Pomlad

Letošnja pomlad je prinesla marsikaj. Nekaj malega zoprnij bo utonilo v pozabo, nekaj finih utrinkov pa shranim tukaj. Kljub temu, da ne pišem več toliko, kot nekdaj, me ob iskanju kakšnih starih zapisov kakšni pretekli ujeti trenutki spravijo v dobro voljo. Življenje pač prinese toliko drugega, da doma računalnik komaj kdaj prižgem, na telefonu, čeprav je lep in nov in pameten, pa vseeno nekako ni fajn pisat.

Delavnica z Julie Picarello. Krasna je!

Tekaški uspeh po dolgih letih. Pretečenih 5km brez pavze. Hvala, gleženj!

Nov portret. By Otrokinja.

Novi čevlji. Narejeni pri http://www.polo-obutev.si/
Dizjan je pa moj. Mam čevlje z zlatimi rožicami :)

Cvetje v polnem razmahu

Odkrita odlična kombinacija dveh svetov

Nova sezona. Kuuuul

Prva letošnja

Predprvomajska Belgija. Piknik v Bruslju

Antwerpen

Dinant

In Waterloo. In Brugge. Samo nimam pametnih fotk. Smo se pa Brugge-a že v filmu nagledali.

Drobižki (20)

Uf, dvajseti drobižki... Najbrž jih bo še, je luštno takole nabrati tiste malenkosti, ki so fine za objavo, sama zase bi se pa vsaka posebej kar izgubila.

Veliko finih srečanj je bilo v zadnjih dneh. Rojstnodnevnih, ustvarjalnih, čvekalnih, službenih... Pasalo je, vsako po svoje.

Zanimivo, ko spoznaš človeka, ga srečaš prvič, se dogovoriš za en kofe in na koncu regljaš debeli dve uri... Ouje, tako je treba. Upam, da bo kmalu spet priložnost.

Željno pričakujem pošiljke iz daljnih krajev. Da nadaljujem začeto, uresničim par idej, ki se mi smukajo po glavi.

Srednje dete beleži dva zmagoslavna trenutka. Manjši je uspešno opravljen izpit za kolo. Ha, zdaj bo tudi on lahko šel s kolesom v knjižnico, k prijateljem, v glavnem počel bo lahko tisto, za kar je bil do sedaj "prikrajšan". V glavnem, to je bila taka pomembna prelomnica v življenju nekega komajšedesetletnika.

Poleg tega si je s svojo skupino prislužil pomembno nagrado za raziskovalno nalogo. V Gardaland grejo! Že dolgo ni bil tako nasmejan in dobre volje kot takrat, ko je prišel domov s to novico. Veselje ga je bilo videti nasmejanega in srečnega, on namreč kar hitro najde razlog za nerganje.

Imeli smo spoznavni sestanek z bodočo Otrokinjino učiteljico. Prvi vtis je krasen, dveh mamic sem bila vesela (ostalih pa ne poznam, tako da nimam mnenja ;)). Razred bo, po pričakovanjih, relativno majhen, dečkov bo več kot deklic. Naša je za tri, tako da neravnovesja po mojem ne bo hudo opaziti (ampak v šoli tega še ne vejo ;) Učbeniki so še vedno v učbeniškem skladu, seznam delovnih zvezkov je vzpodbudno kratek, ostale potrebščine po pričakovanjih.

Jutri gresta z babi po torbo. Tako roza. S Kitty. Opazila sem jo v DZS, lanski model, konkretno znižana cena, pa so jo prodali do takrat, ko sem prišla nazaj ponjo. In so jo "vpoklicali" iz ene druge poslovalnice na drugi strani kure in nas čaka v Ljubljani. Res prijazna gesta.

V soboto je bilo v nekem trenutku pri hiši sedem otrok. In nobenega dretja, pekli so palačinke in se nasploh zabavali. Ko so "samo" trije marsikdaj ni tako imenitno. :)

V nedeljo smo bili s kolesi v mestu. Tudi gospodična. Dogodek hiše eksperimentov, cel Prešernov trg oldtajmerjev, sprehod med stojnicami na Bregu, kofetek s sosedovimi... Pasalo je.

Jagode rastejo, skoraj vsak dan jih naberemo za skodelico.

A si sploh kdo lahko predstavlja, kako je fino, ko odpreš vhodna vrata in na pragu stoji soseda z dvema skodelicama ledene kave?

Drobižki (19)

Kar nekaj drobižkov se je nabralo od zadnje nefimaste objave. Res nisem samo za pašta mašino sedela.

Pri šolarjih so padle prve ne-petke. Tako sva z DH prišla na svoj račun in odpredavala, da bi bilo morda le fino kakšnih pet minut kdaj kaj pogledat za šolo.

Gospodična je napolnila šest let. Tokrat je bila zabava kar doma. Prišle so deklice z vseh vetrov - nekaj iz vrtca, nekaj bivših iz vrtca, nekaj prijateljic in šopek malih sosed. Edina žlahtnica je tisto popoldne žal preživela v bolnišnici, tako da je manjkala na zabavi (pa jo bomo že nadoknadili, brez skrbi). Vseeno jih je bilo toliko, da že kar nekaj časa fino dežuje. Babe, pač, čeprav so majhne.

Nekega dne, kmalu po zabavi, je ukazala, da odšraufamo pomožna kolesca. DH je kakšen dan ali dva trpel peklenske muke, ko je letal za njo okoli Hiške Šiške, zdaj (pa je od takrat samo nekaj dni) je tako suverena tako pri speljevanju kot pri zaviranju, da ji kolo samo še odklenemo, letat pa ni več treba za njo.

Z DH sva si ogledala dve odlični predstavi. Ko sem bil mrtev je bila priporočena, ko sem za RD dobila darilni vstopnici za Dramo. Burleska na odru. S pianistom, napisi, kot se jih spomnim iz Charlie Chaplina ali Stana in Olia, črnobela kostumografija, moški v ženski vlogi, isti igralci v več vlogah, vsi igralci praktično celo predstavo - tiho. Res odlično.

39 stopnic je prišlo kar tako, spotoma, ko sem enkrat pofirbcala mejl od portala, ki prodaja vstopnice. Preverila DHjev koledar, kupila vstopnici in sva se spet režala en večer. Štirje igralci, 139 vlog. Doma še iz knjižnice čaka Hitchkockov film. Ki pa ni komedija.

