To-do spisek

Tole nakupovalno vrečko sem dobila ob nakupu v eni od obalnih trgovin ob plaži v Valencii. Doživetje sledi, rabi dlje časa za objavo (pa pretakanje miljavžent fotk s fotoaparata, ki je letos pri slikanju nadomestil mobitel), tale je pa nujna za tu - da ostane malo dlje časa kot na FB zidu. Že tako je ukradel čisto preveč reči, ki so se pred aktivnejšo uporabo znašle tu...

Pomlad

Letos me rumena posebej vleče...
Forzicija je bila ukradena poznemu popoldanskemu soncu.



Narcise pa so bile čisto v senci, ob istem času, pa so kljub vsemu kar žarele.

Pomlad

Letošnja pomlad je prinesla marsikaj. Nekaj malega zoprnij bo utonilo v pozabo, nekaj finih utrinkov pa shranim tukaj. Kljub temu, da ne pišem več toliko, kot nekdaj, me ob iskanju kakšnih starih zapisov kakšni pretekli ujeti trenutki spravijo v dobro voljo. Življenje pač prinese toliko drugega, da doma računalnik komaj kdaj prižgem, na telefonu, čeprav je lep in nov in pameten, pa vseeno nekako ni fajn pisat.

Delavnica z Julie Picarello. Krasna je!

Tekaški uspeh po dolgih letih. Pretečenih 5km brez pavze. Hvala, gleženj!

Nov portret. By Otrokinja.

Novi čevlji. Narejeni pri http://www.polo-obutev.si/
Dizjan je pa moj. Mam čevlje z zlatimi rožicami :)

Cvetje v polnem razmahu

Odkrita odlična kombinacija dveh svetov

Nova sezona. Kuuuul

Prva letošnja

Predprvomajska Belgija. Piknik v Bruslju

Antwerpen

Dinant

In Waterloo. In Brugge. Samo nimam pametnih fotk. Smo se pa Brugge-a že v filmu nagledali.

Moje punce

Nekoč so mi bili fantje ljubša družba. Nekako se nisem našla v opravljanju, pogovorih o brezveznarijah kot so cunjice in ličila, govorjenju med vrsticami, kot so to počele punce mojega takratnega življenja. Zadnja leta se to obrača. Še vedno imam prijatelje, še vedno se dobro počutim v moški družbi, še vedno se zasvetijo učki, ko gre kakšen fejst mimo, to je pač dejstvo.
Čedalje bližje so mi pa punce. Že en čas precej razmišljam o njih, tale zapis je najbrž rezultat misli, ki so se mi zadnje čase podile po glavi.
V žlahti imam prav fine, z Otrokinjo na čelu, pa mami, babi, svakinje, sestrične, tete... Jaz se še nad taščo nikdar nisem pritoževala.
Ostale so okrog, povsod jih je veliko. Službene so tiste, s katerimi preživim večino dneva. Tudi zaradi njih ne jamram "ah, jutri pa spet služba". Vsak dan grem rada tja. Krasne so, res.
Ustvarjalk se je zadnja leta nabralo kar nekaj. Fimo druženja so krasna. Sejmarjenje je luštno. Čveki so super.
Moje "šolske" punce so poglavje zase. Ne vidimo se zelo pogosto, je pa takrat toliko bolj intenzivno. Me učijo in spreminjajo, jaz pa njih. Paše.
Moje "potovalne" punce so z mano enkrat letno, je pa takrat intenzivno, zabavno, polno klepeta in smeha, da so baterije polne še dolgo.
Potem so pa "moje" moje punce. Tiste posebne. S katerimi si delim veselje, dosežke, skrbi, razočaranja, materinske težave, babje zadrege, presenečenja, skrivnosti, žure, kofetke, pijače vseh vrst in jakosti, recepte, flance, coprnije, mega in mega bajte stipkanih klepetov, mnoge zaupne pogovore, brce v rit, objeme, kup smeha, kakšno solzo, čokoladne tortice, rojstnodnevna druženja...
Spoznavam, da punce res ustvarjamo neko posebno energijo. Lahko tudi negativno, ampak takrat jaz nisem dolgo zraven. Je pozitivno preveč mikavno in koristno, da bi se splačalo ukvarjati s čim drugim. Neverjetne stvari lahko nastanejo, ko se zbere šopek praktično neznank z vseh vetrov, s skupno točko, ki je tako neskončno fajn in pozitivna, da energija potem, kljub deževju, kar traja in traja.
Punce moje, rada vas imam. Vse, tiste, ki vas vidim pogosto, tiste, ki vas vidim premalokrat, tiste, ki vas poznam samo virtualno, pa ste mi blizu. In hvaležna sem, da vas imam. Vse skupaj in vsako posebej.

