Izziv - prva mapa, deseta fotka

Tale izziv je - izzivizziv. Dvakrat izziv torej. Začela je Maja. Draga moja, a ti sploh veš, da imam nov računalnik? Ne veš, ne, ker se nisem še nič pohvalila... Ena pomembnejših lastnosti novih računalnikov je, da imajo veliiiiiiiiiiiiko prostora. Ker običajno ni še nič gor. Premorem natanko dve mapi s slikami. Ena je Fimo, druga je Rože. Ostale slike še domujejo na starem računalniku in čakajo kakšno deževno popoldne ali prost večer, da se bom ukvarjala s pretakanjem gigabajtov sem ter tja.
M je pa nadaljevala. M me je za dlako prehitela, saj sem tisti dan, ko sem tole njeno pisarijo našla na njenem blogu nameravala spisati post na temo tega izziva. M je kriva, da je zdaj zamuda še večja. Kot sem se že njej potožila - sunla mi je Siničico. Njo mi je tehnično sunil nekdo drug. Koga potem izzvati?
Dovolj pritoževanja - gremo k zgodbi. Nenazadnje je še zanimivo vse skupaj...
Prva mapa je, logično, fimo mapa. Deseta fotka v njej pa tale:


Fotka je slaba, pa je vseeno nekako obtičala v mapi. Na njej sta moj drugi in tretji izdelek iz fimo mase. Prvega je dobil DH, pa ga še nisem uspela slikat, saj ga je vzel praktično iz pečice in ga ima v knjigi, ki jo trenutno gloda. Na tej sliki sta drugi in tretji. Drugi je nastal iz firbca, kako se obnese kombinacija fimo mase, žice in perlic. Dobro, če koga zanima. Tretji je nastal po navdihu Majinega predpasnika. Pomladno zelena, kombinirana s sončno rumenim srčkom. Belemu robu sem se zaradi pomanjkanja izkušenj in po enem ponesrečenem poskusu izognila. Sprva sem sklenila, da ga bo dobila Maja, ker je bila ona oziroma njen izdelek navdih zanj. Potem sem sklenila, da je predpasnik čisto preveč lep in natančen, da bi Maja dobila takle malo pošvedran bookmark. Zdaj, ko me je skibicala, ga pa pač dobi. Tko. ;)
Koga bom jaz pobezala? Tukaj me je malo zeznila M. Hotela sem namreč njo, pa je zdaj brezveze. Ona mi je sicer sunla Siničico, pa ker se ni odzvala, si jo bom drznila še jaz. One down. Koga še? Imam nekaj zvestih spremljevalcev, vendar niso uradni, kolikor vem, nimajo blogov, tako da odpade. Čisto potihem sem računala na Daisy (ona bo že vedla), ki kljub svojemu ustvarjanju, zalogi slik in zgodb ne zbere poguma za blog. Ima pa, naključje vseh naključij, drugi bookmark s slike. Morda jo bo pa to vzpodbudilo? Daisy, tole je izziv na zalogo. Ko boš imela blog, je tole tvoja naloga. :) Pa v zadnjem času so se na mojem blogu ustavile tudi Tashky, Vladuška in BojaMoja. Če še kdaj zaidete sem, pa napišite še ve.

Rož'ce

Rož'ce mam rada. Sploh pomladanske so mi všeč, prinesejo tako pričakovane barve in nežnost po zimski mrzli sivini. Življenje v Hiški Šiški je tudi nam prineslo še več cvetja.
Vrt je pisan.



Češnja je v polnem cvetu.



Seveda tudi obljubljena magnolija. Tadaaaaam:



Tudi "vselitvenih" rož je kar nekaj.



In, seveda, najboljše za konec. Moje marjetice. V vseh oblikah.



Aren't they the friendliest flowers? (iz You've got mail, če se kdo ne more spomnit;)

Ajde, življenje, zdej pa bl počas, prosim!

Neeee, tisti, ki mislite, da bo tole zgodbica o "oh, kako gre življenje iz leta v leto hitreje, ane da bi se moralo upočasniti" in blablabla v tem smislu naprej, se - motite. Ja, gre hitro, pa gremo z njim, pa čau. Bomo izstopili, ko se nam bo zdelo.
To ni to.
Šopek zdravstvenih težav, ki me kar naprej srečujejo, delno zapuščajo, pa ki ga spet dopolnjujejo nove, se je danes še malo bolj razbohotil. Jutranji obisk pri zdravnici in kasnejši obisk pri okulistu zaradi nadležnega bliskanja v kotičku očesa, no, vidnega polja, kar bi lahko pomenilo odstop mrežnice, se je končal dokaj uspešno. Ni odstopljena mrežnica, pa tudi ni nič hudega, sitnosti, ki nas, ki smo (bili) kratkovidni pač lahko doletijo. Je pa priporočljivo, da ne dvigujem težkih predmetov, ne delam opravil, ki zahtevajo hudo sklanjanje, nobenih gibalno zahtevnejši športov (adijo, DM tek, šmrc). Bomo zmogli? Bomo, ja!
Ko se je popoldne vid zbistril, zenica zožila na normalno velikost in vse to, kar pač sodi k takemu obisku, sem nič hudega sluteč, brez velikih bremen, nič sklonjena, stopila s stopnice. Potem sem preživela štiri ure na urgenci. S knjigo, tako da mi ni bilo hudega. Po nekajurnem posedanju, branju, tancanju (še dobro da me ni pritisnilo na stranišče ali kaj podobno nadležnega) sem ob izhodu čakala, da me pride iskat DH. Pokukala sem na mobi in med mejli današnjega popoldneva našla tudi enega, ki ga sploh ne znam opisat... Mejl, ki mi dnevno nameni kaj prijaznega, je danes rekel "Experience everything life has to offer." Sedela sem na tistih zoprnih plastičnih stolih, nisem vedela, kam naj dam nogo, kam naj dam bergle, in ko sem tole prebrala, nisem vedela, a naj se začnem smejat ali jokat. Ja, okej, saj se spomnim - življenje je moja priložnost in izziv. Ampak, ti, življenje, a lahko zdej nehamo z zdravstvenimi izzivi? Ker od glave do pete ni dela telesa, ki v zadnjem času ne bi bil tako ali drugače prizadet. A ti sploh veš, kako zoprno je z razbolelimi rebri hodit z berglami? A se lahko zmeniva, da je izzivov, zdravstvenih, zaenkrat dovolj? Jaz bi kakšno priložnost. Da se recimo spočijem. Pa da kakšen dan ali dva brez težav uživam v Hiški Šiški, pa z mojimi DH&CH, pa da na naslednjem čveku s prijateljicami ne bom kot povožen flancat oziroma da bom sploh lahko šla? Pliiiiiiiis?