Vrtnarjenje letos ne gre ravno dobro. Od vseh tistih metrov traku s semeni je ven pokukalo ene 6 korenčkov in nič peteršiljčkov. Prav žalostno zgleda. En čas sem se še šla "denial" in nisem odkrila kuvertana, ta vikend sem se le opogumila in celo oplela plevele, ki pa so pridno rasli. In zdaj gledam golo zaplato zemlje, kjer sem s takim veseljem pričakovala nekaj drugega. Tudi redkvice so precej bolj drobne kot lani, edino solatka dela "k pr norcih". Iz semena, kot ponavadi, fine močne sadike so zrasle. Iz bučk bo tudi kaj, letos sem se za pokušino odločila še za kumare, soseda pa je zrihtala nekaj paradajzov raznih sort in barv. Še dobro, da sem bila bolj zgodaj spomladi prelena, da bi pometala ven jagode, ki jih lani ni bilo nič kaj dosti. Ker so se pošteno razživele in bodo kar lepo obrodile. Prvih nekaj smo jih že zmazali in so odlične. Aja, pa z DH sva napeljala namakalni sistem. Zato je deževje, če ne veste. (Pa zato, ker je imel en otrok ta teden športni dan, drugega pa čaka izlet).

Je pa zato Hiška Šiška - fertik. zdaj imamo tudi ograjo na terasi dokončano. Krasna je. Dobi svojo objavo, ko pofotkam.

Piknik sezona je v polnem teku. To nedeljo tudi prvič v originalni postavitvi - torej je bil žar na koncu vrta (tisti prenosni, fiksni čaka na boljše čase). Dobro se obnese.

Pogruntala sem tudi prima sladico. Tako za mamice (ja kaj, no, za atije je presladka, otroci pa ne smejo). Orehov sladoled (jaz ga kupim v Hoferju) prelijem z malce kremnega likerja (Bailey's recimo). Mmmmmm...

Doma me čaka čisto nova pisalna miza. Darilo od staršev za RD. Pa sploh ne vem, kdaj naj najdeva čas, da pospraviva obstoječe, urediva vse načrtovane rošade, sestaviva novo in usposobiva novo delovno okolje. Uf...

Ideje za ustvarjanje se kopičijo, sploh ne uspem sproti. Zdaj sem še pri brušenju in sestavljanju spečenih zadev, ki sem jih vzorčno že zdavnaj objavila, čaka me brušenje in izdelava fejk stvari, ki sem se jih naučila na sobotni delavnici v Izdelovalnici malih umetnin, pa ene uhane, ki jih je ena punca naročila za k obesku je treba dokončat... V petek se obeta ustvarjalni čvekec, torej spet zadevce za peko in brušenje, pa še ploščice za swap...

Sem že kdaj omenila, da bi jaz kakšno dodatno uro v dnevu?

Drobižki (18)

Spomladanska utrujenost v kombinaciji z alergijo seka na polno. Zvečer me zmanjka, zjutraj ne morem vstat... Spisek nujnih opravil in željenih opravil se pa kar daljša in daljša...

Z bilancami sem zaključila. Kako je že tisto - še dobro, da imamo zadnji trenutek, kdaj bi sicer opravili toliko reči?

Dva velika Fimo projekta, me čakata v kratkem. Pa še nista prišla na vrsto. Bosta morala, se že malo mudi... Občasno sem par minut kaj packala, v bistvu sem pospravila nekaj ostankov z mize, da se lahko lotim dalje... ;) No, o tem, da je na mizi komaj za A4 list prostora, kar je absolutno premalo za prihajajoče projekte, sploh ne govorim.

Ko bo tole fimanje mimo, pride na vrsto šivanje. Vsak čas bo na terasi miza, okrog nje stoli, jaz pa še od lani šparam blago za oblekce za lazine, da bodo nove... In nikakor se ne morem odločit, če imamo enobarvne prevleke za blazine in črtasto tendo, ali je grdo, če je prt vzorčast? Prav tako čakajo ene kavbojke predelavo v kliklico. Pa še kaj.

V vsej gužvi doma in v službi sem še kako hvaležna, da fanta rihtata šolo z vsemi tekmovanji in raziskovalnimi nalogami vred, čisto samostojno. Res ne vem, kam bi še ukvarjanje z domačimi nalogami stlačili v naše urnike.

Gospodična je sistematsko pregledana in cepljena po protokolu. Ja, šola se bliža. Komaj čakam, da dobijo zaloge šolskih torbic, da gremo v obredni šoping. :)

Vrt še čaka. Zdaj je pač malo deževno in se ne da štihat. Smo pa zamenjali dotrajan kompostnik. In sanirali maline. Lani smo za silo nekaj naredili, zanič, seveda, pa je kar do letos ostalo. Letos je DH zabetoniral en steber in napel zajle do konca vrta. Nanje sem vestno privezala vsako vejo posebej. Zdaj celo nekaj zgleda. In računam, da bo kljub bohotnemu rastju potka v celoti uporabna, ne le ponekod, kot lani.

Prosim za fokus na maline ali vsaj sosedov zgledno urejen vrt,  naš  še čaka. 

V vsakodnevni urnik pade vsake toliko še kaj. Kaj prijaznega in načrtovanega, recimo koncert od Kitty. Ali kaj manj luštnega, recimo DH s terase. Še dobro, da je priletel na travo in dokaj lepo, da je samo rahlo pretresen, mestoma moder, sicer pa cel.

Še dobro, da bo daljši vikend, lepo doma, s potičko, šunko in jajčki, najbrž kakšno kavo v družbi, sicer pa lagano.

Drobižki (17)

Otrokinjo smo vpisali v šolo. In bili deležni še krasne obravnave glede fantov in nadaljnjega dela z njima. Se nama je kar dobro zdelo.

Darilo za valentinovo me je spravilo v jok. Na tisti dober način. ♥

Pošteno sem trepetala zaradi ene službene zadeve, pa se je potem dobro izteklo in občutek zadovoljstva  je bil res kul.

Ena kava se je res krasno iztekla – na hitro splanirana, z zadovoljstvom prečvekana. Bo treba večkrat.

Dvakrat smo pekli krofe. Brez koruze. J Po dveh različih receptih. En je bil od M in ti krofi so bili sicer nadvse okusni, vendar niso imeli kranclčka in pri nekaterih smo bili ob vso marmelado, nasploh se postopek izelave ni iztekel po mojih željah. Drugi je bil od tukaj (tisti prvi recept na linku). Ti so po okusu božanski, po izgledu bolj krofasti in marmelado šele po peki spraviš na varno, tako da gotovo ne ostaneš brez. J

Malo smo bili celo maškarce. V soboto smo šli z babi v mesto na povorko. Sončno vreme in zanimivo dogajanje so popestrili dopoldne. Jaz in otrokinja sva bili šemi tudi nekaj malega v torek. Potem je pa »shit hit the fan«.

