Menjam številke za...

... črke - nekaj obetavnih knjig me čaka.
... DH - ki je prijazno skrbel zame in mi kuhal kave, pripravljal zajtrke, mi pripravil kopel, ko sem prišla zdelana domov...
... ficke - ki so zelo potrpežljivo sprejemali sitno in prezaposleno mami.
... krpe - Hiška Šiška kar kliče po njih.
... pralni stroj - saj ni treba razlagat, ne?
... TV - zadnjih 14 dni nisem gledala ničesar. Lažem, Moderno družino v torek.
... vrt - treba se je lotiti projektov za to leto.
...
...
...

PS: Urejeno po abecednem vrstnem redu. :)

Ko je mama preveč v službi

Zadnje čase delam praktično 24/7. Ni kej, danes opolnoči je deadline. In, jasno, nisem še zaključila.
Večinoma je družina slišala od mene "samo tole še dokončam / preverim / zapišem / preračunam...".
Včeraj sem ob 23h prišla domov. Službovanje sem začela pa ob 6h. Dolga je bla...
Doma me je na mizi pričakalo obvestilo otrok.

Perilo je bilo sicer oprano ampak zloženo v pralnici - vsaj nekaj, če ne bi se sinoči samo še zjokala.
Hvala za potrpežljivost, ficki. Jutri bo bolje, samo danes še...

Oddaja za tuje turiste

Že v srednji šoli sem začela v navaden rokovnik z navadnim svinčnikom s tiskanimi črkami prepisovati misli, pesmi, citate, ki so mi bili všeč. Vsake toliko ga primem v roko, tudi dosedanje misli dneva so bile v veliki meri prepisane iz tega zvezka. Danes sem naletela na tole pesem. V zvezku je zapisana debelih dvajset let. Pa je še vedno aktualna.

E. Fritz: Oddaja za tuje turiste

Slovenija, to je ta zelenkasti košček zemljevida
na južnem robu alpskega pogorja;
imajo glavno mesto, majhno in malo prida,
deset tisoč vasi ter nekaj obale in morja.

Tukaj živijo, zmeraj malo pijani,
zmeraj vsem na uslugo mali, pridni Slovenci,
ki jih pasejo silni pastirji v Ljubljani.
Poglejte jih, pridne mravljice v aplski senci:

vse nekam hiti, nosi na kup, se preriva
pod snežnimi hribi, na malem koščku zemljevida;
njihova govorica je neizrekljiva,
nihče ne ve zanje, a če ve, jim ne zavida.

Gledano iz Amerike ali iz Pariza:
v tej deželi ni mogoče živeti;
na paternostru stoletij, ki jim jih bog za pokoro niza
ni desetletja, ki ga ne bi bilo vredno prekleti;

vsa njihova zgodovina je neki davni, zatrti kmečki upor,
vsa kultura: nekaj žalostno hlipajoče poezije,
vsa sedanjost: neka velika revolucija, ki komaj še sije,
vse drugo: dolga pijanost, obup, počasen samomor.

Bodočnost? Našel se bo kak Cezar, motorizirana zgodovina,
ki bo zradiral ta žalostni liliput z zemljevida.
Na zemljevidu bo ostala za otroško dlan široka praznina.
In nihče več ne bo vedel, za čem je jokala Lepa Vida.

Čisto po neumnem

Kombinacija slabe presoje in nervoze zaradi zamujanja na brezvezno sobotno jutro.
Prekršek popolnoma jasen, papirji in alkotest b.p.
Pravkar sem potrdila plačilni nalog.
Pa je šel lep kupček evrov po neumnem.
Lahko bi jih naložila v kaj bolj finega.
Niti mi ni podobno niti mi ni bilo treba.
Ehja :(

Pomlad

Prvi pomladni dan je. Tudi hude katastrofe zadnjih dni tega niso premaknile.
V petek sem še v sivem jutri ujela dva čmrljčka, ki sta se pasla po hijacinti, ki sem jo prestavila pred vhod. Prijazno darilo za RD od ene maksi fejst punce, ki pa čisto premočno diši, da bi jo imela na kuhinjski mizi, kot sem sprva načrtovala.

