Oddaja za tuje turiste

Že v srednji šoli sem začela v navaden rokovnik z navadnim svinčnikom s tiskanimi črkami prepisovati misli, pesmi, citate, ki so mi bili všeč. Vsake toliko ga primem v roko, tudi dosedanje misli dneva so bile v veliki meri prepisane iz tega zvezka. Danes sem naletela na tole pesem. V zvezku je zapisana debelih dvajset let. Pa je še vedno aktualna.

E. Fritz: Oddaja za tuje turiste

Slovenija, to je ta zelenkasti košček zemljevida
na južnem robu alpskega pogorja;
imajo glavno mesto, majhno in malo prida,
deset tisoč vasi ter nekaj obale in morja.

Tukaj živijo, zmeraj malo pijani,
zmeraj vsem na uslugo mali, pridni Slovenci,
ki jih pasejo silni pastirji v Ljubljani.
Poglejte jih, pridne mravljice v aplski senci:

vse nekam hiti, nosi na kup, se preriva
pod snežnimi hribi, na malem koščku zemljevida;
njihova govorica je neizrekljiva,
nihče ne ve zanje, a če ve, jim ne zavida.

Gledano iz Amerike ali iz Pariza:
v tej deželi ni mogoče živeti;
na paternostru stoletij, ki jim jih bog za pokoro niza
ni desetletja, ki ga ne bi bilo vredno prekleti;

vsa njihova zgodovina je neki davni, zatrti kmečki upor,
vsa kultura: nekaj žalostno hlipajoče poezije,
vsa sedanjost: neka velika revolucija, ki komaj še sije,
vse drugo: dolga pijanost, obup, počasen samomor.

Bodočnost? Našel se bo kak Cezar, motorizirana zgodovina,
ki bo zradiral ta žalostni liliput z zemljevida.
Na zemljevidu bo ostala za otroško dlan široka praznina.
In nihče več ne bo vedel, za čem je jokala Lepa Vida.