Pustni torek je v našo hišo prinesel druge vrste traparije. Obiskala nas je namreč gripa. Vse po vrsti. Cepali smo kot muhe. Namesto da bi uživali v počitnicah in sončku, izpeljali načrtovane reči, smo si podajali termometer in daljince. Da nam slučajno ne bi bilo dolgčas, smo imeli še krajšo epizodo na infekcijski kliniki – mala gospodična je bila namreč zaradi dodatnih zapletov (bruhanje) še dehidrirana. Za dlako smo jo odnesli brez infuzije, imamo pa v zameno izvid s potrjeno gripo. Temu primerno smo zdelani vsi po spisku.

Prvo dete je šlo danes v šolo, midva z DH ne moreva več samo ležat, koledar pravi, da je treba nujno par stvari narediti, dva mulčka bosta še malo v domači oskrbi, da okrevata do konca.

Zunaj je sonček. Že dolgo, pa ga ne uživamo kaj dosti. Dvakrat sva si z DH privoščila kavo na balkonu, to je pa tudi vse. Če bomo boljši, bomo šli po kosilu en krog(ec). Da se malo prezračimo.

Prijetnejše stvari so vsaj v načrtih. Ena luštna delavnica se obeta v soboto. Pa kup praznovanj naslednji mesec. Krtkanje se bo spet začelo, že kukajo nove rastlince iz zemlje. Pomlad prihaja. Po mojem bo fino.

Drobižki (16)

Pretežno me ni. Krmarim med boleznimi, skrbmi in splošnim "down-om". Jemljem zalet za boljše čase, bi lahko rekla - nekje v meni se pač skriva nepoboljšljivi optimist. ;)
Bilo je vseeno nekaj svetlih trenutkov zadnje čase.
Odpraznovali smo najstarejše dete. Za rojstnodnevni jedilnik si je, nič kaj tipično najstniško, zaželel česnovo juho (po češko), mesni fondi in tiramisu namesto torte. Juha je v bistvu strašno imenitna reč iz mesne osnove, ki jo preliješ čez precej narezanega česna in čez potreseš v maščobi popražene kruhove kocke. Opcijsko dodaš nek krompir, ampak to smo mi spustili. Zanimivo, da juha odvzame "pečenje" iz česna, postane malo bolj "močna", tako da je končni učinek presenetljivo fajn.
Klaviature, ki jih je dobil (zdaj se po novem to celo uči) cela družina s pridom uporablja. Naučili smo se že vse sorte. Vse najboljše recimo, pa Kuža Pazi, pa Čebelico Majo, take hude komade v glavnem. ☺
Srednje dete je imelo angino. Z vsem, kar pri njem paše zraven, torej vročino, ki se začne s 4, blodnjami ob tem itd. Tokrat ni govoril v nekem čudnem jeziku ampak se je bal muce (???) in s pravkar slečeno pižamo brisal stikalo za luč. Zjutraj je vedel, da smo ga preoblekli, ampak samo zato, ker je opazil, da je v drugi pižami kot zvečer. Seveda je šla tudi njegova bolezen v smeri največje škode. Je bil ob dva rojstna dneva in ob sankanje s šolo.  Darilo je vseeno nesel danes, ko je prvič spet šel v šolo. Izdelala sva dve tabli za vse tiste dekliške "čičke mičke", ki jih obe punci zdaj lahko zatakneta za elastiko, pripneta s kljukico ali pripikata z buciko. Sicer nobena znanost: slikarsko platno, čez blago, čez elastika (taka bolj fensi s čipko), ostalo iz maminih predalov. Barvne kombinacije je izbral sam, točno določeno za vsako punco. On že ve.

Na obisku imamo Kokoško Mimi. Neka obkvačkana putka je prišla z Otrokinjo domov iz vrtca in zdaj domuje pri nas naslednjih nekaj dni. Vrnemo jo skupaj z vpisom v "dnevnik", kaj je počela pri nas. Včeraj je pekla mafine. In danes je gledala vinksice.
Aja, in vikend mi je polepšal August Rush. Lep film. Fajn glasba.
In savna z DH.

Drobižki (15)

Večerja pri Majchinih: polkilogramska štruca kruha, sedem jajc, tričetrt kozarčka arašidovega masla, tri banane in tričetrt litra mleka za posladek (zmiksano v šejk)... Kaj bo, ko bosta fanta v resnih najstniških letih (še sebe se spomnim s sendviči, odrezanimi od sredine na pol prerezanega tavelikega hlebca...) si niti pomislit ne upam. Po mojem bomo samo za hrano delali :)

CJBM blog (Culinary journey by me) je bil zadnje čase navdih za prenekatero dobroto v naši hiši. Pomarančni sladoled, krompirjevi glavnički, žajbljevo pršutovi prigrizki, solata z bučo in granatnim jabolkom...

Postavili smo smrekico. Nekako "reda radi", ni še prazničnega vzdušja pri nas. Vedno jo postavimo prej, ker nam v januar nekako ne paše, zdaj, ko je povsod polno okraskov in lučk in božičnih pesmi pa bolj. Je bila v adventnem koledarju prejšnji vikend na vrsti, pa smo zrihtali. Zdaj se je bom bolj veselila in se imela vsaj čas za pet minut usest zraven in gledat lučke. Zdaj tudi nisem več huda nanje, v nedeljo mi je šla pa kot v risanki para iz ušes, ker so bile vse zafecljane...

Otrokinja je prebolela angino. Lansko sezono ni bilo nobenih podobnih obolenj, razen tiste operacije ne beležimo nobene bolniške. Je pa tale letošnja zato toliko "težje padla". Zaradi tedna odsotnosti je bila ob nastop pri plesnih, angleščino (ki jo strašno rada obiskuje), ter dva rojstna dneva v Atlantisu in enega "na kopnem". Priznam, da je zelo hrabro prenesla vse skupaj.

Pospravila sem ustvarjalnico. In z veseljem izbrskala stare zaloge fimo mase. In ker nam je Neža prijazno pokazala ene fine pripomočke na delavnici v Prometeju si seveda privoščila en kompletek in veselo valjala. Tik tak sem mela nove uhančke. Več njih. :) Pa kup idej se še mota po glavi, me prav veseli, da je službena gužva v veliki meri mimo za letos, da se bo dalo več časa preživeti izven pisarne. Uhančki se kar vrstijo, prav tako je nastala cela jata - majcenih presenečenj. Nič ne povem. :P Lahko pa pokažem sadno ustvarjanje z Otrokinjo. V soboto sem ji posvetila kar nekaj časa, sva skupaj packali in nastala je prav imenitna ogrlica. Nič zimska, pa kaj - tudi ona ni mrka in pusta ampak vesela in sončna punca.

