukali v vodnjak, si ogledali "tamalo" vodeno turo ("tavelika" se začne šele v maju, poleg tega se je treba za najbolj imenitne stvari najaviti vnaprej, ker spuščajo samo 20 ljudi naenkrat ipd), pa je bilo vseeno fino in zanimivo - za vse.

Nazaj smo šli peš. Tisti klanci sploh niso bili tako hudi, pot nas je peljala skozi ljubko mestece brez prometa, s kupom lokalčkov in trgovinic s spominki, vse tako ljubko in majhno s tistim mogočnim gradom na pečini nad mestecem, da je bilo kot v pravljici.

Najedli smo se, še zadnja kava in WC pred odhodom, pa pot domov. V Ljubljano smo prišli v natanko šestih urah brez postanka. Ceste so bile lepe in prazne, čeprav kar zajeten del ni bilo avtoceste, DH spočit, otroci pridni in utrujeni, tako da smo lepo oddremali svoje do doma.

Praga (5)

Peti dan se je že poznalo, da smo utrujeni. Itak nismo imeli kakšnih ambicionih načrtov, tako da ni bilo posebne škode, če smo se odpravili od doma šele pozno dopoldne. Sploh ker so šli fantje prejšnji dan na nočno fotografiranje in so se klatili kar dolgo. Bili so pa uspešni, nekaj krasnih fotk imamo, pa še čisto po moško so se meli fajn. So šli na pivo. No, na vročo čokolado. :)

Tokrat smo se odpeljali proti Vyšehradu. Najprej smo se ustavili pri Karlovem trgu, splezali na stolp mestne hiše tega dela mesta. Kakšen balzam - nikjer žive duše, razgled pa prav tako veličasten.

Vyšehrad je bil prav tako prazen. Otroci so se najprej zapodili na neko fino igrišče, midva sva v senčki na klopci klepetala, potem smo se sprehodili okoli obzidja, opazovali mesto, Vltavo in nasploh uživali v dnevu.


Potem smo se zapeljali še postajo ali dve s tramvajem stran od centra. Ker so se basali neki oblaki smo namesto pohajanja šli kar na kosilo. Kaj kosilo, cela pojedina je bila. Če se ne bi na lastne oči prepričala ne bi verjela, da je lahko taka razlika v ceni v tistem kilometru od centra. Če smo se v centru mesta solidno najedli in napili za cca 60 EUR (tri predjedi, plošča za dve osebi, dve sladici, dve kavi, runda pijače) smo se tukaj bistveno več najedli in napili za - dobrih 40 EUR (tri juhe, štiri glavne jedi, tri sladice, dve rundi pijače, dve kavi).

Po obilnem kosilu smo se spet v sončku odkotalili nazaj proti centru. Tokrat na Vaclavske namesti - največji trg. Res je impresiven. Malo posedeli, občudovali narodni muzej (tokrat od zunaj, ostaja za prihodnjič), opravili nekaj nakupov in tako uspešno zaključili še zadnji dan.

Praga (4)

Četrti dan bi lahko poimenovali "razgledi na Prago".
Najprej smo se namenili na TV stolp. Takoj, ko smo pokukali "na kopno" z metro postaje smo srečali najprej Plečnikovo mojstrovino. Morda boste tisti, ki poznate Šiško, prepoznali kakšno podobnost s Cerkvijo sv. Frančiška v Šiški. Najdete jo na peti sliki na tem linku.

Nato še stolp. Škoda, ker so stekla že nekoliko spraskana in fotografije niso tako dobre, kot bi si želeli. In škoda, ker kavarna ne obratuje - bi pasala kavica s pogledom na mesto.

Mimo židovskega pokopališča smo šli ma tramvaj in v mesto.

Potikali smo se po sončnih ulicah, med turisti, posedali na stopnicah, po trenutnem navdihu in čisto brez plana. Zlezli smo na stolp nad uro (v mestni hiši), prisluhnili trobentaču, spet opazovali mesto z malo drugega zornega kota. Neverjetno, na koliko mestih lahko Prago vidiš z vrha - in vsak pogled nudi nekaj čisto posebnega. Stavbe. Trg. Ljudi. Stojnice. Gnečo. Panoramo.

Obiskali smo Špansko sinagogo (dete je celo ukradlo ene fotko, čeprav se ne sme. Pa ati in mami nista bila nič huda)

Radovednost nas je popeljala še čez Vltavo, ker smo se povzpeli na hribček, kjer je nekdaj stal Stalinov kip, zdaj so ga pa nadomestili z velikanskim metronomom. Ko smo bili tam, je sicer miroval, smo ga pa v teh dneh večkrat videli iz daljave. Hecna reč.

Še en fajn dan se je iztekel.

Praga (3)

Tretji dan je bil zgleden. Fajn vreme, dobrovoljno razpoloženje, pa smo šli, spočiti in veseli po praških ulicah...
Začeli smo tam, kjer smo ostali prejšnji večer. Hradčani torej. Tokrat nismo prišli peš ampak s tramvajem. Kraljevi vrt je bil krasen.

