Bine

Bine je kuža, ki sem ga z denarjem, ki ga je pravnukinji namenila moja stara mama, kupila Otrokinji pred debelimi sedmimi leti v Leclercu. Kuža je, kljub obilici pliškotov, pridobil častno mesto "glavne ninice". Ko se je to zgodilo sem šla seveda iskat novega, vendar žal brez uspeha. Pri fantih smo imeli "backup" najljubše spalne igračke, pri Otrokinji žal ne. Bine je neznansko fletkan kuža, s plahutajočimi ušeski, prijaznim nasmehom, črtasto majčko in hlačami na naramnice v topli rumeni barvi. "Napaka" se je pojavila kaj kmalu - kjer je plišast je cel, majčka se je pa kot vsak triko kar hitro začela trgati. Čez čas niti šivanje ni več pomagalo, Bine je še kar v uporabi vendar samo doma.

Bine

Pred kakšnima dvema tednoma je Otrokinja pisala pismo za Božička. Ljubko pisemce, nekaj iz trgovinskih letakov nalepljenih želja, preostanek A3 lista pa je zasedal Bine. Obris taprave igračke in narisani detajli.
"Veš, mami, Bine je od vseh igračk najbolj mehek*. In jaz pri babici ali pri kakšni prijateljici takoooo težko zaspim, ker ga ne smem imeti s sabo".

Pismo Božičku.  Letos ni bila zelo pridna (saj veš, mami, kaj je bilo v prvem razredu, ne?).
Najlebša hvala pa gre tudi med neprecenljivo

S spominom na nekajletno neuspešno iskanje le omenim, da ga bo morda tudi Božiček težko našel, ker ga nikjer več ne prodajajo. Ona je seveda takoj pripomnila, da ga prav gotovo Božičkovi palčki lahko sešijejo, jaz pa sem si ob tem prislužila sinov "ha, kaj boš pa zdaj" pogled.
Kaj bom pa zdaj? Ne vem po kakšni sreči sem s pomočjo etikete na Binetu, gugla in nekaj sreče našla - Bineta. Zdaj tudi vem, da se pes po francosko reče chien. Ebay je pa itak moj najboljši prijatelj že kar lep čas. In tam je nekdo prodajal - novega Bineta. Danes ga je že poštar prinesel. V kratkem grem v lov za kakšno fensi darilno škatlo, saj je to darilo, ki si zasluži več kot navadno darilno vrečko.


* Meni se vseeno zdi, da se najde kaj ustrezno mehkega v tistega pol kubika pliškotov, ki so pri hiši ampak sem rajši kar tiho ;)

Delavnica z Bettino Welker

Danes sem bila na delavnici. Pravzaprav na delu delavnic, ki so bile organizirane ta vikend. Delavnico je v organizaciji društva ustvarjalcev Poligilda vodila Bettina Welker. Vsak, ki dela s polimerno glino, ve zanjo. Spoznala sem jo že v Pragi in se še bolj veselila ponovnega srečanja z njo. Odločila sem se za pol vikenda, ker so punce v prvem delu izdelovale zapestnice, ki pa niso ravno moj stil - če vnaprej vem, da takega nakita ne bom nosila in če je zelo verjetno, da tega ne bom nikdar več ponovila je nesmiselno nekomu zasesti mesto. Danes sem pa bila in sem zadovoljna. Naučila sem se izdelovati kot dih lahke meduzice ter "sorbetke", strašno zanimive ogrlice. Domov sem prišla tako polna vtisov in še vedno s srbečimi prsti, da sem večer preživela kar za ustvarjalno mizo. Ostanki meduzic se že pečejo. Prav tako en "sorbetek", v prav nič sorbetkastih barvah vendar pa, upam, z ustreznim učinkom za tisto, ki ji je namenjen. Ker so bile delavnice organizirane v Rayherju sem se seveda založila še z barvami Fimo mase, ki sem jih pogrešala v svoji škatli. Teden bo še zelo pisano ustvarjalen!

Moj "sorbetek"

"Meduzice"