Osveščanje

Da bomo vedeli, kakšne "pošasti" se skrivajo po naših rokah nam je Otrokinja narisala opozorilne slikice. Pri vsakem umivalniku je ena prilepljena. Zihr je zihr. :)

Bine

Bine je kuža, ki sem ga z denarjem, ki ga je pravnukinji namenila moja stara mama, kupila Otrokinji pred debelimi sedmimi leti v Leclercu. Kuža je, kljub obilici pliškotov, pridobil častno mesto "glavne ninice". Ko se je to zgodilo sem šla seveda iskat novega, vendar žal brez uspeha. Pri fantih smo imeli "backup" najljubše spalne igračke, pri Otrokinji žal ne. Bine je neznansko fletkan kuža, s plahutajočimi ušeski, prijaznim nasmehom, črtasto majčko in hlačami na naramnice v topli rumeni barvi. "Napaka" se je pojavila kaj kmalu - kjer je plišast je cel, majčka se je pa kot vsak triko kar hitro začela trgati. Čez čas niti šivanje ni več pomagalo, Bine je še kar v uporabi vendar samo doma.

Bine

Pred kakšnima dvema tednoma je Otrokinja pisala pismo za Božička. Ljubko pisemce, nekaj iz trgovinskih letakov nalepljenih želja, preostanek A3 lista pa je zasedal Bine. Obris taprave igračke in narisani detajli.
"Veš, mami, Bine je od vseh igračk najbolj mehek*. In jaz pri babici ali pri kakšni prijateljici takoooo težko zaspim, ker ga ne smem imeti s sabo".

Pismo Božičku.  Letos ni bila zelo pridna (saj veš, mami, kaj je bilo v prvem razredu, ne?).
Najlebša hvala pa gre tudi med neprecenljivo

S spominom na nekajletno neuspešno iskanje le omenim, da ga bo morda tudi Božiček težko našel, ker ga nikjer več ne prodajajo. Ona je seveda takoj pripomnila, da ga prav gotovo Božičkovi palčki lahko sešijejo, jaz pa sem si ob tem prislužila sinov "ha, kaj boš pa zdaj" pogled.
Kaj bom pa zdaj? Ne vem po kakšni sreči sem s pomočjo etikete na Binetu, gugla in nekaj sreče našla - Bineta. Zdaj tudi vem, da se pes po francosko reče chien. Ebay je pa itak moj najboljši prijatelj že kar lep čas. In tam je nekdo prodajal - novega Bineta. Danes ga je že poštar prinesel. V kratkem grem v lov za kakšno fensi darilno škatlo, saj je to darilo, ki si zasluži več kot navadno darilno vrečko.


* Meni se vseeno zdi, da se najde kaj ustrezno mehkega v tistega pol kubika pliškotov, ki so pri hiši ampak sem rajši kar tiho ;)

Delavnica z Bettino Welker

Danes sem bila na delavnici. Pravzaprav na delu delavnic, ki so bile organizirane ta vikend. Delavnico je v organizaciji društva ustvarjalcev Poligilda vodila Bettina Welker. Vsak, ki dela s polimerno glino, ve zanjo. Spoznala sem jo že v Pragi in se še bolj veselila ponovnega srečanja z njo. Odločila sem se za pol vikenda, ker so punce v prvem delu izdelovale zapestnice, ki pa niso ravno moj stil - če vnaprej vem, da takega nakita ne bom nosila in če je zelo verjetno, da tega ne bom nikdar več ponovila je nesmiselno nekomu zasesti mesto. Danes sem pa bila in sem zadovoljna. Naučila sem se izdelovati kot dih lahke meduzice ter "sorbetke", strašno zanimive ogrlice. Domov sem prišla tako polna vtisov in še vedno s srbečimi prsti, da sem večer preživela kar za ustvarjalno mizo. Ostanki meduzic se že pečejo. Prav tako en "sorbetek", v prav nič sorbetkastih barvah vendar pa, upam, z ustreznim učinkom za tisto, ki ji je namenjen. Ker so bile delavnice organizirane v Rayherju sem se seveda založila še z barvami Fimo mase, ki sem jih pogrešala v svoji škatli. Teden bo še zelo pisano ustvarjalen!

Moj "sorbetek"

"Meduzice"

Družine z najstniki

Tole me je danes našlo na FB. Objavljam tukaj. Bo vredno ponovnega ogleda.

Pospravljanje

Včeri zadnjih dni so bili namenjeni predvsem sestavljanju, ozadjem obeskov in podobnim rečem.
Nastala je lepa serija predvsem ogrlic. Delam prostor za nove ideje, ki jih je cela glava. kar je dober znak. Je bil premor čisto predolg.

Februarska peka je bila črno srebrno pink. Sestavljanje šele v oktobru? No ja, pustmo to...

Takole sem ostanke s praške delavnice pri Evi Hašikovi premešala, zgnetla v kroglice in sestavila komplet. No, za en samostojen komplet sem še nabrala koščkov ampak še ni dokončan. Si bo zaslužil svojo sliko.
Preostanke prelivov sem preizkušala z novimi v Pragi kupljenimi štampiljkami. Iz ostankov vsega skupaj je nastal še en obesek. Ostanke od Lindley Haunani sem delno porabila, pokažem, ko bo vse končano. Mi je tudi tehnika tako všeč, da si zasluži svojo objavo.

Eno packanje z Otrokinjo je obrodilo ostanke treh barv, ki so bile ravno za en preliv. Igračkanje je dalo tole:

Za darilo sem pripravila tudi tri svečnike. Ostanke sem zmečkala v gmoto, narezala na rezinice in še iz njih pripravila elipsice. Niso še sestavljene, se še poigravam z idejami, kako se bom lotila. Pa mirno še počakajo, so tako pomladanske... Ostanke prozorne z nekaj srebrnimi lističi, nekaj malega roza od "magnolija" perlic sem spet zbrala skupaj, zvaljala in dobila neponovljivo lahkotno mešanico. Je kar kričala po bolj organski obliki. Nekaj med strokom in polžkom je nastalo.

Idej je pa še toliko, da sploh ne vem, kje naj se lotim...

Dublin

Dublin je bil rezultat lanskega glasovanja na afterpartyju po Barceloni.
Še več mamic kot lani se je na mrzlo četrtkovo jutro z avtobusom odpravilo v Benetke, od tam pa odletelo v Dublin. Četrtkovo popoldne smo po namestitvi v hotelu preživele v prvem pohajanju po mestu in seveda prvih obiskih irskih pubov.
Po petkovem zajtrku (full breakfast, seveda, da dlje drži) nas je pred hotelom čakal vodič. Rdečelasi Garvan je poskrbel za pet urni pohod po mestu, s postanki ob ključnih točkah, natančno predstavitvijo zgodovine, politike, gospodarstva, kulture, izobraževanja, religije, jezika... kar se morda sliši dolgočasno ampak tako slikovito kot on to pove ne moreš drugače kot da uživaš v vsaki besedi in si zapomniš praktično vse, z letnicami vred (saj sta itak samo dve pomembni ;)). Vesela sem bila, da je bil v ta obhod vključen tudi obisk knjižnice v Trinity Collegeu, saj je The book of Kells ostala na "to see" spisku po prvem obisku deset let nazaj. Ja, impresivna zadeva, tako knjiga kot knjižnica.
Tako dolg pohod se seveda spodobi zaključiti v pubu, ob dobri hrani in obveznem pivu.
Počitek je bil kratek, saj smo zvečer imele rezerviran irski večer. Obrok s tremi hodi, pijačo po izbiri, živo irsko glasbo in irske plese.
Sobotno jutro je imela vsaka zase, planiran je bil edino obisk Guinness Storehouse-a. Do takrat smo šle vsaka po svoje - nakupovanje, pohajanje, obisk raznih znamenitosti. Jaz sem si vzela čas za obisk muzeja, si privoščila kavo, našla darilce za domačega kitarista, ujela par finih fotk, saj sem si vzela čas za pohajanje tudi po malo manj tradicionalno obleganih koncih.
Guinness storehouse je bil in je še prav impresivna reč. Z obveznim Guinnesom, ki je vključen v ceno vstopnice na vrhu stavbe, od koder je razgled na vse mesto.
Kasnejši čas smo nekatere izkoristile za obisk Old Jameson Distillery. Pivo in viski sta pač, no, klasika. Lušten ogled, zanimiva razlaga, na koncu seveda degustacija. Imela sem priložnost poskusiti ameriški, škotski in irski viski pri punci iz skupine, ki se je udeležila degustacije. Če doma piješ viski so "vsi enaki". Jaz od ostalih ločim samo enega, ki ga imamo, ampak je tako izrazito specifičen, da se res ne da zgrešiti. Ko poskusiš tri različne hkrati pa zaznaš razlike in vse tisto, kar je vodič razlagal med ogledom.
No, vesela sem tudi, da smo ob kavi z vodičem dovolj klepetali, da sem izvedela še za eno irsko pijačo - hot whiskey. Limona, klinčki, med ali sladkor, viski, voda. Menda je odličen ob prehladih. Po sestavinah sodeč zna biti res fino. Če nič drugega ti je verjetno po kakšnih štirih porcijah vseeno, če si malo bolan :)
Večer je bil spet prost, zaključile smo ga v pubu. In nadaljevale v taveliki hotelski sobi (vse smo imele eno majhno luknjo s posteljo, dve sta imeli znatno več prostora). No, kar nekaj se nas je nagnetlo tam in krajšalo noč. Vstajanje ob pol petih in pot domov sta poskrbeli, da je bila nedelja na malo bolj nizkih obratih.
Vtisi? Spet je za mano nepozabno potovanje. Srečala sem se z mojimi "barcelonskimi" puncami, spoznala nove.
Mesto je še vedno super - pozitivno, ne preveliko, toplo in prijazno. Še vedno je na vrhu lestvice po številu izgubljenih kovancev. Izkupiček sicer ni bil tak kot deset let nazaj, ko se je našlo tudi evrski kovanec na tleh, najbrž recesija dela svoje ☺, se je pa kar nekaj nabralo. Ponavadi na potovanjih kar največ hodim peš, se več vidi in doživi kot če se prevažaš okrog - v Dublinu je to izvedljivo brez kakršnihkoli težav. Vse je blizu.
Nasmejala sem se do sitega, vsak dan. No, skoraj do sitega, smeha res ne more biti preveč. Smejala sem se še več kot lani v Barceloni. Me zanima, kakšne nasmehe je tokrat ujela naša fotografinja. Zadnji večer je bil sploh priceless. Aja, in v Dublinu ni bilo tri dni niti kapljice, kar je manjši čudež. Seveda govorim o dežju. ;)
Doživetje je bilo super, družba tudi, tako da se veselim afterpartyja, ko določimo, kam gremo prihodnje leto.
Foto utrinki:

Pogled na Ha'penny bridge

Detajli iz The Book of Kells

Nabiralniki so bili nekoč angleški. Irci so jih prebarvali zeleno

James Joyce in njegov Ullyses sta pomembna. Takih napisov je v mestu kar nekaj po tleh

Guliverjeva potovanja - prizor na fasadi

Pisane fasade ob dublinskem gradu

Sladica (apple tart)

Detajl na enem od mostov

Kupola v National Museum

Nasmejana hiška. Ko sem jo videla, sem se spomnila na omaro iz Beatuy and the beast :)

Kolaž fasad

Guinness storehouse ima polno finih napisov

Oglasi iz določenih obdobij v "avtentičnem okolju"

Najstarejša harfa. Guinness jo ima, prav tako je (obrnjena zrcalno) na irskih kovancih.

