Po dvanajstih letih

Jaz sem kratkovidna. Zelooo kratkovidna. Začela sem v drugem razredu z -2, potem je šlo samo na slabše. Ko sem se pred dvanajstimi leti odločila za lasersko operacijo za korekcijo vida sem imela na enem očesu dioptrijo -12, na drugem pa -13. Po posegu sem bila, kar je strašanski uspeh, popolnoma brez očal ali kontaktnih leč.
Temu je zdaj konec. Opažala sem, da na cesti znake in semafor vidim, kakšen kažipot ali druga tabla je pa že problem. In sem šla po očala. Kar lep čas sem se pasla in izbirala, saj mi to ni bilo nikdar dano. Zaradi debeline stekelc sem vedno morala pazit, kaj kupim, pa še tisto je izgledalo grozno, ko so bila vstavljena dioptrijska stekla. Tokratna stekelca so čisto navadna, tanka, lahka. Očala, ki jih imajo na izbiro pa grda. Ti ozki podolgovati okvirji meni niti ne pašejo niti niso všeč. In sem izbrala take, ki "jih ni". Konec koncev si zdaj to lahko privoščim.
Takale so. Edino na določeni svetlobi potegnejo nekam na roza. Pa niso, so bolj bakreno rjavkasta. Sem preverila.

Vidim super. Izgledajo - kot da jih ni. Obstaja verjetnost, da jih bom z leti, ko postajajo roke prekratke, celo odložila.
V bistvu so čisto OK. Pa čeprav si take izjave glede očal nikdar ne bi pripisala.