Za v službo

Trije delovni dnevi so za mano. Seveda sem prve dni pridno nosila "bare necessities" v službo. Saj veste, kremo za roke, škatlo papirnatih robčkov, kavo, mleko, sladkor, napolitanke, čevlje in krilo, da se preoblečem iz kolesarske oprave...
Moje delovno mesto je v eni hecni stavbi, kjer za vse prehode med hodniki potrebujemo kartice. Ja, tud za lulat. Seveda je najbolj praktično nositi kartico, ki vsa ta vrata odpira, kar s sabo, še najbolj fajn je okoli vratu. Senzor jo itak zazna, roke pa so nemalokrat polne. Moja je dobila nek trakec s karabinčkom že zraven. Trak sicer odlično služi svojemu namenu, ampak zadeva, ki je okoli vratu osem ur plus je že fajn, če je še "za pod oči". Jutri grem poskusno z novim trakcem. Že zato, da naredim mali "stress test" glede določenih tipov spojev. Vse za znanost torej :) Tadaaa, predstavljam novi trakec za kartico. Sestavljen izključno iz akrilnih perl, minimiziranje teže in to. Na sliki je samo "bistveni sestavni del". Tistega črnega traku je potem še dobrih 30 cm.

Mala terasa

Otrokinja strašno rada posluša slovensko glasbo.
Če se najde želja "Ati, a poiščeš tisto 'ti si poletje, jaz dišim po soncu'?" in še kaj podobnega sploh ni nič neobičajnega.
Ali vprašanje pred leti: "Mami, a je to ljubezenska pesem?" "Ne vem, zakaj pa misliš, da je ljubezenska?" "Ja ker pojejo 'poljubljena'." Ne zmanjka takih v glavnem.
Včeraj je vzdihovala ob na TV slišani Brez besed. Žal ne vem, v čigavi izvedbi, ena temnolaska je hudo dobro odpela. Ko smo se priklikali do Male terase pa je prijavila: "Seveda je sobica premajhna za dva, če so pa hišice v predpasniku".



Ne, ni nam dolgčas :)