Valencia

Valencia je bila po Barceloni, Dublinu in Lizboni moj četrti izlet s skupino punc, ki so sicer v različnih zasedbah potovale skupaj že devetič. Mesto nam je ponudilo res lepih nekaj dni. Prvi dan smo se z vodičko potikale po ulicah starega dela mesta. Ozek splet ulic je ponudil tisoč in en detajl mestne arhitekture, grafit ali celotno poslikavo stavbe, ulice ki smo jih prehodile mnogokrat pa so vsakič ponudile še kaj. Ker ponavadi srkam bolj vtise kot podatke in ker ima podatkov gugl več kot dovolj, bom raje prepustila besedo slikam. Dovolj so zgovorne.

Tržnica - nisem vedela, kaj naj gledam - stavbo ali ponudbo.

Poslikane stene

Katedrala

Arena za bikoborbe in muzej

Najboljši sladoled v mestu (sprobano odličen in menda večkrat nagrajen) - tudi s pestrim naborom okusov. Paradižnikov sladoled? Hmmm...

Drugi dan je bil vremensko lepši, izkustveno pa fenomenalen. Valencia ima po hudi katastrofi v petdesetih letih prejšnjega stoletja izsušeno rečno strugo, ki so jo domiselno oblikovali v park. Kilometri zelenja se nekaj metrov pod nivojem mestnega vrveža prelevijo v čudovito nedeljsko izkušnjo. Najele smo kolesa in se od našega hotela, ki je bil skoraj na skrajnem SZ koncu parka, peljale proti morju. Skozi park, mimo Mesta umetnosti in znanosti, vožnjo pa podaljšale do obale, kjer smo si privoščile nekaj šopinga (je bilo nujno - res), pijačko, vodo do kolen, in neizmerno veselje ob vetru v laseh, poziranju za fotke in kilometrih smeha.

Mesto umetnosti in znanosti smo si ogledale samo od zunaj. Mirno bi se ure in ure sprehajala tam naokoli in opazovala linije stavb, prelivanje oblik, vizualno zanimive rešitve in nezmotljivo povezanost z morjem, kar je v obmorskem mesto več kot na mestu. Arhitektura me pač včasih izjemno pritegne. Ko me naslednjič pot zanese tja bom obiskala še kakšno stavbo odznotraj, zanimive reči ponujajo.

Vračale smo se počasneje, z rednim ustavljanjem za fotografiranje, podrobnejše opazovanje parka, posejanega z vse sorte rastlinja, fontanami, športnimi igrišči za kup športov, nekaj lokalčkov in dovolj prostora za vse, ki so želeli tam kolesariti, teči, športati tako ali drugače, prirediti praznovanje, piknik, fotošuting ali med dve drevesi obesiti visečo mrežo in uživati. Film se kar vrti pred očmi - palme, ki preidejo v borovce, vmes neka hecna drevesa pa mehek gozdiček kot iz pravljice z nežno svetlo zeleno travico pod drevesi, nogometno igrišče, žal izpraznjene številne mini fontanice (poleti mora biti fantastično). Sredi mesta, pa vendar umaknjen, brez avtomobilov, hrupa mestnih ulic se skorajda ne sliši, mostovi od spodaj so pa tudi posebno doživetje. Nimam besed za vse občutke v tem parku, res ne.

Nekaj zelenja v parku

Mostovi iz parka - ne vsi

Zadnji dan nas je manjša skupina še enkrat obdelala center mesta. Tokrat ciljno, po seznamu. Najti konkretno trgovino (no, dve), si ogledati stavbo borze svile, poskusiti orchato v najstarejši orchateriji, najti bolj spodobno aqua de valencio kot prvi dan in ujeti nekaj solidne hrane. Trgovine smo našle (itak ni bilo dvoma), v orchaterii nas je še natakarica nagradila z bleščečim nasmeškom, aqua de Valencia pa je bila izvrstna, prilegla se je po ogromnem sendviču s pršutom, ki smo ga našle na tržnici in pojedle na stopnicah, medtem ko smo opazovale bližnje stojnice in listke bližnjih dreves, ki so se kot snežinke vrtinčili v vetru.

Stavba borze svile, pod zaščito UNESCO

Glava in spominska kartica sta polni. Prinesla sem 450 fotografij - ja, samo tri dni smo bili, vem ;), in ne - nisem padla na glavo, Valencia je pač taka. Nekaj je neuspelih, nekaj s puncami za privat arhive, jagodni izbor je pa tukaj. Čeprav jih je še veliko.

Utrinki - nekaj njih...

Marsikatero doživetje ostaja pač med nami puncami. Se bomo v živo narežale zgodam in prigodam, si predstavljale vse sorte in pojedle vse mandarine, tudi ta kisle. Valencia me še kliče, mika me jo še kdaj obiskati. Punce se bomo kmalu dogovorile za naslednji cilj. Žal mi je, da se z nekaterimi vidim le enkrat letno, z marsikatero bi se rada večkrat. No, krivda je tudi moja - od vseh imam telefon in mejl, jih že poiščem.

Lani so bile taške, letos pa tačke. Se vidimo kmalu, punce!

Bilo nas je 28, ujela sem, kar sem, pa še ratalo ni vse - manjkajoče, se opravičujem :)