Iskala sem kakšno fajn slikco za zraven. Spodobi se, da objavim link.
Zanimivo, v kakšni objavi se nahaja. :)

Bine

Bine je kuža, ki sem ga z denarjem, ki ga je pravnukinji namenila moja stara mama, kupila Otrokinji pred debelimi sedmimi leti v Leclercu. Kuža je, kljub obilici pliškotov, pridobil častno mesto "glavne ninice". Ko se je to zgodilo sem šla seveda iskat novega, vendar žal brez uspeha. Pri fantih smo imeli "backup" najljubše spalne igračke, pri Otrokinji žal ne. Bine je neznansko fletkan kuža, s plahutajočimi ušeski, prijaznim nasmehom, črtasto majčko in hlačami na naramnice v topli rumeni barvi. "Napaka" se je pojavila kaj kmalu - kjer je plišast je cel, majčka se je pa kot vsak triko kar hitro začela trgati. Čez čas niti šivanje ni več pomagalo, Bine je še kar v uporabi vendar samo doma.

Bine

Pred kakšnima dvema tednoma je Otrokinja pisala pismo za Božička. Ljubko pisemce, nekaj iz trgovinskih letakov nalepljenih želja, preostanek A3 lista pa je zasedal Bine. Obris taprave igračke in narisani detajli.
"Veš, mami, Bine je od vseh igračk najbolj mehek*. In jaz pri babici ali pri kakšni prijateljici takoooo težko zaspim, ker ga ne smem imeti s sabo".

Pismo Božičku.  Letos ni bila zelo pridna (saj veš, mami, kaj je bilo v prvem razredu, ne?).
Najlebša hvala pa gre tudi med neprecenljivo

S spominom na nekajletno neuspešno iskanje le omenim, da ga bo morda tudi Božiček težko našel, ker ga nikjer več ne prodajajo. Ona je seveda takoj pripomnila, da ga prav gotovo Božičkovi palčki lahko sešijejo, jaz pa sem si ob tem prislužila sinov "ha, kaj boš pa zdaj" pogled.
Kaj bom pa zdaj? Ne vem po kakšni sreči sem s pomočjo etikete na Binetu, gugla in nekaj sreče našla - Bineta. Zdaj tudi vem, da se pes po francosko reče chien. Ebay je pa itak moj najboljši prijatelj že kar lep čas. In tam je nekdo prodajal - novega Bineta. Danes ga je že poštar prinesel. V kratkem grem v lov za kakšno fensi darilno škatlo, saj je to darilo, ki si zasluži več kot navadno darilno vrečko.


* Meni se vseeno zdi, da se najde kaj ustrezno mehkega v tistega pol kubika pliškotov, ki so pri hiši ampak sem rajši kar tiho ;)

Družine z najstniki

Tole me je danes našlo na FB. Objavljam tukaj. Bo vredno ponovnega ogleda.

SNSP* zmaga!

Čeprav se je veliko tistega, kar me je delalo strašno nasmejano sončno prijazno v začetnih letih mojega blogovanja malo poskrilo, se ne dam. Še vedno vztrajam pri opisu, sončku z napako in vsem, kar pač paše zraven. Zapisov je manj, ker se pač ne dogaja nič takega, kar bi me pač premaknilo do te mere, da bi kaj napisala. So luštne stvari in manj luštne stvari. Prav hecno mi je, ko se mi je danes med mojim dogajanjem pripeljala ena pred kratkim zapisana objava na nekem drugeM b(r)logu o intenzivnosti občutenj (to je zdaj prosto po Majchi). Točno v nekaj takega sem padla sama. Ko se spirala občutkov v enem dnevu kar dviguje in širi in obsega vse od drobcev luštnega, kančkov zoprnij, neukročenih številk pa vse do besnega razočaranja na eni in neizmerne vere in upanja v dobro na drugi strani. O tistih zoprnijah sem potarnala bližnjim, ukrepala, kjer je bilo potrebno, zoprn občutek bo zvodenel, life goes on.
Strašno nasmejano sončno prijazna v meni se že dva dni suka okoli poteze, ki jo je izpeljala Mojca. Nekoč sva delali skupaj, zdaj sva pofočkani na FB, sicer nimava dosti stikov. Tole, kar je naredila je pa čudovito. Dobri občutki so ob tem, upam, da bodo ostali dooooolgo. Te je smiselno negovati. A kaj je naredila? Kar citiram njen zapis s FB. Pod sposojeno fotko.

Neprespana noč za mano. Dovolj imam. V dveh dneh sem izvedela še za dva prijatelja, ki sta ostala brez dela. To niso nešolani, leni prepirljivci, ki niso znali nikoli v resnici delat. Vsi so bili pridni, delavni, kompetentni. Ostali so brez dela zato, ker je nekdo drug svoje delo slabo opravil in, seveda, za to ni odgovarjal. (Za vse tiste, ki boste zdajle pomislili: pa si najdite kaj drugega za delat. Stari smo petdeset in več, za nas, žal zelo nesmiselno, v glavnem ni več dela.)
In sem se vrtela, obračala, razmišljala celo noč. Nimam bolj ali manj pomembnih prijateljev, vsi so bili v nekem trenutku mojega življenja tam, kjer sem jih potrebovala. Če me je zapustil idiotski fant, če sem se skregala z očetom, če me je učiteljica nadrla … Zdaj sem jaz tista srečnica, ki imam za enkrat še vedno delo. Ne ravno dobro plačano, pa vendar vsak mesec le dobim nekaj na račun. Ne morem posodit/dat denarja, lahko pa še vedno plačujem streho nad glavo in jem. Kaj lahko storim? Seveda vem, da živijo tudi ljudje, ki nimajo ničesar, ki preživijo dan s pestjo riža, če imajo srečo. Ko zbolijo, pač umrejo, ker zdravil ni … ampak bodimo realni, vsem ne morem pomagat. Ne morem imeti doma trideset zapuščenih mačk, petnajst poškodovanih psov, šest brezdomcev in hkrati še preživljati afriško vas, ob tem pa pustiti človeka, ki si je nekoč vzel čas in poslušal moje namišljene probleme, "da stoji pri frančiškanih v vrsti za topel obrok."
Torej: ob sredah med šesto in deseto zvečer bo pri nas doma večerja. Nič posebnega, glede na to, da število udeležencev ne bo vnaprej znano, bomo verjetno največkrat pristali pri enolončnici, oziroma pri hrani, ki lahko tudi »ostane« (objavljeno bo dan prej na fb, tako, da če bo kdo kaj za zraven prinesel, super, ni pa nujno). Ker nisem bila nikdar najboljša kuharica na svetu, je vsaka pomoč dobrodošla. Ne bomo spraševali, zakaj je kdo prišel. 
Vem, da je enkrat na teden čisto premalo, lahko pa še kdo to ponovi kakšen drug dan, pa še kdo, pa še kdo … Ne gre za hrano. Gre za to, da se družimo, pogovarjamo, izmenjavamo izkušnje, skupaj najdemo še kakšno rešitev, ali dobimo novo idejo. Saj ne vem, morda bi lahko naredila tudi kaj več, morda tudi bom, nekoč, z vašo pomočjo. Samo začeti je treba. 

Jutri, sreda, 5. junij, ob 18. uri bo krompirjev golaž. 
Vabljeni vsi prijatelji, brez zadržkov. Mene ni bilo sram, ko ste me morali pol noči poslušati samo zato, ker se mi je zlomil noht.

Ta hip težko naredim kaj drugega kot da širim vest. Je pa vredno, da se jo deli. Si bom že kaj izmislila, da pomagam še kako drugače. Vsekakor dejanje, vredno več pozornosti kot marsikaj drugega, kar te dni polni glave ljudem.

* strašno nasmejano sončno prijazna

Utrinek

Kosilo v skritem kotičku blizu službe. Ograjenem z vseh strani. Čeprav stavba nima ravno vesele zgodovine je zdaj drugače. Skozi okno se sliši petje. In kitara. Na dvorišču cveti glicinija, v soncu mežikajo pisane barve stavbe, izbira miz je velika - senca strehe ali drevesa, toplo pomladno sonce, vse je na voljo. Natakar z nasmehom, prijazen, poklepetava, kot običajno. Med čakanjem na hrano družbo dela ptica, najbrž v lovu za kakšno dobroto. Po mizi lezeta dve mravlji. Kosilo je res okusno. Obsedim in gledam poplesavanje belih kosmičev, ki prizoru v pomladanskem soncu dodajo še kanček zasanjanosti. Lepo je. Mirno je. Trenutek, ko se vse ustavi. Ko se zaveš, da plešoči kosmiči pomenijo konec letošnje agonije z alergijo. Ko se zavest, da si čisto OK, počasi preliva v vsako celico. Trenutek ko se vate naseli mir. Ko z gotovostjo veš, da bo še vse dobro.

Fotka od tu

Želim...

...da se zoprnije leta 2012 ustavijo s koledarjem in da nov list vsem nam prinese nove, lepše stvari.

Našla tukaj
Osebno bi napisala "wish" namesto prayer.
Ampak je s slikicami boloj prijazno kot samo z napisi :)

Be happy

Nepričakovana

Otrokinja je dobila sončnico. Drobceno sadiko od prijateljice, ki živi v sosednji hiši. Kaj bo z njo, ne vem, je utrpela že napad toče, zdaj je iz neznanega razloga prelomljena...
Je pa nepričakovano dober meter stran zrasla še ena. Praktično iz grma hortenzije, doker ni bila višja od njega, je sploh nismo opazili. Presenečenje, ki je zraslo iz semena, ki so ga iz ptičje hiške očitno stresli ptiči. Ta pa že cveti in danes mi je takole zaželela dobro jutro:

Maratonska objava

Zdaj, ko je pošiljka prispela v Anglijo, lahko spišem tole objavo. Prav neučakana sem bila od dne, ko sem oddala paketek na pošto.
Sašo poznam "službeno", še iz časov, ko je živela v Sloveniji. Fenomenalna punca je. Zdaj živi v Angliji, ima družino in dela - hulahup. Pa najbrž še tisoč drugih reči, kolikor jo poznam. Hulahup je strašno zanimiva zadeva, zabavna in primerna za vse generacije. Saša je šla malo dlje. Tko, dobrih 42 kilometrov. S hulahupom je pretekla maraton. Letos že drugič. Pet ur, pet minut in drobiž. Bilo je za Guinnessovo knjigo rekordov. Zakaj? Sama je povedala takole.
Uspelo ji je in vem, da ji bo še kdaj. Če ne maraton pa tisto, česar se bo lotila. Ker ima tisti pravi pozitiven pristop. Navdih mnogim. Tudi meni, da sem ji poslala eno fino fimo hulahup reč. In uhančke za zraven. :)

Steklena vrata

So kul.
Narišejo mavrico v predsobo.

In omogočajo, da dete, ki vadi klavir, tudi vidiš. :)

Nimam časa...

... niti toliko, da bi sproti poročala o vsem lepem, kar se mi dogaja.
Na hitro dogovorjena in uspešno izpeljana kava v petek na skrajnem robu kure je začela lep vikend. Za prijatelje si je treba čas vzet... Se bom zelo potrudila, da do naslednjič ne bova šteli v tako velikih časovnih enotah...
Zvečer eno dolgo čvekanje s puncama. (Hvala, gospod natakar, ker se vam ni tako zelo mudilo domov) Ki sta mi prinesli polno vrečo daril, vsa čisto zame, vsako posebej zavito, vsako pospremljeno z mini uganko, zakaj je točno to točno zame. Dragi moji, vso pot do doma sem si popevala. Kaj ne bi, ob takih copatkih...

