Kam je šel junij?

Junija je praktično konec, pa nimam pojma, kam je šel.
Razdrobil se je med službeno gužvo, zaključne sestanke, nastope in dogodke vseh sort, nekaj domačih projektov (največji bo predstavljen ko bo končan), miljavžent opravil...
Šola se je končala zelo uspešno. Dve spričevali petic, miljavžent pohval, priznanj in potrdil o sodelovanju za povrh. Fanta, pridna sta, res, kapo dol. In še enkrat velika pohvala, da tole šolo furata sama - da midva z DH razen da piševa opravičila, če zbolita, greva sem ter tja na kakšen roditeljski sestanek in plačujeva položnice za malico s šolo praktično nimava opravka. Tudi delovne zvezke sem že nabavila, spet brez stresa, kot mi rata vsako leto. In novo torbo za peti razred - tista, ki je zdržala vse štiri je premajhna.
Zaključila se je tudi košarka. S fajn dogodkom v klubu. Spremljala sem od začetka do konca oba fanta (tavelik se je v zadnjih tednih odločil, da bo tudi sodeloval v klubu). Lušten dogodek, prav veselje je bilo gledati celo telovadnico mladih fantov. Da ne bo pomote - govorim o selekcijah U12, U14 in U16, pri čemer številka pomeni starost. Tako da tukaj veselje ne izhaja iz "slinastih" nagibov - enostavno fino je opazovati mladino, ki počne nekaj konstruktivnega, nekaj finega in se pri tem odlično zabava. Da bo le ostalo tako... Košarka se nadaljuje jeseni. Za oba.
Zaključek vrtca je za piko manj vesel. Večina skupine, ki jo obiskuje Otrokinja, gre v šolo. Preostale otroke v vrtcu (ona je v stavbi, kjer sta samo dve skupini) pa bodo namesto združili, kot je bila praksa vsa leta, razdrobili na tri dele, poleg tega bi dva od teh treh tudi premestili v drugo stavbo. Očitno so številke in normativi pomembnejši kot otroci, pa čeprav v obstoječi stavbi ostane natanko toliko otrok, kolikor jih je potrebnih za eno polno skupino (normativ je zaradi nekaj manjše učilnice namreč znižan). Tako da se straši zdaj namesto s počitnicami ukvarjamo s pritožbami, obrazložitvami, pojasnjevanji in nestrpnim čakanjem, kako bodo zdaj odločile naslovljene inštance. K sreči je bil nastop, ki so ga pripravili v skupini, preden smo bili seznanjeni s situacijo. Tako da je bilo res luštno. Tole dogajanje zdaj je pa pustilo grenek priokus. Upam, da bo mulčkom to lažje padlo kot nam staršem.
Kitarski nastop sem šla samo poslušat z mlajšim sinom. On ostaja pri kitari (tavelik je, pričakovano, odnehal že pred meseci), z zanimanjem je spremljal nastop in se veseli jeseni, ko se kitara nadaljuje.
Zobozdravnica se pospešeno pripravlja, da mi izdela nov zob. Ja, dolgo traja tole, je bilo vmes še konkretno zdravljenje na vrsti. Zdaj bo kmalu in komaj čakam. :)
Na banki so mi požrli goro časa, energije in volje. Z birokracijo brez konca. Če bi se ta hip imela čas ukvarjati s tem bi zamenjala banko. Pa žal ni časa. Pride na vrsto enkrat po dopustih verjetno. Banka pač ni več nekaj, kar rabiš pri roki, glavnina dogajanja gre iz domače pisarne. Bo pač locirana drugje, bolj kot bližino ali dostopnost pač potrebujem okretnost in prilagodljivost.
Otroke smo razdelili med stare starše. Midva pa potujeva za par dni. DH gre na službovanje, jaz bom šla zraven. Če bo prilika se od tam kaj oglasim, sicer pa naslednji mesec.