torek, 03. april 2012

Dinner in the dark

Z DH sva se po službeni liniji udeležila čudovitega dogodka. Inštitut za slepe iz Trsta je organiziral večerjo v temi.
Kanapejčke smo zmazali pri luči, potem so nam vse skupaj razložili in nas v vnaprej določenih skupinah pospremili v popolnoma temen prostor, odpeljali k mizam in potem smo se morali sami znajti. Slepi natakarji so nam prinašali krožnike, naložene v določenem redu (hrano, ki jo je potrebno rezati, naložijo bližje, ostalo bolj stran na krožniku), steklenice so bile označene (voda z mehurčki z mašnico, voda brez mehurčkov neoznačena), prav tako rdeče in belo vino. Pijačo smo natakali sami.
Občutki? Uf, koliko jih je. Najprej zbeganost in zaskrbljenost, kako bo šlo. Ugotoviš, da je taka tema, da je popolnoma vseeno, ali imaš oči odprte ali zaprte. Potem se malo privadiš na red na mizi in ugotoviš, da se lepo da shajati, če se red ohranja. Pojma nimaš, kako je prostor orientiran, kje sedijo ostali razen tistega levo in desno od tebe in tistih treh nasproti. Prisotnih je bilo kar precej Italijanov, pa potem ne veš, ali je zaradi njih bolj hrupno ali te normalen hrup ob večerji samo bolj moti, ker si malo zbegan in polno zaposlen s tako banalnim opravilom kot "kam sem že odložila vilice"? Kako si naliješ pijačo? Med natakanjem v kozarec držiš prst, da zaznaš gladino. Občasno frustrirajoče, ko odneseš v usta vilice, na katerih je samo malo omakce - in to večkrat zapored. Zbeganost, ko misliš, da si zrezek odrezal, pa potem ugotoviš, da je samo zarezan in da vlačiš pol zrezka na vilici k ustom. Hudomušnost, ker lahko počneš tisto, česar se ne dela, recimo oblizneš nož.
V bistvu se zaveš, koliko ti je prihranjenega, če vidiš. In to pri nečem tako elementarnem, kot je hranjenje. Kje so potem širše izkušnje, ko se moraš znajti v gospodinjstvu, v neznanem prostoru, na ulici... In socialni kontekst drugačnosti, izločenosti. Globoko me je ganila izjava slepe gospe, ki je izrazila svojo hvaležnost za to izkušnjo - ker ji je bilo omogočeno, da se ne počuti drugačna ampak enkrat za spremembo "v istem zosu" kot vsi ostali oziroma celo v prednosti.

Izkušnja, ki širi obzorja.

Slike niso ratale. ;)

4 komentarji:

  1. Čudovita izkušnja. Z veseljem bi se udeležila česa podobnega. Občutki so verjetno neopisljivi.Pohvalno tudi za organizatorje da so se lotili organizacije takšnega dogodka.

    OdgovoriIzbriši
  2. Slike niso ratale, a ;) Jaz se bojim, da bi me bilo preveč strah, da bi lahko jedla.

    OdgovoriIzbriši
  3. Te kar citiram: tole je res izkušnja, ki širi obzorja....

    OdgovoriIzbriši
  4. Uff, to pa je izkušnja in pol.

    OdgovoriIzbriši