Srednje dete je uspešno opravilo prvi kitarski nastop. Mama je zlikala srajco, cela družina ga je šla poslušat, luštno je bilo. Zdaj bomo doma najbrž še kaj drugega kot Enkrat je bil en majhen škrat poslušali. Ob udarni točki nastopa (kitarski duo z rock uspešnico) je prijavil, da zadnje ponavadi za konec prihranijo. Ja, sine, res je. :)

Beležimo pomembno delovno zmago. Manj kot dve leti po selitvi smo garažo pospravili do te mere, da je v njej lahko parkiran avto.

Pogrešam posedanje zunaj. Poleti sva z DH skupaj kofetkala, zdaj pa raje sama pijem kavo kot da bi posedala v mrzli in zakajeni garaži. V bistvu pogrešam klepetanje ob kavi. Upam, da bo nehal kadit preden bo spet poletje. :)

Drobižki (14)

A ni hecno, ko po tednih temeljitega načrtovanja nove kuhinje in skoraj dveh letih uporabe nekega večera, pol ure preden pridejo obiski, pogruntaš eno pomembno izboljšavo? V tistem hipu sva zamenjala vsebino dveh predalov in se spraševala, kako, da se nihče tega ni domislil že prej... Svakoga dana u svakom pogledu...

Bunny suicides so hecni. My favourite je tisti z Noetovo barko. Ali tisti s Harryjem Potterjem. Ne morem se odločit. ☺

Kino s puncami vedno paše. Če je prej še klepet ob kavi in tortici je večer prima. Pa še en tak je v planu, jupiii.

Varuh otrokovih dolžnosti je knjiga, ki jo toplo priporočam vsakemu staršu. Če pri drugem otroku misliš, da že nekaj veš, ti je pri tretjem absolutno jasno, da še vedno nisi videl niti približno vsega. Koristno branje v vsaki fazi starševstva.

Spala sem dvanajst (12!) ur v kosu. Očitno sem bila res skurjena. Kljub temu sem šla po kosilu malo poležat.

Volilni listek sem oddala. Žal sem morala izbirati med manj privlačnimi opcijami - nihče ni namreč obljubil dodatnega dne v tednu ali vsaj kakšne ekstra ure dnevno...

V pižami sem na terasi pila kavo. Decembra? Hmmm...

Krompirjevi glavnički in bučni creme brulee za kosilo. Oboje super.

Drobižki (13)

Dolgo je že od zadnjih drobižkov. Ta teden je nasul raznoraznih, pa je prav, da jih zberem na kup.

Začelo se je s pravim vrtiljakom čustev, dogajanja, vsega je bilo, od res lepih občutkov do skoraj brezupa. Od solz do smeha.

Nekako se je izšlo, da smo v ponedeljek rešili eno strašno pomembno reč. Delno je odleglo, v celoti še ne, ampak je vsaj na voljo več časa za nadaljnje ukrepe in urejanje. Dan je bil čisto po vremenu - turoben.

Bolj umirjen torek je prinesel uspešno najden še zadnji delovni zvezek, kar nekaj postorjenega, pasal je sprehod po sončku, pasal je večerni krog okrog hiše.

Sredo sem po uspešno opravljenem obisku pri zobarju preležala v izmenjajočih se prebavnih težavah. Je pa padlo nekaj filmov in naspala sem se za naprej in za nazaj.

Zanimivo je, da že drugič letos na videz brezizhodno situacijo rešil klic iste osebe. Hmmm... V bistvu sploh ni važno, kako se temu reče. Razveseli, prinese poskok v korak, več pa že ni treba.

Končno so fantje spravili ven še preostali del češnje. So se ornk namatrali. Ampak pametnejši odneha. :)

Po dolgem času smo dobili tudi obljubljeni predračun. Mater, teli majstri - delajo radi, naredijo lepo, papir od njih dobit je pa taka muka...

Otrokinja je šla na praznovanje. Jaz pa ponjo in sem se do sitega naregljala z nekaterimi starši. Luštno je bilo, pa vinček je bil doooober - žal ga nisem našla tam, kjer so ga menda kupili. Upam, da ga kje zvoham, je bil res simpatičen.

Fanta sta zmagala dve tekmi. Sicer po bližnjici - obe nasprotni ekipi sta odpovedali udeležbo na tekmi. Zmaga šteje, čeprav ni čisto taprava.

Tudi če bi bila tekma, mali ne bi mogel igrat. Še dodatno je postrgal že zadnjič enkrat opraskan komolec. Brrr... Vse pike za iznajdljivost - spotaknil se je na poti s treninga (peš :S), rano pa sta fanta oskrbela tako, da sta nanjo dala čist papirnat robček, ki sta ga pritrdila s tisto odsevno vzmetjo, ki sicer kolesarjem pri gležnju stisne hlačnico. S pomočjo prijazne gospe v dežurni lekarni sem se oskrbela še z vazelinskimi mrežicami, ki so bile v tem primeru več kot nujno potrebne. Če se ne bo naučil vsaj mimo domačih vogalov hoditi z nekaj rezerve tale komolec še do novega leta ne bo cel. :(

Jesen je sicer uradno že tu, pa še ni pokazala vsega, kar zna. Še kar posedamo po terasi, tudi jemo še zunaj, še kar hodimo okrog večino dneva v kratkih rokavih, razen da je treba pogosteje pospravljati odpadlo listje in da gredo pridelki h koncu se nič kaj ne pozna.

Smo pa pospravili vsaj fantovski omari. Pripravili premajhna oblačila, pospravili ultra poletna, dokupili manjkajoče. Hvala, B., da is mi povedala za popust v tem vikendu. Prihranek je bil znaten!

Sledi še pivo z DH ob češnjinem kresu, tuš, jutri pa novim zmagam naproti. Prvi jesenski ponedeljek se bo začel z - ortodontom sredi noči. Brrr...

Drobižki (12)

Prepozno sem šla iskat silikonske modelčke za mafine. Bo panna cotta pač morala biti pripravljena drugače. Šmrc.

Otrokinja je spet morala k zdravniku. V vrtcu se ji je nekdo usedel na nogo. Medtem ko je lezla z mize. Punca hodi, skače, teče, edino otekle in modre kože na gležnju niti gledat ne smemo, kaj šele, da bi se je dotaknili.

Končno sem uspela nabaviti ustrezno blago za pusta. Roza (kakšen pa ;)) til, da dodelam eno kratko oblekico v nekaj primerno princeskastega in nekaj črnega nemečkajočega finopadlega, da spravim skupaj en plašč za Harryja Potterja. Zdaj mi je samo še Gryfondomski znak uganka. Ker mora bit kao prišit na pulover al na plašč al kam že. Hmmm. Pa upam, da kje prodajajo okrogla očala... Bom že nekaj sčarala. Ali bom pa sešila plašč pa naj si dečko načara, kar še manjka. :)

Dobila sem bonbonček. Pravzaprav bonboniero. Paket, poln ustvarjalnega materiala za različne tehnike, (nekatere bom morala še osvojiti), neznansko ljubkega in dišečega medvedka v moji barvi. Vse tele drobnarije sem zložila v priloženo vrečko in vsake toliko celo preštefnam in zraven tuhtam, kako se človek sploh primerno zahvali za kaj takega. Bom že pogruntala.

