Čedalje bližje so mi pa punce. Že en čas precej razmišljam o njih, tale zapis je najbrž rezultat misli, ki so se mi zadnje čase podile po glavi.
V žlahti imam prav fine, z Otrokinjo na čelu, pa mami, babi, svakinje, sestrične, tete... Jaz se še nad taščo nikdar nisem pritoževala.
Ostale so okrog, povsod jih je veliko. Službene so tiste, s katerimi preživim večino dneva. Tudi zaradi njih ne jamram "ah, jutri pa spet služba". Vsak dan grem rada tja. Krasne so, res.
Ustvarjalk se je zadnja leta nabralo kar nekaj. Fimo druženja so krasna. Sejmarjenje je luštno. Čveki so super.
Moje "šolske" punce so poglavje zase. Ne vidimo se zelo pogosto, je pa takrat toliko bolj intenzivno. Me učijo in spreminjajo, jaz pa njih. Paše.
Moje "potovalne" punce so z mano enkrat letno, je pa takrat intenzivno, zabavno, polno klepeta in smeha, da so baterije polne še dolgo.
Potem so pa "moje" moje punce. Tiste posebne. S katerimi si delim veselje, dosežke, skrbi, razočaranja, materinske težave, babje zadrege, presenečenja, skrivnosti, žure, kofetke, pijače vseh vrst in jakosti, recepte, flance, coprnije, mega in mega bajte stipkanih klepetov, mnoge zaupne pogovore, brce v rit, objeme, kup smeha, kakšno solzo, čokoladne tortice, rojstnodnevna druženja...
Spoznavam, da punce res ustvarjamo neko posebno energijo. Lahko tudi negativno, ampak takrat jaz nisem dolgo zraven. Je pozitivno preveč mikavno in koristno, da bi se splačalo ukvarjati s čim drugim. Neverjetne stvari lahko nastanejo, ko se zbere šopek praktično neznank z vseh vetrov, s skupno točko, ki je tako neskončno fajn in pozitivna, da energija potem, kljub deževju, kar traja in traja.
Punce moje, rada vas imam. Vse, tiste, ki vas vidim pogosto, tiste, ki vas vidim premalokrat, tiste, ki vas poznam samo virtualno, pa ste mi blizu. In hvaležna sem, da vas imam. Vse skupaj in vsako posebej.
 |
| Iskala sem kakšno fajn slikco za zraven. Spodobi se, da objavim link. Zanimivo, v kakšni objavi se nahaja. :) |