Izgubljeni dnevi? Niti ne.

"Izgubljen je dan, ko se nisi smejal" je misel, ki me spremlja že dolgo. Z vsemi štirimi se branim pred izgubo kateregakoli dne. Žal so zdravstvene tegobe in tehnične težave pripomogle k marsikateremu bolj kislemu nasmešku, bil je pa le.
Velik nasmeh je pričaralo fimanje. Trikrat sem se uspela lotiti. Nastalo je nekaj kazalk za knjige in en magnetek za hladilnik. Kazalke z dvema trakcema sem srečala na knjižnem sejmu, zelo posrečena ideja so se mi zdele. Takrat sem nažicala eno ustvarjalko, da mi je pripravila kazalko po mojih željah, zdaj sem se z njimi spopadla sama. Komaj sem čakala. Kazalk sem se skoraj bolj veselila kot ostalega, saj so mi knjige zelo ljube. Nastala je ena posebna za DH, nekaj pomladno rožastih, ki so romale na različne konce ter nekaj takih "po meri". Za obdarovanko, ki je prejela Veliko zlato knjigo o čokoladi recimo. Zdaj, ko so prsti preizkusili fimo, ko sem opremljena še z rečmi, ki jih za fimanje nujno potrebujem, vključno z dvema knjigama na to temo, samo še čakam, da bodo ideje, ki jih imam polno glavo, zaživele v živo. Seveda jih bom sproti pridno slikala, gotovo kaj tudi objavila.



Če smo že pri ustvarjanju... V Kilometer sem tudi zavila. Opremljena s štirimi vrstami blaga sem prišla domov. Tudi šivalni stroj sem že poiskala in poskrbela, da je v ustvarjalnici. Več pa ne povem. Bom že sproti poslikala. :)
Marsikateremu nasmehu so botrovale rožce. Kar sva z DH presadila pred hišo se je lepo prijelo. Na vrtu sem pa uspela pofotkat tiste, ki so bile dostopne v copatih. Magnolija in češnja prideta na vrsto drugič. Tiste, ki doma kraljujejo v teglčkih si pa zaslužijo novo, svojo objavo.



Zdaj bo menda tudi javljanje lažje, saj smo stari domači računalnik, ki je odpovedoval pokorščino na celi črti, zamenjali za novega, ki bo, upam, služil tako dolgo in tako dobro kot prejšnji. Če seveda ne bo zagodlo kaj drugega.

Dedi gre v penzijo - izziv za vse :)

Naš dedi, torej - moj oče (zakaj dedi glej pri darilu za babi) gre v penzijo. Danes me je pot zanesla v nekaj trgovin, bolj z namenom brkljanja kot da bi res kaj rabila. Tisti hip, ko sem zagledala Dobrega škrata lepih in veselih dni je v glavi naredilo klik-klik.
Prvi klik je bil zaradi popolne primernosti tega darilca zanj. Ker mu točno to želim - lepe in vsele dni, naj se ima čimbolj lepo z babi in vsemi nami, naj tisti tipični penzjonerski "nimam časa" obrne sebi v prid in naj ga namenja za tisto, kar ga res veseli in navdihuje. In naj se končno spopade z internetom, česar se takooooo otepa, da bo vsaj tole lahko enkrat prebral. Izziv za dedija. ;)
Drugi klik je bil pa takoj za prvim. Takoj, ko sem zagledala škratka in vrečke sem videla postavitev vsega skupaj na čestitki, točno v postavitvi za izziv #1 na Craft-alnici. Čeprav se sprva nisem imela namena prijaviti, saj čestitke niso moja "jača strana", me je tale klik, ki se mi je zgodil danes v trgovini, prepričal. Izziv zame. ;)
Nastala je taka pomladna, sveža, sončna voščilnica z darilcem. Ki se ga brez škode (le z nekaj truda pri vozlih, ampak kaj je to za izkušenega morskega volka ;)) odstrani in postavi drugam, ali pa, po želji, pusti kar tako. Sonček mora biti - paše k pomladi, paše k veselju, paše v lepe dni. Deteljica je za srečo. Iz žice. Tiste klasične štromarske žice. Je dedi le od foha. ;) Mislim, da mu bo všeč.
Tadaaaaam: