Dolgo, vroče poletje

Ne, prav nič se ne delam norca. Naše je bilo tako. Najdaljši dopust ever (20 dni), pet ljudi, en avto z niti ne popolnoma polnim prtljažnikom. 3800 km, 5 prestolnic, 5 apartmajev. Pravi Balkan tour smo imeli. Prva nočitev v Beogradu je bila namenjena bolj postanku kot čemurkoli drugem. Je bila kar naporna pot, saj so bili zastoji na meji, ki smo se jim uspeli izogniti do neke mere, pa so vseeno požrli precej časa in energije. Beograd še pride na vrsto za resnejši ogled. Nam je bil tokrat postanek na poti v Makedonijo. Prvih nekaj dni smo bivali v Skopju. Skopje noro pozidujejo, za vsako stavbo postavijo še nekaj deset spomenikov, vsaj občutek je tak. Stavbe so lepe, mnogi spomeniki impresivni, ampak nekaj manjka. Po nekajdnevnem razmšljanju ugotoviš, da ni Skopja. Ker so stavbe kot v Budimpešti, mostovi kot v Pragi, slavolok kot v Parizu in doubledeckerji kot v Londonu. Skopje? Nekako manjka. Trdnjava Kale je kljub znaku dostopna, ampak preveč zapuščena, albanski del mesta je ponekod živ, ponekod zanemarjen, nekako nikjer ne najdeš nekega utripa, da bi rekel "to je pa Skopje". Matka je bila krasen izlet. Prav tako Kratovo, Stobi in kar je bilo še vmes postankov. Na Vodno smo šli, tisti križ je res impresiven.
Naslednji postanek: Ohridsko jezero. Naključje je hotelo, da v Ohridu nismo našli pametnega prenočišča in smo bivali malo ven, v Lagadinu. Kaj boljšega. Imeli smo apartma z vrtom, s plažo pred nosom, tik ob glavni cesti, ki nas je vodila na izlete. Bolj v hribe proti severu, pa malo na albansko stran jezera, pa čez Galičico do Prespanskega jezera in v Bitolo, seveda v Ohrid (skupaj z dvema predstavama, ki jih je ponudil Ohridski festival amfiteatru), kopanje, Sv. Naum, postrvi... - vsega dovolj.
Makedonija? Čudovita. Pokrajina lepa, ljudje prijazni, paradižnik fenomenalen. Kupi smeti so marsikje po tleh, kar je velika škoda in verjetno bi se z nekaj truda dalo poskrbeti za to. Škoda, ker tega, kar imajo pokazati nekako ne kažejo. Razloga ne poznam, ampak prav imenitno bi bilo pri marsikateri stvari imeti kakšen kažipot, sploh ker pokritost za navigacijo ni ravno zavidljiva. Razen ene reči, kjer so "informiranje in obveščanje" očitno uredili z nekimi evropskimi sredstvi, bi lahko res naredili več. Verjetno bi bilo več obiska in bi lahko marsikaj bolj uredili z denarjem, ki bi ga pustili turisti. Nekako je po vseh potikanjih npr po Italiji praktično nepredstavljivo, da je eno večjih arheoloških najdišč v državi ob katerikoli uri dneva prazno...
Počivalni del dopusta smo preživeli ob Albanski obali. Bivali smo v Draču (Durres), naredili izlet v Tirano, se dvakrat kopali na mestni plaži, potem smo se hodili kopat na neke plaže malo višje od mesta, pa vseeno kar daleč po cesti. Albanija še pride na vrsto. Lepo nas je presenetila. Zaradi zaprtosti v preteklosti in premalo vedenja, ki ga imamo o tej državi je nekako vedno kot neka lisa na zemljevidu. Naredila je lep vtis. Mesta so urejena (čeprav se najdejo hudo zanemarjeni deli), ceste so lepe in široke (spet z nekaj izjemami in očitno imajo težave z mostovi - prehodi s ceste na most in obratno so obupni), gradijo ogromno in ne samo na pol - nedokončane hiše praktično ni bilo videti. Tirana je lepo mesto, Durres je prav simpatičen, po fotografijah sodeč je obala bolj južno fenomenalna. Vsekakor pride kdaj na vrsto, saj ponuja veliko, vendar ne za enodnevni izlet. Ceste tam so taka loterija - no, ne ceste, ljudje - da smo sklenili, da rajši drugič pa lepo v miru pogledamo tiste konce. Ker moraš biti bistveno bolj pazljiv, saj nikdar ne veš, kdaj boš sredi ceste naletel na parkiran avtomobil, ker se je nekdo ustavil na kavici, na avtocesti srečal kolesarja ali povozil pešca, ki pleza čez ograjo, ki deli oba pasova. Že otroci so ugotovili, da "tukaj pa kar stopiš na cesto, en bo že ustavil"... Otrokinja je pa recimo v Ljubljani komentirala nekoga, ki je 20 m od semaforja prečkal Celovško "Pa kaj vam je, a mislite, da smo v Albaniji al kaj?"...
Nazaj grede smo imeli kosilo v Podgorici, kjer sta v praznem lokalu dva člana osebja poskrbela, da smo ugotovili, da so vici o Črnogorcih vsi res...
Dvakrat pa smo prespali v Sarajevu, tik ob Baščaršiji, tako da smo si uspeli center mesta kar lepo ogledati v sicer kratkem času, ki smo ga imeli na voljo.
Vtisi? Nepozabni. Dežele, ki imajo svoj čar. Cene, ki so zelo prijazne. Čeprav v trgovinah ni tako bistveno ceneje, bencin ni tako bistveno cenejši, v lokalih je pa neprimerno ceneje kot pri nas. Runda pijače za vseh pet je bila redko nad 5 EUR, za 15 smo se vsi najedli, kepica sladoleda je od 15 do 40 centov, če preračunamo. Vsekakor še kdaj zavijemo na tiste konce.

