Spet doma

Že lep čas sem se počutila, kot da nisem nikjer doma.
V stanovanju se v vsej gužvi nisem več dobro počutila. Bolj je šla obnova h koncu, slabše sem se počutila. Počasi smo začeli pospravljati stvari, manj nujne zlagali v škatle, potem smo se še čez škatle spotikali, dokler jih nismo spravili v klet ali v Hiško Šiško. Sem se zalotila, da se po prihodu iz službe ne preoblačim več v trenirko, kar mi je bil vedno znak prihoda domov.
Hiška Šiška se iz gradbišča spreminja v stanovanjsko hišo, ta pa počasi v dom. Manjka še tisti najbolj "cosy" del - dnevna soba. Da se zabubiš v sedežno in uživaš - v družbi, ob knjigi ali pred TV. Hja, če nam ne bi prodali izbranega televizorja, bi najbrž že bilo. Tako pa čakajo na pol sestavljene omare in prazna sedežna. No, zdaj smo našli dve dekici v ustrezni barvi, da se vsaj bomo ob poležavanju, ko pač pride na vrsto, lahko privoščili nekaj toplote in mehkobe. Jaz že sodim med tiste, ki ne morem ležat, če nisem pokrita.
V teh dneh smo dočakali še pohištvo za podmladek. Se znebili še nekaj škatel. Današnje popoldne je prvo, ki ga nameravam preživeti - doma. Ja, doma. Ko pridem domov, se preoblečem (ha!), potem pa - počivam. Danes ne bo škatel, krpe, sesalca - njente. Danes bo majcha preganjala nahod, ki se je zjutraj najavil. S čajem, pripravljenim v novi kuhinji. Domači kuhinji. Nalitim v skodelico, ki bo vzeta s prave poličke. Na sedežni, pod dekco in s knjigo.
Majcha bo - spet doma.