Iztegnjeni prstki in skrit palček

Tako se pokaže, ko si star štiri leta. Vsaj otrokinja tako dela. Je maksimalno važna, odkar se je postarala. :)
Dan pred velikim dogodkom "še ni znala sobe pospravit. Bo jutri, ko bo stara štiri leta". Yeah, right... No, nazabavali smo se pa vseeno ob tej izjavi.
Včeraj je praznovala. Zjutraj so se s prijateljčki v vrtcu malo posladkali, dobila je spet luštno knjigico risbic. Popoldne smo imeli doma svojo "žurko". Iskanje zaklada, ki sta ga pripravila starejša brata in s torticami, ki jih je iz ene fine čokoladnice prinesla mami. Iskanje zaklada je izgledalo tako, da je najprej dobila listek, prebrali smo ji navodilo, potem je morala pogruntat, kam mora po naslednji namig oziroma po rojstnodnevno darilo. Bratca sta se lepo potrudila, šibali smo gor in dol po celi hiši in večina namigov je bila v rimah. V smislu "če želiš rojstnodnevno darilo, poglej h košu za perilo" ali "po prehojeni kilometraži se darilo skriva v garaži". Garaža je bila zadnji postanek. V njej se je skrivalo kolo, ki ga je dopoldne porihtal ati, na balanci pa je bila tudi vrečka "stvari za punce". Saj veste - fensi špangice in poletni klobuček s Kitty in čisto nova čisto njena krtača za lase in posebna brisača za tuširanje, saj bo to opravilo počasi prevzela sama in podobno.
Zvečer je debelo uro trmarila, ko je bilo treba v posteljo. To načeloma ni problematično, tudi nobenega koraka, ki pridejo na vrsto pred spanjem nismo spustili, da bi bila za to kakšna logična razlaga. Ona se je odločila, da bo tokrat drugače pa pika. Ni šlo ne zlepa ne zgrda. Niti to ni zaleglo, da je ostala do nadaljnjega brez Mamme Mie, ki je njen najljubši film ever, gledala ga je milijonkrat, vse pesmi zna na pamet in nasploh še niso naredili risanke, ki bi to lahko prekosila. Ob vsem njenem trmarjenju me je odneslo štiri leta nazaj.
Že takrat je napovedala, da bo po njeno in pika. Ona je hotela v svet in tako je bilo. Komaj smo prišli do porodne sobe. Ko je bila nekaj dni po porodu zopet nazaj v porodnišnici, z zalepljenimi učki in pod lučko zaradi povišanega bilirubina, je ves čas glasno in jasno protestirala, da njej pa to ni všeč. Dosegla je tudi to, da je sestra sredi noči prišla gledat, kaj se vendar dogaja.
Dojenčica s trdno voljo je zrasla v dekletce s trdno voljo. Ki jo včasih pripelje v tako "pošast", da ji niti zlati laski in modri učki ne pomagajo. Večinoma je pa tale naša punca kar razumna. Jutri se mi bo že zjturaj opravičila, ker se je zvečer grdo obnašala. Me objela in polupčkala. Nič ne bo treba omenit, sama bo vedela. Ehja, dete moje, ne bi rajši že zvečer naredila kot je prav? Malo prej sem preverila, če je pokrita. kot mali angelček je spala, z rokicama pod licem, z rahlo našobljenimi usteci, z laski, raztreseni po blazini. Kot iz kakšne ilustracije Jelke Reichmann. Še pokriti je ni bilo treba. Kam je šel tisti vražiček, ki je divjal po sobi nekaj ur nazaj? Nimam pojma.
Včasih jo, cincasta kot sem po naravi, prav občudujem. Njeno moč, njeno vztrajnost. Ki ju zna včasih izkoristiti zelo pametno. Včasih pa, kot recimo ta večer, malo manj. Moje živce še zdaj počasi pobiram okrog po hiši. ;)
Aja, po novem naša punca piše. Predstavljam vam najnovejšo risbico:


Imamo še eno, ki sem jo poimenovala "Santa Kitty" - ker je gor ena nalepka s Kitty, zraven pa kup Hjev in Ojev v enem doooolgem HOHOHOHOHO. Ko najdem, objavim.
Aja, črke so napisane pravilno. Prebere pa ne vseh. Bom razumela, ko bom velika. :)