 

Napisi vseh sort

Luči

Večerni pogled z mostu

Notranjost Temple Bara

Harfistka na ulici. Spet sem na poti srečala nekoga, ki mi je s svojo glasbo in pojavo polepšal dan

Lestenec v The Old Jameson Distillery - iz steklenic

--
majcha - strašno nasmejano sončno prijazna
Blog: http://majchin.blogspot.com/
Ustvarjanje: http://www.facebook.com/MadeByMajcha

EuroClay Carnival v Pragi

Že od marca sem se veselila EuroClay Carnivala, ki je bil septembra v Pragi. Takoj so mi bili všeč čisto vsi izdelki, ki so bili predvideni na šestih delavnicah, zato sem se sploh prijavila in se res veselila, ko mi je uspelo, naval je bil namreč precejšen. Organizacija dogodka, prenočišče, ki so ga prisrbeli, učiteljice in njihovi izdelki, ki smo se jih naučili, so dosegli in presegli vsa pričakovanja. Ja, seveda me čaka še nekaj dokončevanja - samo enega sem dokončala, saj smo dobili vse potrebno v "goody bag-u", ostalo pa, no, še malo čaka... Enega bom morala izdelati od začetka, ker se mi je polomil že tam. Pa nič ne de. Ostalo je kup navodil, tehnik, drobnih fint, prebliskov v stilu "pa kako da se nisem sama na to spomnila, saj imam to vendarle ves čas pred sabo na mizi"... Pot je bila zanimiva, saj sem po dolgem času potovala z vlakom. Prav fino, pot je trajala knjigo in pol in dva šala (12 ur tja in 9 ur nazaj). Imela sem super cimro iz Srbije, v skupini je bilo poleg mene še osem Slovenk, ostalo pa mednarodna zasedba z vseh koncev. Poskrbljeno je bilo za vse, delovni prostori so bili fini, v ta namen postavljena trgovinica fantastično založena, tako da sem se morala pošteno držat nazaj, da nisem kupila čisto vsega, kar "rabim". Sem pa namenila rojstnodnevno darilo za nekaj teh nakupov, tako da bo ostalo v trajnem spominu, saj bom vse kupljeno lahko uporabljala res dolgo. Kot je na takih dogodkih običajno je bil organiziran swap. Izmenjava enakih izdelkov, ki jih vsak okrasi po svoje. Tokrat smo s polimerno glino krasili pokrovčke škatlic Nivea kreme. Prvi poskus je klavrno končal v pečici, kjer sem po nesreči premaknila gumb za uravnavanje temperature na absolutno previsoko vrednost. Rezultat je seveda temu ustrezno mehurjast in zažgan. No, ker je bila vsa oprema že predčasno na poti v Prago, sem zadovoljna, da mi je sploh uspelo nekaj spraviti skupaj.

"Zelena skupina" - skupaj z učiteljicami in organizatorjema

Delavnice so bila nekajurne, ena ali dve dnevno. Bolj naporno kot bi si mislila, sploh ker me je vmes malo zdelovala utrujenost in neprespanost poti tja, neki zoprni glavoboli že zjutraj in podobne traparije. Fotografirala sem (pre)malo, enostavno je bil fokus drugje.V predstavitvi je bilo teh šest izdelkov.

Donna Kato - Lindley Haunani - Bettina Welker
Sylvie Peraud - Eva Haškova - Dana Phamova

Že doma sem sklenila, da bom tam sledila navodilom, po svoje pa čarala doma. Če odmislim, da sem po neumnem odlomila "vejico" na obesku, ki smo se ga učili pri Sylvie Peraud sem zelo zadovoljna. No, vse še ni dokončano, zdaj so imeli prednost nujni darilni izdelki, ki jih potrebujem še ta teden :) O njih pa več prihodnjič.