Kot sem pričakovala, so zvončki zdaj skoraj pod snegom. K sreči je današnjo rundo vsaj toliko pobralo, da ne bo treba kidat.

Nikoli si ne bi mislila, da bom tole napisala. Ampak, pri polni zavesti in popolnoma trezna izjavljam, da sem igrala fuzbal. Pa še fino je bilo. ☺ Na rekreaciji smo imeli spremembo načrta in nismo mogli biti v prostoru, kjer so spinning kolesa. In smo pod vplivom včerajšnje tekme za ogrevanje igrali fuzbal. Tisti, ki so gledali tekmo proti tistim, ki je nismo. Je bil prav hec. Pa še zmagali smo. ☺

Aja, pa novoletne lučke sem pobrala s kuhinjskega okna. To je popolnoma jasen znak, da me čaka doooolg to-do seznam, ki mi ne diši ravno najbolj ta hip. ☺

Drobižki (11)

Dobila sem bitko s časom. Kar trenutno pomeni, da sem eno zadevo pravočasno zaključila in oddala. In ta hip uživam rahlo zdelan, a prost večer. Beležim dokaj intenziven delovni vikend, tako da bo v bližnji prihodnosti kakšen sicer delovni dan namenjen več prijetnim stvarem kot običajno. O boju s časom še spišem eno objavo, samo pravi trenutek moram ujeti. Se ravsava že en čas. In čedalje bolj zmagujem - jaz.

Omislili smo si možnost ogleda TV programa za nazaj. To, kar se mi je sprva zdelo "kr neki" se je izkazalo zlata vredno. Kar na lepem so večeri manj stresni. Mularija še ni v postelji? Pa kaj, bova film pogledala malo kasneje. Ker meni ni pomoči oziroma ga ni filma, da jaz zvečer ne bi zaspala zraven, sploh če se začne bolj pozno in če zraven ali tik prej kaj prigriznem, zdaj vsaj kakšno stvar pogledam do konca. Pa četudi šele naslednji dan. Največ pa pomeni to, da lahko naprej prevrtiš oglase. Ste vedeli, da oglasni blok med filmom, ki je na sporedu v soboto zvečer na komercialni televiziji traja cca 6 minut? Z DH rada gledava filme. Drugih stvari (razen kakšne dnevno informativne oddaje) ne gledava. Na račun tegale sva zadnjič v celoti ujela en fin češki film, lahko sva si ogledala eno super francosko mini serijo, ki so jo dali na spored ob nemogoči uri (v nedeljo zvečer krepko po 23h - hmmm). Včeraj sem po celodnevnem letanju lahko pogledala nedeljski film, ker so bili ponedeljkovi kr neki - in je pasalo...

Doma smo zdesetkani. No, kakorkoli se temu reče - dva od petih sta zdoma. Se kar pozna. Eno dete je v šoli v naravi, DH službuje po širši domovini. Mi trije se bomo imeli pa v bistvu zdaj, ko sem jaz najhujše stvari podelala, čisto fino.

Z malim greva v kino - dobila sem namreč dve vstopnici za ogled filma o Nikcu. Če ne poznate knjig o Nikcu (M, hvala, da si nas spoznala z njimi že pred leti), vam jih toplo priporočam v branje. Take fletne brezčasne vragolije malih šolarjev. Pri Didakti jih imajo cel kup. Pa v knjižnicah tudi, seveda. Če bo film pol toliko zabaven, kot so knjige, si obetam fino zabavo, popoldne bo pa luštno že zato, ker greva v dvoje nekam sama. Bova šla še na tortice ali kaj podobno finega.

Z otrokinjo imava nekaj šivanja v načrtu. Nekaj zanjo, nekaj za eno darilo, nekaj še dolgujem... Mene tudi žuli eno blago, ki sem ga kupila že lani, pa če kmalu ne sešijem tistega krila, bo zima mimo in potem se bom lahko samo še pod nosom obrisala za njo.

Dokončali smo prvi prostor v Hiški Šiški. Sobica od otrokinje je, sicer nekaj prej kot načrtovano, a nujno potrebno dobila pisalno mizo, tavelik stol, zavese in predalnik za pod posteljo. Ostali prostori pa še čakajo na vse tiste malenkosti, za katere ponavadi zmanjka časa, energije, denarja ali poljubne kombinacije vsega.

Huferka raztura. Ponarejeni čokoladni mousse sem našla preko M, ga preizkusila in - mmmmmmmmm. Oblizovali smo se vsi, zadane na polno (res ni treba velike porcije). V hladilniku se strašno strdi, ampak če daš ven, da se ogreje nazaj, postane spet kremasto. Enostavno - genialno.

Drobižki (10)

Dvakrat smo imeli fin obisk pri fantih - neverjetno, kakšen mir nastane pri hiši, če se namesto ravsanja dveh sliši igranje treh. Ali pa še to ne, ker mora biti tišina, ker snemajo Star wars filmčke. Strahotno zapleten postopek... In mimogrede še izveš, da je Lego menda največji proizvajalcev avtomobilskih pnevmatik za lastne potrebe na svetu. Bo že držalo. ☺

Dete je imelo spet opravka s policijo. Tokrat bolj prijazno - dva učenca iz šole sta se pridružila policistom na ogledu policijske postaje in v patrulji na cesti. Nepozabna izkušnja, sklepam po učkih, ki so žareli ob gostobesednem pripovedovanju. Ustnik od alkotesta, prstni odtis, kapa in majica ostajajo v trajen spomin. Pohvalno.

Viroza je bila zoprna in mi je požrla pol tedna. Ob najmanj primernem trenutku (čeprav - je sploh kdaj primeren trenutek za take traparije?)

Uspela sem spraviti skupaj namizni okras, božično žito in venček pred vrati. Celo pravočasno.

V planu je kup reči, ki nas čakajo na listkih v adventnem koledarju. Upam, da bomo uspešni pri izvedbi. Prva vroča čokolada je že za nami. Hvala, DH. Vsaka sproti je slastna, polna, gosta - točno taka, kot mora bit. Pa ko bo enkrat "pravi" recept, se priporočam, da ga spišem. :)

Joj, v vsem bezljanju sem skoraj pozabila: v Pisani rokodelnici sem dobila nagrado.