 Ujeli smo protokol pri menjavi straže.

Si ogledali še eno galerijo in en dvorec.

In, seveda, prejšnji dan obljubljen muzej igrač. Zbirka starih igrač je bila fascinantna, nič manj pa razstava ob petdesetletnici barbik. Nekatere so prave mojstrovine.

Kosilo smo zmazali v gostilni, kjer so se zadrževali pretežno domačini. Hrana je bila slastna, pivo hladno. Cene zmerne.
Potem smo šli vsak po svoje. DH na eno službeno reč, jaz z mulčki pa na tramvaj pa v Sea world. Ki je bil - razočaranje. Pričakovala sem več kot nekaj akvarijev, pa če so še tako imenitne ribe tam. Poleg tega samo tam družinska vstopnica zahteva dve odrasli osebi, tako da smo še plačali celo premoženje. Vtis je popravila razstava, ki smo jo ujeli v bližini - živali iz ledene dobe so bile postavljene na ogled v vsem svojem blišču.

Zraven so imeli še en labirint. Pravzaprav dva. Enega "klasičnega", z ogledali. Drugega, večjega, pa z ogledali, ki so bila pravzaprav stekla - ko se je prižgala luč, se je videlo skozi. Buške so bile neizogibne.
Sprehodili smo se še po parku, mulčki so se naplezali na igrišču, odpeljali smo se pa kar direktno domov - dan je bil dolg in naporen.

Praga (2)

Drugi dan je postregel s kislim jutrom. Kljub vsemu smo, predvsem zaradi ene atrakcije, ki sta jo mulčka nagledala že doma in, seveda, gnjavila, da gremo, šli najprej tja. To pomeni, da smo šli z vzpenjačo na Petrin hill. Razgledni stolp je kljub megličastemu vremenu nudil nekaj razgleda. Labirint je bil pa sploh fajn. Najprej smo se spakovali pred tako ali drugače ukrivljenimi ogledali, potem smo se napotili skozi labirint iz ogledal proti izhodu. Pot je kratka, vendar zaradi postavitve zrcal hodniki izgledajo neskončno dolgi. Zabave na pretek.



Od tu vodi pešpot ob pobočju proti Hradčanom. Ob poti je križev pot ter nekaj krasnih razgledov tako proti staremu delu mesta kot proti Hradčanom.
Hradčani so, kot se spodobi, veličastni. Kupili smo družinsko vstopnico za vse (razen, packi oderuški, za vzpon na enega od cerkvenih stolpov, kjer niti družinskih vstopnic niso prodajali, tako da smo ob obilju ostalih razglednih točk po mestu to spustili). Katedrala je krasna, muzej zanimiv, prav tako smo se presenetljivo dolgo mudili v eno od obeh galerij. Našli smo še sončno uro, si ogledali razstavo v smodniškem stolpu in pustili ostalo za naslednji dan.

Vitraž v katedrali Sv. Vita

Vmes seveda beležimo postanek za malico, dve premraženi nevesti, kakšno ploho (fino je ob dežju imeti vstopnico za muzej), fotografiranje ob straži, impresivne drogove za zastavo in Plečnikov megalit. Na poti domov nas je z obzidja pričakal bolj sončen razgled na mesto.

Nazaj v mesto smo šli s tramvajem, pobožali "najpomembnejši" kip na Karlovem mostu, tistega, ki ti zagotavlja povratek v Prago, nekaj pojedli, se mimo ure vrnili domov in se zrušili v posteljo.

Praga (1)

Počitnice so nas po delovni prvi soboti, lenobni velikonočni nedelji na Štajerskem v ponedeljek pripeljale v Prago.

Namestili smo se v apartmaju. Popolnoma vse je bilo tako, kot je bilo zapisano in obljubljeno. Apartma opremljen "u nulo" - pa s tem ne mislim na neko luksuzno opremo ampak na to, da za spodobno bivanje doma vzameš obleke, in greš. Posteljnina, brisače, komplet kuhinja je tam. Skupaj z napravami kot so fen ali pomivalni stroj, ki sicer nista nujno potrebna, prideta pa hudo prav.
Ponedeljkov večer je bil namenjen mini sprehodu po centru, večerji na top lokaciji in počitku po dolgi poti.
Jedli smo v restavraciji tik pod Karlovim mostom, s pogledom na Vltavo tik pod oknom. Mmmm, golaževa juha v kruhovi skodelici je bila nadslastna.
Za pokušino klasika iz Prage: astronomska ura. Velika fascinacija ne le za nas ampak tudi za trume turistov. Pa niti ne moti, ker mirno stojijo, odohajo in odahajo svoje vsako polno uro, pa je. Ura je pa fascinantna, smo nabavili celotna navodila in predvsem fanta sta konkretno študirala, kaj in kako sploh kaže.


Foto: DH



Nadaljevanje, seveda, sledi.