Resno me čas priganja, saj se zelooooo v kratkem obeta še ena imenitna objava s potepa, zato nekaj fotk za pokušino, dokler ne usposobim ustreznih orodij za fotke rihtat. Sej vem, rabim četrt ure cajta, pa ga niiiii. Že to, da dopust, ki je bil top of the top objavljam z več kot enomesečno zamudo je grozljivka... ;)

Matka - pot do tja

Matka - pogled s štartne pozicije. Čoln te pelje po kanjonu, vodič te odpelje v jamo, celotno doživetje je super

Vodno. Baje največji križ na svetu. Ma je res ogromen.

Kale - del obzidja. Neizkoriščen potencial, škoda.

Spomin na uničujoči potres. Povsod po mestu so potresene take plošče. Všeč.

Ura potresa. Takrat se je ustavila in je tako obstala.

Kratovo. Mesto na obeh bregovih soteske. Zapuščeno, po krivici. Spet neizkoriščen potencial

Stobi. Mozaiki v krstilnici ob cerkvi. Na ogromnem arheološkem najdišču z amfiteatrom, termami za fante in punce, palačami smo bili spet edini turisti. Vodičko smo imeli zase in smo se prav imenitno imeli ob potikanju po vseh tistih ruševinah

Kuklica. Kamnite "lutke". Odlično označena znamenitost, turistov pa kljub temu nikjer.
Prišli smo do tja, se potikali po tistih skalah sem ter tja, prav imenitno je bilo imeti vse zase

Šarena džamija, Tetovo. Čudvita tako znotraj kot zunaj.

Javni prevoz. Brez heca. Redna linija med Tetovim in še nekje. Je zabavno, ker se nam ni bilo treba peljat s tem :)

Panorama: Ohridsko jezero, pogled z Galičice

Bitola

Sv. Naum. Pav na strehi. Prav zanimivo jih je bilo opazovati.

Mavrovo. Ne, niso poplave, to tko je. Jez so postavili in je poplavilo cerkev.

