sreda, 08. maj 2013

Utrinek

Kosilo v skritem kotičku blizu službe. Ograjenem z vseh strani. Čeprav stavba nima ravno vesele zgodovine je zdaj drugače. Skozi okno se sliši petje. In kitara. Na dvorišču cveti glicinija, v soncu mežikajo pisane barve stavbe, izbira miz je velika - senca strehe ali drevesa, toplo pomladno sonce, vse je na voljo. Natakar z nasmehom, prijazen, poklepetava, kot običajno. Med čakanjem na hrano družbo dela ptica, najbrž v lovu za kakšno dobroto. Po mizi lezeta dve mravlji. Kosilo je res okusno. Obsedim in gledam poplesavanje belih kosmičev, ki prizoru v pomladanskem soncu dodajo še kanček zasanjanosti. Lepo je. Mirno je. Trenutek, ko se vse ustavi. Ko se zaveš, da plešoči kosmiči pomenijo konec letošnje agonije z alergijo. Ko se zavest, da si čisto OK, počasi preliva v vsako celico. Trenutek ko se vate naseli mir. Ko z gotovostjo veš, da bo še vse dobro.

Fotka od tu


6 komentarjev:

  1. A si ziher? lepo si zapisala....

    OdgovoriIzbriši
  2. Ziher, Tashky, sicer ne bi napisala... Mi je bilo tako lepo kot že en cajt ne.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tako lepo, da mi je šla kurja polt po telesu...

    OdgovoriIzbriši
  4. Fino, pojdi še kdaj. In dober tek!

    OdgovoriIzbriši