Moji izdelki po navodilih zgoraj naštetih mojstric

Všeč mi je bila tudi ideja fotografiranja s Sisterhood necklace. Zbrana sredstva so namenjena v dobrodelne namene. Več piše tukaj. Ko bom velika bom znala izdelovati tako dovršene izdelke, kot je bila ta ogrlica. :)

Zaenkrat sem pri uporabi ostnkov z delavnic in poskusih z novimi igračkami.

September

September se mi še vedno zdi pomembnejši mesec za nove začetke kot recimo novo leto. Občutek pričakovanja, ki ga prinese, načrtovanje novih podvigov, ko si lepo spočit in pregret od poletja, eno tako brbotajočo energijo ima, ko se stvari za naslednje leto postavljajo v nove okvirje. Novi delovni cilji. Nove šolske obveznosti. Nove smernice na nekaterih področjih življenja. Nimam pojma, kdaj je minil, kar naenkrat ga je konec.
Prinesel je plodove japonskega drena, ki se je letos le odločil, da bo lepo cvetel in obrodil. Plod je velikosti češnje, v sredini ima drobno okroglo peško, lupina je "zoprna", sredica pa medeno sladka in sočna.

Prinesel je simpatičen izlet, na katerem smo ob poti srečali polje sončnic.

Prinesel je ustvarjalni navdih. Lepo je, ko posvetiš večer osebi, ki ti je blizu in z mislimi nanjo ustvariš nekaj lepega. In še lepše je, ko je to točno to, kar si je želela.

Zapestnica

Prinesel je prve gobe. Otrokinja raztura, ni kaj. Poslikani so samo jurčki, ostalo je bilo v trenutku, ko je nastal posnetek, že narezano in blanširano.

Prinesel je eno novo izobraževanje. Nepričakovano ampak, jeeej, se veselim. Novo znanje, nova poznanstva, nova izkušnja. Majcha wird wieder Deutsch lernen. (in če je tole napačno zapisano je to samo zato, ker je od učenja minilo dvajset let, novi tečaj se pa še ni začel)

Prinesel je Euro Clay Carnival v Pragi. ampak ta zasluži in dobi čisto svojo objavo.

Še malo in bo oktober. Kdo ve, kaj bo ta prinesel?

Slovaška

Po Pagu smo bili doma kakšnih sedemnajst ur, preden smo nadaljevali dopust - tokrat smo jo mahnili na Slovaško. Poletne oblekice in slamnike smo zamenjali za šotore in treking opremo in šli. V soboto, ko so se večdesetkilometrske kolone valile proti meji s Hrvaško, smo mi v redkem prometu potovali na severovzhod. Zvečer smo se že kopali v jezeru pri kampu v Bratislavi in pili mrzlo pivo (no, dve) in Kofolo (no, tri). Mimogrede - takale runda nas je redko prišla več kot 5 EUR. Ne vem točno, kako jim v primerjavi s Slovenijo pri enakih cenah v trgovinah in še nekaj višjih cenah na bencinskih črpalkah uspe imeti tako smešno nizke cene v lokalih in za vstopnine. Kamp je bil vedno pod 25 EUR (pet ljudi, dva šotora, avto, priključek za elektriko). Kampi so bolj basic, vendar so imeli povsod ključne elemente obnovljene - tuši so bili OK, topla voda povsod, več pa nismo rabili. Največ smo za obrok zunaj odšteli 45 EUR, pa smo odšli tako siti, da smo komaj hodili, sicer smo se ponavadi zelo spodobno najedli in napili za tam okoli 20, 25 EUR. Vstopnine za družine so zelo razumne, tudi za najbolj imenitne reči, kepica sladoleda ne preseže 60 centov. Morda je v Bratislavi drugače, mi smo jo spustili ker smo bili nedolgo nazaj tam, drugje je pač tako. Slovaška je, ko se voziš, kot pri nas - zelena, razgibana. Gore so podobno visoke, vendar bolj zelene, mehkejše delujejo. Gorske poti so zgledno označene, kažipoti in markacije so naštudirani u nulo. Če povem, da je mene zamikalo še kdaj tja pa po hribih lazit, potem je res fajn - tisti, ki me dobro poznajo, že vejo (jaz sem namreč tista, ki ima od vseh vzponov najrajši dvigalo) :) Ampak stvari se spreminjajo, ljudje pa tudi, sama beležim kar nekaj "uf, to mi pa ni podobno" to poletje...
Nekaj fotografskih utrinkov s poti.

