Pred leti sem bila službeno deležna
prav posebne večerje. Tokratna je bila bolj zasebne narave z bolj zasebnim razlogom. Pa manj načrtovana - zame je bila presenečenje. Vedela sem za datum in uro, drugega ne. Kraj dogajanja: Kongresni trg.
 |
| Ob prihodu je bila platforma še v zraku |
Vse je bilo res lepo. Sprejem s kozarcem penine v sprejemnem šotoru, spremstvo do platforme, skrb za varnost, deka po potrebi, predstavitev ekipe, pravil in opozoril. Potem pa veličasten dvig. Dež, ki se je takrat namenil padati smo potem gledali od zgoraj, prav tako smo s približno petdesetih metrov višine opazovali Univerzo, Vegovo in v daljavi Trnovsko cerkev, na drugi strani pa cel center mesta, Nebotičnik, grad, ob zasuku še celoten trg z Uršulinsko cerkvijo in malo drug zorni kot na mesto. Fotografije so posnete s telefonom, marsikaj bi se dalo posneti bolje, pa se nisem upala bolj obračati, da mi ne pade iz rok. Ujel bi ga namreč šele Kongresni trg.
 |
| Univerza |
 |
| Vegova ulica, Trnovska cerkev, Krim v ozadju |
 |
| Kongresni trg, Uršulinke |
Za svojevrstno
kulinarično doživetje je poskrbela Hiša kulinarike Jezeršek. Postregli so res same imenitne jedi, ki smo jih zalili z odličnim vinom.
 |
| Osvetljava je bila roza. Na slikah izgleda hecno, motilo pa ni. Osebje bi si vsekakor zaslužilo boljšo fotografijo, ampak je bilo razmišljanje o flešu in podobni navlaki ob vsem drugem nekako odveč oziroma se ni prebilo v prvi plan. |
 |
Posladek
|
Večerja je prav tako zdramila vse čute, tudi tiste, ki jih običajno ne. Hrana je bila prvovrstna. Vino prav tako. Občutek svobode kljub temu, da si pripasan bolj trdno kot v avtomobilu (privežejo te podobno kot otroka v avtosedež). Bingljanje z nogami, če bi želel (jaz nisem). Obračanje na stolu nad praznino. Tisto žgečkanje v trebušni votlini, če pogledaš podse. Popolnoma drug pogled na mesto, ki ga sicer poznaš vse življenje, popolnoma drug pogled na stavbe, ki jih praviloma gledaš navzgor. Po mojem sem prvič zaznala Konzorcij, tam običajno hodim ne le ob stavbi ampak spodaj, ob izložbah. (Joj, kako je grd). Prav tako se do včeraj nisem zavedala, da je Kongresni trg v bistvu karirast. Nastala je tudi ena slika, ki skladno z mojimi pravili ne sodi sem, bo pa med mojimi ljubšimi še dolgo. Vesela, nasmejana, v dvoje. Namenu in doživetju primerna.
Od višine se ne zvrti. Te pa spremeni. In zaznamuje. Večer, ki bo ostal v spominu še dolgo. Izkušnja, ki se najbrž ne bo več ponovila. Pa niti ni potrebno. Bo ostala.
