četrtek, 04. februar 2010

Kako smo preživeli januar in se pri tem celo smejali

Lahko bi naslovila tudi "Bogovi so padli na glavo" ali "Ko imajo hudičevi mladi mlade". Tale januar nam ni prizanašal. Začelo se je s službeno gužvo. Takoj letos, že med prazniki je bilo treba delat. Deadline je deadline, ni kej.
Vmes je bilo za popestritev potrebno urgentno menjati ključavnico na stanovanju. Stara je odpovedala pokorščino. Kakšen mesec pred selitvijo. Damn. Intervencija za to, da lahko prideš v svoje stanovanje in ga potem lahko spet zakleneš, ni poceni špas. Hm, je normalno, da ključavnica crkne v nekaj letih? Tako zelo, da ne pomaga drugega kot sveder?
Potem so se začele bolezni. DH je eno virozo vlekel še od lani, potem je imel eno prebavno virozo mlajši sine, vmes jaz en zoprn nahod, starejši sin težave z zobom, ko je kazalo, da smo iz tahujšega ven, so se težave s kožo pri otrokinji razbohotile v neslutene razsežnosti, terjale dva različna antibiotika, kup sanitetnega materiala in devet delovnih dni bolniške. Na dan zadnje kontrole sem peljala s sabo še starejšega otroka. Očitno z angino. Ubogo dete je ostalo brez dolgo pričakovanega smučarskega tabora. Za vmes, da ne bi bilo dolgčas, me je zaštihalo še v križu. V celem januarju ne premoremo dneva, da bi bilo v naši družini zdravstveno vse v redu. Na neki točki sem ugotovila, da je zdravje eno samo. Tisti hip je našega premogel mlajši sine. Ehja.
Vmes so se šli fantje malo "A je to!". Saj poznate tisto risanko, ne... Mizar, ki je sestavljal kuhinjo, je padel. Nerodno je stal na spodnjem elementu in za sabo potegnil še pol zgornjega. Električarju je kdo ve kako uspelo precvikati optični kabel. So bile sitnosti, nekaj malega zamude, ampak so zrihtali. Vsaj stroškov ni bilo.
Stroški so bili z registracijo enega od avtomobilov. Pa z nakupom stvari za Hiško Šiško. Avto je zdaj registriran in je za eno leto mir. Stvari za hiško pa večinoma tudi, kakšna reklamacija se pa vseeno najde. No, najbrž je že statistično prav, da je, pri taki količini.
Ko je kazalo, da smo sanirali večino zafrkov po hiši in pozdravili skoraj vse otroke, so se zgodile - ploščice. Nekaj sva izbrala, naročila, so pripeljali, že nekaj položili, ploščice pa čudne. Gledamo naročilo, gledamo deklaracije, vse špila. Ni in ni mi dalo miru. Vzela sem ploščico in šla v trgovino. Razstavljene so bile ene barve (recimo oranžne; simpatične), dobavljene pa drugačne barve (oranžno-rjavkasto bež šekaste; grde). V trgovini so po nekaj telefonskih pogovorih izvedeli, da je proizvajalec menjal barvo ploščic. Smo pa lahko brez večjih sitnosti vrnili in zamenjali za drugi izdelek. Kljub temu, da je bilo nekaj že položenih (še dobro, da je keramičarju zmanjkalo lepila - kakor je priden bi imel položene pol sobe...). Nekaj dni zamude.
Za dobro vago si je moj mobitel privoščil pojedino. Požrl mi je vse. Številke, sms-e, zapiske, nastavitve, nekaj fotografij, oba ljuba ringtona... Hmmm, kje so časi, ko si znal na pamet kup telefonskih številk? Na pamet vem točno tri - svojo, od DH in od mami. Pa tudi njene ne bi znala, če ne bi bila sestavljena iz tako zanimivih cifer, da si jih zapomniš tudi če tega ne želiš.
Ampak to še ni vse. Pohištvo, ki so ga dobavili že v decembru, prekljukano po spisku, varno zapakirano v originalni embalaži da se ja ne napraši od polaganja parketa ipd je bilo - napačne barve. Monter se je pripeljal čez pol kure, da je odprl nekaj paketov, se obrnil in odpeljal domov. Se bodo potrudili, da bo v enem tednu.
Zadnjega januarja smo se uspešno, zaradi zgoraj omenjene zamude s ploščicami samo delno, pa vendarle in samo z nekaj manjšimi praskami (hja, po mizi in po parketu) - preselili.
Kljub vsemu so bili vmes fajn trenutki. Deseti rojstni dan. Čveki s prijatelji. Različne lokacije, različne zasedbe, pa vse fajn. Otroške domislice. Veste, kdo poje Bad romance? Lev di ga ga. Veste, kako smo izbrali mojstre? Dali smo oglas, da iščemo mojstre, ki se spoznajo na gradbena dela, pijejo kavico in imajo radi čokolado. Vsak dan kakšen vic. Hecanje z mojstri. Ena delavnica, ki si zasluži posebno objavo. Takoj, ko najdem fotoaparat...
Januar je mimo. Še dobro. Je bilo res preveč vsega. Februar nosi nova doživetja. O tem pa kdaj drugič.

4 komentarji:

  1. He he he pa srečno v februarja, naj bo tudi tako pester! :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hali, bohnadej! Februar je zdajle še malo naporen, potem pa ne načrtujem drugega kot "pivo in daljinca" (letos še nisem imela v rokah ne enega ne drugega). Eno odlično zabušavanje z izležavanjem, vmes počitek, v premorih med brezdeljem pa mogoče nekaj lenarjenja. Nobenih pretresov, prosim. Za letos je kvota dosežena. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. :) Te podpiram s pivom, ampak daljinca pa lahko enkrat zamenjaš za čvek v živo :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja no, se vsaj ne moreš pritožiti, da vam je bilo dolgčas. :o) Upam, da je koža pri otrokinji zaceljena. Pa ja, čvek vabiiiiiiiii. :o)

    LP
    nika

    OdgovoriIzbriši