Pri Mavrovem so smučišča. No, to je ograja, ne izposojevalnica ;)

Postaja, Spomin na neke druge čase...

Najdeno v Ohridu v nekem parkcu. Itak jo je blo treba malo prežokat :)

Večerni sprehod

Amfiteater v Ohridu. Tako Voca People kot Nemanja Radulović z The Devil's Trills so bili čudovito doživetje

Tirana. Na nedeljo, kar je bila genialna odločitev, saj je bila prazna.

Cesta v Albaniji. Ko smo iskali "našo" plažo, sta bili ta (krajša) in druga (daljša) narisani na zemljevidu kot istega reda. No, daljša je, kot se je kasneje izkazalo, fenomenalna, tale pa, no, saj ni treba komentarja, ne? 

Drač

Drač - Riva (posneto s stolpa na zgornji sliki)

Amfiteater v Draču

Utrinek z ene od ulic v Draču.

Prodajalka na plaži. Ena redkih na tem delu (v mestu jih je kar mrgolelo)

Plaža (no, beach bar malce stran)

Dvesto metrov pred plažo. Prodajalnica z najnujnejšim. Tole je kabina za pomerjanje kopalk :)

Jap, fajn dopust je bil :)

Firence

Firence so mi bile še dolžne, saj sem jih dvajset let nazaj, takrat v dvoje, po potikanju po vseh tistih malih toskanskih vasicah doživela kot umazane, hrupne, nagužvane in predrage, posledično je bila slaba volja hitro zraven in so pustile slab vtis.

Tokrat je bila priložnost drugačna, zasedba tudi - v troje, vtis pa tudi nekaj drugega. Nobene stvari nisem pogledala vnaprej, nič ni bilo na seznamu želja.
Pokazale so se v luči, ki je upravičila njihov sloves, obe načrtovani turi sta se izkazali kot zadetek v polno - Ufizzi itak ne more razočarati, Inferno tour v Palazzo Vecchio pa je tudi izpolnil pričakovanja, saj smo vsi trije prebrali knjigo in potem neznansko uživali v kotičkih, ki niso izmišljeni ampak zares obstajajo. Katedrala, Ponte Vecchio, Palazzo Pitti z vrtom, Santa Croce, Museo Galileo je bilo še v načrtu in vse smo speljali, skupaj z obveznim brezciljnim potikanjem, pico na kose, večerjo ob Arnu, kupi sladoleda in vedno odličnimi italijanskimi kapučinčki. Tik pred tem še Pisa, Lucca in hiter skok v Tirensko morje, nazaj grede mini postanek v San Gimignanu in Sieni. Kratko, ampak sladko.

Fotke niso moje. Izbrala sem pa nekaj manj tipičnih. Klasiko itak vsi poznamo.

Pisa - Piazza dei miracoli - od zgoraj. Obisk stolpa je svojevrstno doživetje. 

Detajl stropa na stopnišču  v Palazzo Vecchio - če smo bili med fuzbalom, naj se pa še angelčki žogajo.

"Ura". Na najboljši možni lokaciji - pred Museo Galileo

Lady Liberty - beta verzija. Basilica di Santa Croce

Giardino Boboli ima prav posebne "prebivalce"...

San Gimignano - detajl

Siena. V pripravah na Palio. Ni bilo časa počakat, pridemo pa še. Mora bit cel žur, celo mesto diha s tem.

Sladka kot med

Tole sem enkrat ujela na radiu in me je toliko premaknila, da sem šla guglat.



Sem en čas razmišljala, če si nekdo res misli, da ženska doma kar veni in se odločila, da je to pač najbrž umetniška interpretacija. Nobena, ki je boljša od drugih deset, si tega namreč ne bi dovolila...
Komad mi je pa všeč. Dovolj, da najde mesto tukaj.

Valeta

Sine odrašča.