Danes je bil sicer lep sončen dan, ampak zunaj nič prijazen. Pihalo je čisto preveč za moj okus in se ni bilo fino potikati zunaj. Je bil pa prvi pomladni, kar ni slabo.
Resno smo razmišljali o vrtu, kaj nas čaka letos.
Pomlad s sabo nujno prinese tudi "silvestrovanje". V računovodstvu smo pač malo čudni. :)
Ko se resno konča pa napoči tisto fino pomladno brbotanje. Thomas Mann je nekoč napisal:

Pomlad... najstrahotnejši letni čas...
Ali sploh morete dojeti eno samo pametno misel,
ali sploh morete v miru narediti najmanjšo stvar,
če vam tako nespodobno škrablja po krvi
in če vas vznemirja vse polno občutkov,
ki ne sodijo sem, in brž ko jih premislite,
se izkažejo kot neuporabna šara...

Meni je všeč.
Dobrodošla, pomlad!

Marjetice ☺

Marjetice so moje najljubše rožce. Pa saj sem o tem že pisala. Tako ni nič čudnega, če sem bila spodnjega darila še posebej vesela:

Aren't they the friendliest flowers? ☺

Kaj bom delala vsak dan ob 8:15

Jaz (po pregledu enega DHjevega teksta v angleščini): Tole je OK, edino tisto napako vedno ponavljaš.

... sledi debata kako je prav in kako ni prav ...

DH: Ampak to bi mi pa lahko večkrat povedala.
Jaz: Saj ti vsakič.
DH: Ne, mislim, vsak dan. Recimo ob 8:15 zjturaj.

Si bom nastavila opomnik...

Jutri bom pujsa razbil...

Nov mobi mam. Tak krasen, stajliš, rdeč. Z Androidom. (For) Quietly Brilliant (people)*. Menda rabim vsake toliko nekaj novega, da ostaja povprečna starost vsebine more torbice in mene konstantna. ☺

Točno takle je moj HTC Wildfire

V glavnem, zadovoljna sem z novo "igračko".
Zdaj seveda lahko tudi Angry birds igram. Če kdo ne ve, kaj je to, si o tem več lahko prebere tukaj.
Meni je všeč. Ker je stopenj toliko, da vedno ostane kaj za jutri in ker je bistvo igrce itak da razbiješ vse pujse mi vedno nekje v ozadju pobrneva tista Predinova



Uf, kje so časi žurov z Lačnimi Franci v Rožni? Vsako leto dlje...

* moja varianta branja med vrsticami

Maškara

Danes z velikim veseljem od jutra dalje hodim okrog z dvema oranžnima kao-kitkama ter eno črno in eno progasto nogavico. Pod hlačami, ampak velikih duhov to ne moti. Kljub temu, da sem bila po vsakodnevnih opravkih daleč naokoli edina maškara moram priznati, da je bilo toplo sprejeto na rekreaciji, na kosilu, v knjižnici, v trgovini in pri zobozdravniku. Za večerjo bodo krofi. :)

Kitajska restavracija

Pri nas kar pogosto zavijemo v kitajsko restavracijo. Tudi danes smo šli.
Otrokinja, kdo pa drug, je poskrbel za smeh.

Gledam menu, pa pravi: daj, povej, kaj piše.
Preberem: Mravlje plezajo na drevo.
In se zasmeji in prijavi: ne, no, zares povej. ☺

In ko smo premlevali, kaj poleg železnega repertoarja bi si še tokrat privoščili, pravi: jaz bi pa pire.
Emm, sori, dete, pire bo pa naslednji vikend. ☺

Kako spečemo krofe

Otrokinja pravi, da takole:

Potrebujemo:

• vodo
• koruzo *
• kvas
• sladkor.

