Plezalni odklop

Tokrat smo šle tri prijateljice, ki smo doma pustile tri može in osem otrok. S seboj smo vzele sedem parov čevljev, nahrbtnike, trenirke, železje, nekaj hrane in pijače in smo šle v Savudrijo. V eno hiško, ki je bila naša baza za ta vikend.
Prvi večerni sprehod ob morju je bil krasen, postregel je s sončnim zahodom, školjkami v pesku, pogledom na svetilnik... No, seveda tudi s Chiantijem, sangrio, pršutom, čvekom in smehom.
Obilazak/Deviazione nas je le pripeljal v soboto v Rovinj. Skoraj skozi Pulo, ampak pustimo malenkosti. Smo pa od daleč videle Bale, bo treba enkrat tja na potep, videti je obetavno. Na plezališču smo našle nekaj smeri, ki smo jih imele popolnoma zase, zlezle dve od njih, se pomartinčkale na soncu, pogrizljale nekaj dobrotic ter se premaknile na s soncem obsijano in z grafiti porisano steno. Ponosno javljam, da sem "naprej" zlezla dve smeri in se mi zdi strašno fajn. Je luštno, ker je stena v Rovinju dovolj lahka, da nudi toliko smeri podobne težavnostne stopnje, da mirno izbiraš po dejavnikih kot so "Bom šla tam, kjer je M" ali "tadesno dajmo, je bolj oranžna".

Majcha v steni

Najboljša francoska manikura na planetu

Večer smo zaključile komaj jutri, je poln dan naredil svoje. Spale smo skoraj do desetih, po zajtrku smo si privoščile martinčkanje na skalah ob morju, namakanje nog v presenetljivo toplo vodo, sprehod, slikanje, klepet. Dan smo zaključile s kosilom že v Sloveniji in obljubo, da nekako že ponovimo še kaj takega.
Uradno poročanje gre hitro. Tiste težje opisljive zadeve kot so vonj po morju, nežno pljuskanje valov, z letalskimi črtami porisano nebo, vonj po borovcih, občutek skale pod prsti, zmagoslavje vsakič znova na vrhu smeri, malicanje (sploh banane), vonj čudežne kreme za razdrapane prste, sonček po naročilu, stopala v morju, galebi, kormorani in spomladanske rožice si v mislih podajajo roko in zaokrožajo čudovito doživetje.

Sonček po naročilu :)

Tisto nepozabno smejanje, klepetanje, zaupanje, razumevanje, ki obstaja samo med res dobrimi prijatelji ostaja v kotičku neprecenljivo, varno pospravljeno, čeprav se tega ne da vzeti. Ljudje, s katerimi si lahko samo - ti. To ostane, tudi ob manj super dnevih, tista zavest, da imaš ljudi, ki so ti blizu in da so vedno nekje zate.
Punci, hvala, čudovito je bilo.

Noge v morju - oktobra!

Ptice po tri, tako kot me. Rdeči listki, narisan srček, vklesano stopalo polepšajo že tako lep večer.
"We are so pretty and we don't care" napis je bil pa state of mind tega vikenda.

Pomladni utrinki, posneti oktobra

Barcelona

V Barcelono sem se odpravila z žensko družbo, 20 punc je pustilo doma 33 otrok, lepo število moških in šlo na izlet. O družabnih podrobnostih ne bom razpredala - kar se zgodi v Barceloni, ostane v Barceloni. ;) Spoznala sem pa kup super punc, upam, da se bomo še večkrat srečale, ne le na afterpartyju.
Svoje vtise bom pa seveda spisala, ker si tako kot mnoge druge imenitne stvari, ki se mi zgodijo, še kako zaslužijo svoje mesto tukaj.
Barcelona me je očarala. Ustni kotički so se obrnili navzgor in so tam tudi ostali. Mesto ima super energijo, pozitivno, vse je štimalo. Vreme krasno, sončno, ravno prav toplo za kratke rokave pa še vedno udobno, ne zašvicaš ob vsakem koraku. Ljudi veliko, pa vseeno ne toliko, kot jih ima tako mesto v turistično bolj polnih mesecih.
Pohajanj po mestu je bilo seveda veliko. En skupinski izlet smo imele z vodičem, ostalo smo si ogledovale v manjših skupinah, vzela sem si pa tudi čas in šla sama okrog.