Pomlad

Letošnja pomlad je prinesla marsikaj. Nekaj malega zoprnij bo utonilo v pozabo, nekaj finih utrinkov pa shranim tukaj. Kljub temu, da ne pišem več toliko, kot nekdaj, me ob iskanju kakšnih starih zapisov kakšni pretekli ujeti trenutki spravijo v dobro voljo. Življenje pač prinese toliko drugega, da doma računalnik komaj kdaj prižgem, na telefonu, čeprav je lep in nov in pameten, pa vseeno nekako ni fajn pisat.

Delavnica z Julie Picarello. Krasna je!

Tekaški uspeh po dolgih letih. Pretečenih 5km brez pavze. Hvala, gleženj!

Nov portret. By Otrokinja.

Novi čevlji. Narejeni pri http://www.polo-obutev.si/
Dizjan je pa moj. Mam čevlje z zlatimi rožicami :)

Cvetje v polnem razmahu

Odkrita odlična kombinacija dveh svetov

Nova sezona. Kuuuul

Prva letošnja

Predprvomajska Belgija. Piknik v Bruslju

Antwerpen

Dinant

In Waterloo. In Brugge. Samo nimam pametnih fotk. Smo se pa Brugge-a že v filmu nagledali.

Moje punce

Nekoč so mi bili fantje ljubša družba. Nekako se nisem našla v opravljanju, pogovorih o brezveznarijah kot so cunjice in ličila, govorjenju med vrsticami, kot so to počele punce mojega takratnega življenja. Zadnja leta se to obrača. Še vedno imam prijatelje, še vedno se dobro počutim v moški družbi, še vedno se zasvetijo učki, ko gre kakšen fejst mimo, to je pač dejstvo.
Čedalje bližje so mi pa punce. Že en čas precej razmišljam o njih, tale zapis je najbrž rezultat misli, ki so se mi zadnje čase podile po glavi.
V žlahti imam prav fine, z Otrokinjo na čelu, pa mami, babi, svakinje, sestrične, tete... Jaz se še nad taščo nikdar nisem pritoževala.
Ostale so okrog, povsod jih je veliko. Službene so tiste, s katerimi preživim večino dneva. Tudi zaradi njih ne jamram "ah, jutri pa spet služba". Vsak dan grem rada tja. Krasne so, res.
Ustvarjalk se je zadnja leta nabralo kar nekaj. Fimo druženja so krasna. Sejmarjenje je luštno. Čveki so super.
Moje "šolske" punce so poglavje zase. Ne vidimo se zelo pogosto, je pa takrat toliko bolj intenzivno. Me učijo in spreminjajo, jaz pa njih. Paše.
Moje "potovalne" punce so z mano enkrat letno, je pa takrat intenzivno, zabavno, polno klepeta in smeha, da so baterije polne še dolgo.
Potem so pa "moje" moje punce. Tiste posebne. S katerimi si delim veselje, dosežke, skrbi, razočaranja, materinske težave, babje zadrege, presenečenja, skrivnosti, žure, kofetke, pijače vseh vrst in jakosti, recepte, flance, coprnije, mega in mega bajte stipkanih klepetov, mnoge zaupne pogovore, brce v rit, objeme, kup smeha, kakšno solzo, čokoladne tortice, rojstnodnevna druženja...
Spoznavam, da punce res ustvarjamo neko posebno energijo. Lahko tudi negativno, ampak takrat jaz nisem dolgo zraven. Je pozitivno preveč mikavno in koristno, da bi se splačalo ukvarjati s čim drugim. Neverjetne stvari lahko nastanejo, ko se zbere šopek praktično neznank z vseh vetrov, s skupno točko, ki je tako neskončno fajn in pozitivna, da energija potem, kljub deževju, kar traja in traja.
Punce moje, rada vas imam. Vse, tiste, ki vas vidim pogosto, tiste, ki vas vidim premalokrat, tiste, ki vas poznam samo virtualno, pa ste mi blizu. In hvaležna sem, da vas imam. Vse skupaj in vsako posebej.

Iskala sem kakšno fajn slikco za zraven. Spodobi se, da objavim link.
Zanimivo, v kakšni objavi se nahaja. :)