Take fine knjige

Drobižki (17)

Otrokinjo smo vpisali v šolo. In bili deležni še krasne obravnave glede fantov in nadaljnjega dela z njima. Se nama je kar dobro zdelo.

Darilo za valentinovo me je spravilo v jok. Na tisti dober način. ♥

Pošteno sem trepetala zaradi ene službene zadeve, pa se je potem dobro izteklo in občutek zadovoljstva  je bil res kul.

Ena kava se je res krasno iztekla – na hitro splanirana, z zadovoljstvom prečvekana. Bo treba večkrat.

Dvakrat smo pekli krofe. Brez koruze. J Po dveh različih receptih. En je bil od M in ti krofi so bili sicer nadvse okusni, vendar niso imeli kranclčka in pri nekaterih smo bili ob vso marmelado, nasploh se postopek izelave ni iztekel po mojih željah. Drugi je bil od tukaj (tisti prvi recept na linku). Ti so po okusu božanski, po izgledu bolj krofasti in marmelado šele po peki spraviš na varno, tako da gotovo ne ostaneš brez. J

Malo smo bili celo maškarce. V soboto smo šli z babi v mesto na povorko. Sončno vreme in zanimivo dogajanje so popestrili dopoldne. Jaz in otrokinja sva bili šemi tudi nekaj malega v torek. Potem je pa »shit hit the fan«.

Pustni torek je v našo hišo prinesel druge vrste traparije. Obiskala nas je namreč gripa. Vse po vrsti. Cepali smo kot muhe. Namesto da bi uživali v počitnicah in sončku, izpeljali načrtovane reči, smo si podajali termometer in daljince. Da nam slučajno ne bi bilo dolgčas, smo imeli še krajšo epizodo na infekcijski kliniki – mala gospodična je bila namreč zaradi dodatnih zapletov (bruhanje) še dehidrirana. Za dlako smo jo odnesli brez infuzije, imamo pa v zameno izvid s potrjeno gripo. Temu primerno smo zdelani vsi po spisku.

Prvo dete je šlo danes v šolo, midva z DH ne moreva več samo ležat, koledar pravi, da je treba nujno par stvari narediti, dva mulčka bosta še malo v domači oskrbi, da okrevata do konca.

Zunaj je sonček. Že dolgo, pa ga ne uživamo kaj dosti. Dvakrat sva si z DH privoščila kavo na balkonu, to je pa tudi vse. Če bomo boljši, bomo šli po kosilu en krog(ec). Da se malo prezračimo.

Prijetnejše stvari so vsaj v načrtih. Ena luštna delavnica se obeta v soboto. Pa kup praznovanj naslednji mesec. Krtkanje se bo spet začelo, že kukajo nove rastlince iz zemlje. Pomlad prihaja. Po mojem bo fino.

Bananin mousse z butterscotch omako (preplonkan, seveda)

Nič ne bom hvalila izboljšanja stanja, ker tega še ni v taki meri, da bi se prav hvalila... Pa itak velja, da se takoj, ko pohvališ, se nekaj pokvari... Tako da pssst, tiho, pa držat pesti, da se pozitiva, ki se počasi spet plazi naokrog še malo bolj razbohoti, prinese nekaj več energije za delo in moči za razpihanje še preostalega khm, (da ne bom grdo govorila)....
Danes se bom samo pohvalila s sladico. No, Špelo s Coulinary journey by me bom pohvalila. Ker je spet pripravila fenomenalen recept - tak, ki ga znamo ponoviti tudi navadni smrtniki, okusi so pa vseeno božanski.
Recept za bananin mousse je njen, slikce so moje, pojedli smo pa vsi.
Fenomenalno je.

Brezveze

Od strašno nasmejano sončno prijazne sem samo še strašno. Če se že slučajno pokaže kaj sončka ali kaj za nasmejat, se že nekje priplazi nekaj, kar uniči tisto, kar sem počasi poskušala postavit nazaj.
Iz dneva v dan, iz tedna v teden. Ravno se mi zdi, da se bom počasi lahko malo oddahnila, uredila kaj od vedno daljšega "to-do spiska", pa sem spet na začetku. Brez volje, sitna, utrujena, neprespana, naveličana. In spet bom rabila nekaj dni, da se sestavim. In potem kaj? Naj samo čakam, kdaj in od kod bo udarilo naslednjič?
Ni mi všeč. Niti malo. Brezveze.