Devinski grad. Ruševina, nekaj muzeja, razgled v Avstrijo, globok vodnjak (pljusk vode, ki jo zliješ vanj, zaslišiš čez cca 7 sekund)

Devinski grad - del obzidja

Pieštany - kopališko mesto, bazenček v kampu, prevroče za kakšen premik dlje kot do bazena in piva.
Fletna pešcona, igrivi vodometi - in taka vročina, da ti je vseeno, če je mularija premočena do kože :)

Grad Beckov. Ruševina, vendar hitijo z obnovo.

Oravsky hrad. Impresiven, urejen, obnovljen, z razstavo vsega mogočega. Voden ogled, še dobro, sicer se v tistem prepletu mirno izgubiš.

Tatre - pogled z AC

Spišsky hrad. Česa tako impresivnega že dolgo nisem videla. Če ne bi bilo take pasje vročine bi se potikala po tistih kamnih še celo popoldne.

Bardejov. Na drugi strani trga je še en tak sklop hiš in to je to.

Košice. Tudi tu nam je zmanjkalo časa.

Tomašovsky vyhlad. Zlahka dostopna pečina z vrtoglavim razgledom globoko dol.

Tatre tik po dežju.

Janušik. Njihov narodni junak.

Janušikove djeri. Soteska, opremljena s potkami, lestvami, zajlami. Bi ostala v lepšem spominu, pa je tamalemu spodrsnilo... Odnesel jo je s par praskami, vsi tisti "kaj bi lahko bilo" pa so kar zagrenili dan.

Pijača dopusta: Pravzaprav sta dve. Kofola je prva. Ene sorte Cockta, malo manj gazirana, bolj zeliščna, ne presladka. Tak Herba bonbon aftertaste pusti. Hudo njami, v vseh lokalih točijo na pipco kot pivo, za drobiž (običajno 20 centov na deci). Tatratea (original) pa druga. Če povem, da sem si v lokalu prvič v življenju naročila žgano pijačo (čisto), to pove precej. Pijača, ki ji uspe biti hkrati kiselkasta, zeliščna, sladka, ne zažge preveč po grlu. Obojega imamo doma tako zalogo, kot jo dopušča avto, nabasan za kampiranje za pet. Odločno premalo.
Kulinarično odkritje dopusta: bryndzove halušky. Kot ene vrste krompirjevi njoki z ovčjim sirom, zabeljeno s popečeno slanino ali ocvirki. Močna domača hrana. Dva paketka bryndze imamo doma, potem bo treba žicat koga, ki gre kaj na Slovaško. Prvi paketek smo že zmazali, odlično je bilo. Morda celo zgruntam kakšen nadomestek.
Anekdota dopusta: v edinem deževnem popoldnevu smo se potikali po Tatrah in po sprehodu naročili pijačo. Še dobro, da mulčki niso na prvo besedo ubogali in počakali pri mizi, saj je gospa, ki je stregla, pogruntala, da morda ni pametno, če nam postreže dve kavi z mlekom in tri tatranske čaje. No, tam smo se naučili, kaj to je, otroci so dobili navadne čaje, midva pa sva poskusila Tatranskega. Ljubezen na prvi pogled, ne gre dugače.

Pogled iz šotora zadnje jutro. Rada mam takole nagužvane kampe :)

Slovaško ponovimo. Vsekakor.