Zelo sem je bila vesela, res hvala! Moji nagrajenci so vsi "moji" blogi - to so pač vsi tisti, ki jih rada berem in imajo mesto spodaj desno, da so samo klik stran. Stvari o meni še spišem, ko bo minutka več časa.

Končno sem si upala sposoditi dve debelejši knjigi, ki me čakata na seznamu, pa si ju zaradi obsežnosti nisem upala sposodit. Računam, da bom letos, ko bo več dopusta konec leta, imela nekaj več časa tudi za branje. In, seveda, da mi knjig kdo ne rezervira, ker potem sem pečena.

Lucky number Slevin je totalno odštekan film. Priporočam. Rec je skeri, ampak zanimiv in zanimivo narejen film. Brrr... Kam si odšla je fletna knjiga. No, vsaj za nekaj so viroze v redu.

Blogočvek je bil krasen, ampak to piše spodaj. Hmmm, sem guglala za načrti snežink, M namreč pravi, da maš eno v četrt ure skupaj. No, našla sem take v angleščini in če nič ne znaš je vseeno, če bi bila v kitajščini. Morda bom, ko bom velika, razumela vse tiste 1 dc in ring, ch 6, 1 dc in ring; ch 3, dc in 3rd ch of ch 9 to form 6th petal. Ker je končni izdelek res čudovit in vložit četrt ure v to res ne sme bit neka znanost, ne. Morda bi pa do takrat trenirala kvačkanje ketnc - tega sem se pa naučila že kot otrok. ☺

Imam kup šivalnih projektov v načrtu. Pa nekaj jih mora nujno bit še letos gotovih, nekaj bi bilo pa fino, če so. Ampak še vedno ne vem, kje se dobi kakšno dodatno uro dnevno. Kakšna ideja, kako naj človek uskladi službo, družino, učenje, šivanje in veseli december? A bi šlo, če zdaj speljem vse do Božiča in potem spim med Božičem in Novim letom?

Drobižki (9)

Jabooz sedalne vreče so kul. Dete je navdušeno nad novim bralnim kotičkom.

Imam majco z Bugs Bunnyjem. Ne, nisem prestara. :)

Kar toplo rata pri srcu, ko hodiš z mulčkom po trgovini pa se kar na lepem njegova roka znajde v tvoji. Čeprav imaš občutek, da je za kaj takega že zdavnaj prevelik.

Sandra je nazaj. In to je super!

Na mizi imam zapiske, knjige, printe, SRSje, kontne načrte in podobno šaro za preverjanje, ki bo čez manj kot dva tedna. Imam tudi en prazen zvezek, ki ga bom potrebovala, nalivnik, signirje in seznam stvari, ki še niso sprintane. Si štejem v plus, da sem se vsaj delno lotila. Nekaj dni študijskega dopusta, veliko zbranosti, povečana doza kave in cedevite, pridni in zdravi mulčki in kakšna stisnjena pest prijaznih ljudi, pa bo šlo.

Vselitvene rožice poganjajo. Orhideje delajo nove popke, česar še nisem doživela, očitno jim velika okna v Hiški Šiški ustrezajo. Vijolica ponovno cveti. Sončna krizantema pred vrati vedno prijazno pozdravi. Rumene mačice na oknih tudi prinašajo sonce v sive dni. Resje je vedno prijazno. Cvetje v jeseni - na najboljši način.

Wii je kul. Wii fit plus pa sploh. Kdo bi si mislil, da imaš lahko konkreten musklfiber od nečesa, kar je deep down še vedno - igralna konzola?

Za nagrado za 10.000 ogledov dobi moj blog prijazno izboljšavo. Če se slučajno ne bo obneslo, jo bom uvedla nazaj, zaenkrat pa ostaja brez nadležnega prepisovanja skrivljenih črk, zloženih v zoprne besede.

Drobižki (8)

Ko si v avtu je boljše gledat okrog kot v mobi.

Turobno jutro vedno polepša sončnica. Sploh če je čisto nepričakovano podarjena.

Čokolada za posojeno knjigo? Zmenjeno. :) Pospremljeno s klepetom? Še boljše!

Kar nekaj knjig sem zadnje dni odložila. Ni šlo pa fertik. Prišlo je pa nekaj novih, rezerviranih v knjižnici. Bi se morala zamisliti, ko je seznam iz knjižnice dolg toliko kot tisti iz trgovine ob tedenskem nakupu?

Dialog med večerjo med DH in otrokinjo:
DH: O., nehaj se zvirat na stolu!
O: Če mam pa nekaj v copatu... (naša O ima za copate ene kaokroksice)
DH: Kaj pa maš v copatu?
O: Paradižnik
majcha: skoraj pade s stola.
(ampak je bil res paradižnik. :D)

Podrli smo češnjo, ki je bila ogromno drevo že ko sem bila majhna, zdaj je pa starejša še za dobrih trideset let. Kljub kakšnemu tihemu šmrc-u je tako prav. Pride nova, ki jo bomo vsaj obirali lahko. Ta je bila tako ogromna in stara, obrodila je dokaj slabo, pa še tako daleč so bile češnje, da smo jih dobili le če smo odlomili celo vejo. Na njej pa beležim veliko nepozabnih trenutkov. Vedno je bila tam gugalnica. In "konjiček", ena veja, ki je rasla vzporedno s tlemi. Tam sem najraje - brala. In enkrat padla dol. V vrtnico. Auč. :)

Ljubljanski maraton sem spustila. Šla sem pa navijat za fanta, ki sta šla na šolski tek. Že tako je gleženj komaj zdržal do mesta in nazaj - peš Naslednje leto bo boljše. Upam. Še dobro, da sem šla, mam še nov plašček. Spet ena odločitev v hipu. Majcha bo lepa čez zimo. :)

Navijat sem šla tudi ob progo. Je tako blizu, da bi bilo škoda spustiti priložnost. Poleg tega se spomnim zagona, ki ti ga dajo popolnoma tuji ljudje, ki ti ploskajo ob trasi. Res fino. Morda sem tudi jaz danes komu polepšala dan.

Drobižki (7)

Lenoben vikend vedno pride prav. A ni luštno, ko imaš tako po zajtrku kot po kosilu čas malo poležat?