Naredimo testo, ga damo v pečico, ko so kruhki gotovi, spodnjega namažemo z marmelado in damo gor zgornjega.

Na prvi pogled je najbrž jasno, da pri nas doma krofe kupimo.

Za danes jih imamo 20. No, samo še 12. :)

* Sem vprašala: koruzo rabimo zato, da se lažje naredijo, no, mami :)

Rudyard Kipling: ČE

Če miren si lahko, medtem ko kdo na tvoji poti
pokaže s prstom nate in razum svoj izgubi;
če vero obdržiš, ko dvom kdaj koga se poloti,
vendar, ker vere nima več, ne vzplameni ti kri;
če ti pričakovanje ne zadaja bridkih boli,
in če, poslušajoč laži, lagal ne boš nikdar;
če osovražen ti sovraštva ne spoznaš nikoli;
ne bodi preveč dober in prepameten nikar;


če sanjaš, ne da sanje zate bi postale slavje;
če misliš, ne da bi verjel, da tu vsa učenost leži;
če srečevati znaš poraz in zmagoslavje
in oba sleparja zreti z istimi očmi;
če bos resnice svoje snežno bele nosil ti lahko,
ki lopovi krive jih, da prevarili bi tepcev mase;
če gledal boš, kako bo kdo unicil vse, kar ti je cilj bilo,
poljubil te, da bi izbral naljepse dele zase;


če zmores iz dobitkov narediti kup visok
in tvegati, da s sunkom enim samim se podre,
pripravljen vse na novo spet začeti, kot da si otrok,
brez godrnjanja in smehljaje, zgubljajoč prav vse;
če ti prisiliš živce in srce, koleno,
da služijo do konca, pa čeprav je vse odšlo;
in če držiš se dobro, ko se vse ustavi leno,
le volja ne, ki ti zakliče: "Kvisku zdaj glavo!";


če v množici boš, ne da hotel vse bi razdejati;
če kralje bos obiskoval brez misli, da si sam junak za dva;
če ne prijatelj ne sovražnik te ne uspeta zapeljati;
če zate človek vsak, nobeden pa preveč, zares velja;
če napolniti pametno minuto vsako nepovratno
znas s šestdesetimi sekundami izhojenih poti, strmin;
bo zemlja in blaginja njena ti prijetna tisočkratno,
saj ČLOVEK BOS, MOJ SIN!

Original pa v drugačni obliki:

Po dvanajstih letih

Jaz sem kratkovidna. Zelooo kratkovidna. Začela sem v drugem razredu z -2, potem je šlo samo na slabše. Ko sem se pred dvanajstimi leti odločila za lasersko operacijo za korekcijo vida sem imela na enem očesu dioptrijo -12, na drugem pa -13. Po posegu sem bila, kar je strašanski uspeh, popolnoma brez očal ali kontaktnih leč.
Temu je zdaj konec. Opažala sem, da na cesti znake in semafor vidim, kakšen kažipot ali druga tabla je pa že problem. In sem šla po očala. Kar lep čas sem se pasla in izbirala, saj mi to ni bilo nikdar dano. Zaradi debeline stekelc sem vedno morala pazit, kaj kupim, pa še tisto je izgledalo grozno, ko so bila vstavljena dioptrijska stekla. Tokratna stekelca so čisto navadna, tanka, lahka. Očala, ki jih imajo na izbiro pa grda. Ti ozki podolgovati okvirji meni niti ne pašejo niti niso všeč. In sem izbrala take, ki "jih ni". Konec koncev si zdaj to lahko privoščim.
Takale so. Edino na določeni svetlobi potegnejo nekam na roza. Pa niso, so bolj bakreno rjavkasta. Sem preverila.

Vidim super. Izgledajo - kot da jih ni. Obstaja verjetnost, da jih bom z leti, ko postajajo roke prekratke, celo odložila.
V bistvu so čisto OK. Pa čeprav si take izjave glede očal nikdar ne bi pripisala.

Do solz sem se narežala