Jutra so zjutraj najlepša

Ta stavek me z malo (pa ne preveč) očitajočim tonom spremlja še iz otroštva, predvsem pa kasneje iz pubertetnih časov. Po svoje ga dopolnjujem z "jutra so zjutraj najlepša - v postelji". K sreči so otroci tako prijazni, da nismo in ne vstajamo sredi noči, pa da je moj delovnik tak, da sem po sedmi še kar v postelji. No, tudi spat hodim vsak dan ob taki uri, da je že krepko jutri.
Zadnje dni "to-do" seznam terja kup moje zbranosti, ki je popoldne ni, družabno življenje zadnjih dni pa ne dopušča, da bi delo prestavila na čas, ko mulčki pospijo. Zato že ves teden vstajam ob čisto nespodobnih urah. Pa se mi je v teh dneh zgornji stavek že marsikdaj vrtel po glavi. Pa je bilo res. Še v pižami in čez oblečenem kopalnem plašču sem si pripravila kavico, pocrkljala Zajca, se spravila pred računalnik in poštimala kup reči. V miru in tišini, ob dišeči kavi in, začuda, zbranem delu sem imela veliko kljukico vsako jutro še preden so se moji začeli prebujati in v hišo prinesli običajni živžav.
Zadnji dnevi so res fini. Kljub vremenu, ja. Tale dež mi pošteno preseda (ne upam napisati kaj bolj sočnega, si pa najbrž lahko predstavljate, ne), dnevi so pa vseeno lepi. Jutranji uspeh doma je luštna popotnica v dan, če je začinjen s kakšnim prijaznim zapisom, kot je bilo danes še toliko bolj, službena bremza, ki me je spremljala nekaj časa je spustila in šibam tudi tam s polno paro dalje, večeri so bili preživeti prijetno doma, s sosedi, v kinu, na čveku, ob sladkih in manj sladkih dobroticah (še nikdar me ni noben sir tako prevzel, da bi si zapisala ime, da ga bom znala kupit za domov), v pričakovanju bližnje delovno-privatne poti...
Jp, življenje se iz sivine zadnjih tednov spet prebuja v bolj sončne dni. Skrajni čas!