Novo znanje prihaja v hišo. Jezik, inštrument... Ni vrag, da se me kaj ne prime, če bom firbcala, kaj počnejo :)

Zdravje? Čakamo na preiskave, ne vejo, kaj bi to blo... nič novega torej. Razen manjšega napada pop...itisa prejšnji teden, ko sem poskušala naročiti dete na en pregled. V rednih ZD naročajo konec decembra, kar je najboljše, kar ta hip lahko dobiš. Vmes pa ugotoviš, da so koncesionarji za letos nehali naročat že nekje v marcu (mislim, wtf?), da nekje na napotnico naročijo v prihodnjem februarju, da ponekod dvigujejo telefone samo med to in to uro, med katero se itak sploh ne pride zraven, ponekod pa ne sprejmejo otroka, čeprav je že skoraj najstnik in ne gre za nič bolj kunštnega kot pregled vida. Čakalne dobe v zdravstvu? Začnemo z dvema urama telefonarjenja. In enim osebnim obiskom v zdravstvenem domu, ker je bližje in hitreje kot čakati, da telefon dvigne bodisi telefonist bodisi sestra v ambulanti. Nadaljujemo z vsaj dvema in pol meseca čakanja na pregled. Kje je potem še vse ostalo? Juhuhu, res. :(

Otrokinja je zjutraj neznansko počasna. Neodvisno od tega, kdaj gre spat in kako dolgo jo pustimo. "Prava mačja Parižanka" vsak dan znova pade na pamet, ko se da v svoj "malo se bom še pocrkljala v veliki postelji in ne želim, da me pri tem motite"-mode. Ob normalnih dnevih še gre, če se mudi je pa za ... rajenenapišemnaforum.

Majstrov smo pri hiši vedno veseli. Sploh ker prinašajo izboljšave. In še posebej zato, ker to pomeni, da smo vmes uspeli priklicati njihovega šefa in se dogovoriti za termin. Da koristnih stranskih učinkov kot so temeljito počiščena klet sploh ne omenjam.

Fajn je met frizerja, kjer ne čakaš, opraviš hitro, se ob tem naregljaš in ne bankrotiraš.

Lepa beseda lepo mesto najde ali lahko uspe tudi nekaj čisto nepričakovanega, samo vprašat je treba.

Tortice so še vedno fajn. V družbi še posebej. A ni zanimivo, da vstaneš, ker je res že čas, da odideš, pa potem vedno najdeš še četrt ure, da oblečen, s torbico čez ramo pri vratih še malo počvekaš?

Drobižki (6)

Stvari, ki jih kupiš v hipu, se običajno izkažejo kot najboljši nakup. Po kar nekaj triminutnih nakupih sem se v soboto obrnila in šla domov. Obstaja namreč reč, ki se ji reče minus na TRR. Enostavno si nisem upala še v kakšno trgovino... Vsekakor sem bila pa v Outletu prezadovoljna, da ne živim na veliki nogi.

Prijavila sem se na izpit. Point of no return torej. Uf... Tečaj šivanja se premakne na pomlad.

Zdravstvene tegobe nas še kar ne zapustijo. RES je že skrajni čas, no...

Vedno je pravi čas, da se človek nauči risat srčke. ALT in trojka na tipkovnici. M, vidiš, pa je tudi slab dan za kaj dober. ♥ Alcessa, hvala! ♥

Center je zgodaj zjutraj izumrt. Večino stvari odprejo ob devetih, kar me sicer ne moti - razen takrat, ko sem že ob nekaj čez osem v mestu in bi rabila malo crkljanja. Namesto čokoladne tortice sem si privoščila stikanje po Konzorciju. Pasalo je skoraj enako, bo treba v lov po Cobissu in pisat Božičku. Knjig na to-do listo ne zapisujem več. Zdaj fotografiram naslovnico z mobijem. Je hitreje.

Dan mi je malo polepšala ena gosp(odičn)a, ki je bila sprva videti strahotno poštirkana in uradna in stroga v neki belo črni kombinaciji, dokler nisem opazila, da ima zraven obute navihane rdeče čeveljce. Kjut!

Obeta se popoldne brez otrokinje. Slava mami, ki je poleg svojega otroka pripravljena odpeljat iz vrtca še nekaj ostalih in se z njimi zabavat celo popoldne.

Napad kašlja, ki te doleti takrat, ko bi se spodobilo biti tiho, je samo za spoznanje manj neprijeten kot napad kihanja in vseeno bolj primeren kot napad smeha. Se spomnite giggle loopa iz Parčkanja?

Drobižki (5)

Kulinarično zanimiv teden je za mano. Mulčki so pripravili večerjo ob svečah. Neke posebne palačinke, ki smo jih potem jedli z javorjevim sirupom, otrokinja pa z Nutoko. Palačinke so bile od nežno rumenih do skoraj črnih. Dete, ki je bilo to rundo zadolženo za pečenje, rabi še malo grifa. Ker vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, bosta to še večkrat poskusila. Bile so pa slastne že zato, ker ni bilo treba kuhat pa še kuhinja po tem ni bila tako razsulo kot bi bilo morda pričakovati. Bo pa treba božičku pisat za kakšen predpasnik. Mera je že vzeta. ;)

Prišla je pošiljka bučnega olja. Tistega pravega, črnega, dišečega, iz Prekmurja. Prva skleda solate je bila fantastična. Pa cela samo zame. Mmmmm...

Pod Maxijem se dobijo fenomenalne čokoladne tortice. Navadna čokoladna, nutelina in oropuccio so v dobri družbi in skrbno razdeljene na tretjine še bolj slastne.

Valentinovo je strašno fleten film za lenoben sobotni večer.

Kapučino na sončnem balkončku z DH paše. Na vrtu ali na sprednji strani, kjer je pač sonce. Je treba uživat, če se le da, potem celo zimo ne bo nič.

Kuharice za mularijo so dobra naložba. Danes smo jedli empanade. Nisem uspela priti do fotoaparata. V principu je to nekaj takega. Pri valjanju sta rabila nekaj pomoči, sicer sta kuhala sama. FYI: med kuhanjem nedeljskega kosila se zloži ohoho perila. Naš nadev je bil iz na čebuli prepraženega mletega mesa, kateremu sta dodala malo paprike, kumine in rozin. Kljub sprva malo privzdignjenim obrvem je bilo okusno nad pričakovanji.

Državljanska dolžnost je opravljena.

Posesana in očiščena sta oba avtomobila. Moj je bil sploh krvavo potreben predvsem sesalca. Hvala, DH.

Kako se v nedeljo zvečer znebiš slabe vesti, ker čez vikend nisi opravil niti četrtine načrtovanega?

Drobižki (4)

Dete nima več gipsa. Kar mu je všeč. Ima strogo prepoved kakršnekoli igre z žogo in vožnje s kolesom, dokler ne bo mogel popolnoma iztegniti roke. Kar mu ni všeč. Lahko pa hodi plavat. Kar mu je všeč. Pod črto: vse je kul.

Dan po drami tudi zadnjega mladička Kosovih ni bilo več. Škoda, rada sem jih opazovala.

Dolga poletna krila in obleke so genialen izum. Včasih jih lahko poimenujemo danesjeboljhladnojutro ali bomčezkakšendanpopuliladlake pa najbrž še kaj.