Park Guell je bil na sporedu prvi dan, k sreči smo izbrale tako metro linijo, da nas je pripeljala "na stranska vrata". Prepričana sem, da je zaradi tega vse skupaj pustilo večji vtis, kot bi ga sicer. Prišli smo po vijugasti potki, na lepem se je od nekod zaslišala glasba, ob poti, na ovinku s krasnim pogledom na ploščad, je nekdo igral kitaro, tako mehko melodijo, ki je samo še dopolnila že tako krasen vtis. Posedele smo na kamnitih klopcah,  poslikale, šele kasneje smo se odpravile dol, do "kuščarja", v gužvo. Resno sem razmišljala, da vtis o parku gotovo ne bi bil tako fin, če bi prišle neposredno na glavni vhod.

Park Guell

Popoldne smo se sprehodile ob obali do vstopne postaje gondole, ki pelje čez celoten zaliv na Montjuic. Kakšen razgled... Vredno vsake minute čakanja, vsakega evra. Razgledi na mesto so bili fenomenalni tudi ko smo se začele pomikati proti Poble Espanyol. Nisem točno vedela, kaj naj tam pričakujem, je bilo pa vseeno potem luštno - srečale smo se z nekaj puncami, se narežale ob pijači, si ogledale mesto, sestavljeno iz reprodukcij mnogih španskih hiš, se spet ločile in odpešačile domov.

Razgled z gondole

Vodič nas je peljal malo peš po mestu, potem do Sagrade Familie, pa spet skozi mesto do Barcelonete na kosilo. Ker se je vse skupaj zavleklo bolj kot je bilo načrtovano, smo se štiri punce odpravile na kavo. No, najprej v šoping, potem smo za nagrado, ker smo tako dobro opravile, sedele pred šoping centrom na tleh na pomolu, uživale v kavi, poznem soncu, klepetanju. Da sem se res mela opazno fajn mi je potrdila ena od njih, ki me je slikala, ker se mi tko fajn učki svetijo. Ja, svetijo se, na polno. Res dober znak, ne tako dolgo nazaj iskric v očeh niso našli niti tisti, ki so mi blizu.

Zadnji dan sem se ločila od skupinice, jaz sem rabila morje, plažo, "fuzbal mame" so šle v Camp Nou. Niti nekaj oblakcev ni skazilo moje "meditacije", ko sem bosonoga hodila po pesku, pustila, da je morje pljuskalo po hlačnicah, se počila ob vodo metre stran od kogarkoli in uživala. Ker je Camp Nou dlje kot morje, sem bila jaz prej pri tržnici in sem pohajanje po mestu nadaljevala kar sama. Sprehod po tržnici je bil super, malinov smoothie prav tako. Popoldne sem namenila Gaudiju. ogledala sem si La Pedrero (Casa Milo) in Caso Batllo. Kaj naj rečem, Gaudi je bil car. Njegovo delo, navdih, genialnost sem res lepo spoznala ob obisku obeh stavb. Sploh v Casi Batllo je čeljust z vsakim detajlom padla malo nižje. Večkrat sem se spomnila na že desetletja pokojnega dedka, kdo ve, kako bi se njemu zdelo, se mi zdi, da bi užival tako kot sem jaz.

Maja in plaža 

Tržnica

La Pedrera

Casa batllo

Pri vsakem potepanju po kakšnem mestu so mi všeč tudi cukrčki, na katere naletim spotoma, nepričakovano, mi pa polepšajo dan ali narišejo še večji nasmeh. Možički, ki so se zibali v pristanišču pred MareMagnum šoping centrom. Razigrani nasmejani debelušni deklici ob enem vodnjaku pri Plaza de Catalunya. Na fasadi narisana sovica. Trojambornica, ki jo srečaš namesto potke, ki jo tam pričakuješ in naj bi te popeljala do postaje gondole. Fibonaccijevo zaporedje na tleh, naslednjič grem pogledat, kako izgleda ponoči, ker so števila iz zvitih "žarnic". O kitaristu sem se pa itak že razpisala. No, pa Desigualov je toliko, da se moraš zataknit v enem ali dveh (blush).

Tla

"Cukrčki"

Mesto je prav tako fenomenalno kot se zdi, ko poslušaš Freddieja in Montserrat. Ko gredo včasih kar mravljinci po hrbtu. Po prvi uri sprehoda po mestu sem vedela, da se vsekakor še kdaj vrnem, tako noro mi je bilo všeč. Po nekaj dneh lahko rečem samo - ja, še bom šla.

Avtoportret ☺