Kako veš, da so otroci zrasli? Ja, po vedno prekratkih hlačah itak. Ampak tudi takrat, ko imajo otroci mobitel, po dobrem tednu še vedno in to brezhibno delujoč, ko imajo svojo knjižnično izkaznico in vse v zvzei s tem sami popedenajo in ko odpelješ otroka v vrtec in prideš v službo v belih hlačah. Ne v belih hlačah z odtisi podplatkov ali v belih hlačah s kakšno majhno umazano rokico ali v belih hlačah s kakšnim poslinjenim poljubčkom od tistega zadnjega "še enga lupčka mami" na vratih igralnice.

Orehov polžek zjutraj lahko polepša dan. Njami.

Pojedli smo prve tri domače bučke. Na žaru, z nekaj olivnega olja in provansalskimi zelišči. Njami še enkrat. Načrtujem tudi tiste večje, upam, da bodo zrasle do jeseni. Sine namreč naravnost obožuje bučne mafine (no, ostali jih pa tudi ne gledamo samo od daleč).

Uspevajo celo sončnice. Tiste, ki sem jih dobila za na okno so v prostoru skoraj žalostno preminile. Premaknila sem jih ven. Zdaj delajo nove cvetke. Tiste štiri, ki jih je otrokinja dobila v majcenem lončku namesto rožic ob darilu, so pa zrasle čez glavo. Cvetov še ni, bodo pa.

Avto ima končno poletne čevlje. Hja, če bi meni kapnilo, da se dnevno vozim točno mimo vulkanizerstva bi zrihtala že prej. Naslednji korak: bremze. Mora bit vse na kupu, ne? In to ravno pred dopustom... Ehja. :(

Polna glava kitk je genialna frizura za poletne dni. Neeee, jaz ne, otrokinja ima spletene. Bitke ob razčesavanju s sladoledom popackanih las so tako zmanjšane na minimum.

To-do seznam pred dopustom je doooooooolg in raznolik. Potrebno bo urediti kup dohtarjev, papirjev, službenega in domačega dela, da o pakiranju ne govorimo. Smo pa naredili kljukico za spalko in armafleks za otrokinjo. Se ji tako dobro zdi, da je spalka lahko celo oranžna - kljub temu, da je otrokinja zaprisežena rozaljubka.

Imamo pa že bolj natančno določeno lokacijo. Še pravi camp izberemo, pa smo zmagali.

Drobižki (3)

Za mano je kar nekaj stvari, ki so polnile dneve zadnje čase.

Ena večjih se je končala že prejšnji teden. Izvedbeno zelo uspešno, rezultatsko za nekatere manj uspešno. Ni fino biti obliž za ranjen ego, res ne, sploh če nimaš nič s tem. :(

Otroci so našli goliča na tleh. Mravlje, ki so ga že našle so poskušali zvabiti stran tako, da so jim nastavili svoje bonbončke. Kljub vsem prizadevanjem, da bi mu pomagali, je živel le še nekaj ur. Žalostna, a lepa izkušnja za vse.

Fuzbal se za dlako ni izšel. Škoda, našim fantom bi privoščila še kakšno tekmo.

Šolskega leta je konec. Tozadevno sta se dva pogovora vtistila v spomin.
Starejši je, ko sem ga v šali vprašala nekaj dni pred koncem, če bo imel vse zaključeno pet, izjavil en "upam". Na moj začuden pogled je povedal, da je imel pri matematiki eno štirko pri eni kontrolki pa enkrat je družbo pisal štiri ker se je nekaj zmotil pa una govorna vaja, a veš, mami, je bila štiri, ker nisem vsega povedal. Hehe :)
Mlajšemu je pa učiteljica ob predaji spričevala rekla, da je zelo poživil razred. Ko sem ga malo pokibicala, ali je to v redu ali ne, je odgovoril, da ni čisto prepričan, ampak da se mu zdi, da je to kar kul. Eh, zmedenko mali...

Na vrtu je vsega polno. Pridelek raste, plevel tudi, uši odlično uspevajo, predvsem na fižolu. Očarale so me bučke. Čudoviti cvetovi so odprti zjutraj, čez dan se zaprejo v eno oranžno žalost. Pri eni roži sem opazila gromozanski razkorak med preprostostjo rastline in velikostjo in kompleksnostjo cveta. Moram poiskati, kaj je to za ena reč. Pofotkam pa ob priliki. Aja, pa kosi so se izvalili. Zanimivo je opazovati celoten proces.

Otrokinja je na počitnicah. Z babi, dedijem in sestrično. Menda uživajo. Mi pa tudi. Še fanta sta komentirala, da je zdaj, ko smo sami, tak mir. :) Midva sva šla celo v kino. Fanta sta pridno pogledala svoj film doma, pogasnila luči in šla spat. Pridna sta.

Iskanje ustreznega mobitela za podmladek je cela znanost.

Mavčna longeta za devetletnike ni najboljša reč. Že to, da je preživela devetnajst dni se mi zdi kar podvig. Zamenjali so jo s pravim mavcem. Ki je težji in spodaj srbi ("mami a maš ti kej za štrikat" je vprašal). Kaj naj rečem, sine - morda boš zdaj končno zastopil, da moje opozarjanje, da ne moreš na polno funkcionirat z gipsom, vsaj ne kot golman, ni bilo samo brezvezno teženje zoprne mame.

Drobižki (2)

Praznovanje je uspelo. Žur do konca. Na ognju do črnega opečen kruh je bil poslastica dneva. Domača torta boljša od kupljene. Do tukaj prima. Bera klopov: šest na družinski ravni. Bemti. :(

Starejši sine je dobil nagrado na likovnem natečaju. Starši, dete in učiteljica pokamo od ponosa.

Drobna presenečenja, ki rišejo nasmehe na obraze. Ne daj se, Vesna!

Karte za razstavo predmetov Elvisa Presleya so bile tako božjastno drage, da smo to spustili. Pa bi bil hec. Muzika pa včasih paše.


Nepovemkatera obletnica mature. Na krasnem koncu, v solidni zasedbi. Dobi svojo objavo, če v kratkem dobim en permišn (če ne bo pač brez).

Voda za slone je prav fletna knjiga. Kje se dobi dodaten čas v dnevu?

Paše mi, ker dežuje. Naj pošteno namoči vrt. Pa malo oplakne moj umazani avto. Jaz nimam časa (da o tem, da ima revež še vedno zimske čevlje, kar me je prešinilo enkrat prejšnji teden, sploh ne govorim).

Med fuzbalom lahko tudi spiš (pa si vseeno na tekočem, kaj se dogaja).

Vprašanje tega tedna: Kako prizemljiš nerazumne zahteve nadrejenih?