Kopalne brisače s Čebelico Majo tudi ne bom posodila nikomur. :) Kindle zadovoljno sit domuje v novi hiški, ostalo je pa tudi tam, kjer mora bit. :)
Vikend je bil lenobno praznovalen. Po zabušavanju v soboto dopoldne smo neznansko prijetno popoldne preživeli s prijatelji. Po nedeljskem dopoldanskem ustvarjanju (podrobno poročilo še sledi) pa smo popoldne imeli še kosilo s starši in bratom. Spet luštno. Drama sledi. Dobesedno. Enkrat v aprilu, prej ne bo šlo. :)
Kam sta šla dva dneva tega tedna niti ne vem točno. Vsekakor bo treba stopit po gasu... Zdaj bo šlo, dobesedno in "više figurativno".
Avto je zrithan. Nekako si nisem želela vedet, kako zgleda zlomljena torzija, pa se ni dalo izognit...
Ostalo gre pa tudi spet s polno paro. Baterije, ki so jih napolnili zadnji dogodki, druženja, vse drobne skrivnosti, ki so se napletale okrog tega, bodo držale kar lep čas.

What a day....

Današnji dan se je začel klasično. Z budilko. Bljak kot ponavadi.
Nadaljeval se je z zoprnijo. Eno dete je prijamralo v spalnico z grlobolom, glavobolom in malce vročine. Bljak.
Potem je šlo pa samo na bolje. Ko sem se po oddaji Otrokinje v vrtec odpravljala domov na zasluženo kavo, me je doma čakalo presenečenje. Uspela sem ga razvozljati in bila deležna še serije fotk "iz ilegale". Dragi dami, hvala, tole je polepšalo že tako fin dan in nasmeh se bo risal še dolgo. Poleg tako opremljenega kosmatinca me je čakalo še cvetlično darilo v najlepšejšem lončku in najlepše voščilo z najljubšimi rožcami. Tak zadetek, da ni bilo takoooo zelo težko uganit "krivca" ali dveh. Sem bila pa najprej pošteno zbegana, začudena, presenečena pa neskončno fajn se mi je zdelo. :)

M, morala sem si sposodit slikco, ker je neskončno fletna :) Kosmatinec dobi eno nagradico od mene :)

Ekipa, s katero sem pridno delala lep del lanskega leta si je seveda tudi prislužila en tiramisu. In mi pripravila cel šov - s tole okroglo sem si prislužila "samo" 40 dek kofeta, 40 dek bajader in 40 dek - tulipanov. Kar so seveda pred mojimi očmi iz originalne embalaže odtehtali. Tudi tulipane. :) Imam tudi certifikat. Poštempljan. :) Hvala, super je bilo!
Zgodbo o tem, kako se gre kupit pol kile tulipanov, pa si bom zapomnila še za dolgo.

Natančno 40 dek  :)

Za intermezzo nas je zdravnica razveselila z negativnim izvidom brisa za streptokok. Vsaj angine ni (bila bi že tretja v treh mesecih - pri istem mulčku).
Starša sta mi prinesla šopek. Iz "naše" cvetličarne, izpod rok "naše" cvetličarke, in ona res zna. Šopek je fenomenalen, kot ponavadi.

Punce so se mi pridružile zvečer. Nekaj smo pojedle, nekaj popile, se posladkale in naregljale do sitega. Del darila sem dobila že prejšnji teden (sem rabila za delavnico ☺), danes pa še preostanek - nekaj za ustvarjanje, nekaj sladkega in, seveda, "home-made" voščilnico, tako, kot zna pač B.
Preostanek dneva so zapolnili telefoni, klasične voščilnice, e-voščilnice, esemesi, mejli, objave na FB... Fino je bilo.
Praznovanje se je začelo že prej. Med vikendom je bila družinca deležna kosila zunaj in domače švarcvaldske torte. Jaz pa enega finega darila.

Nekaj pomembnih reči v čast "štiri nula zame" pa še pride. Družina (malo širša), pa punce, pa sosedje, pa prijatelji... Bo še fino :)
Mulčki spijo, DH je v tujini, jaz sem pa zdaj že sama, premlevam dan, pa zadnje leto, pa desetletje, pa žulim še zadnji kozarček vina... Tudi datum se je že zamenjal...

Tista trojka se me je držala kar lep čas, tale štirka pa me, kljub temu, da je bolj špičasta, nič kaj ne žuli. Sem jo sprejela popolnoma mirno. Ker sem pa trojke le navajena zadnjih deset let, zna bit, da komu zinem, da sem stara štiri...intrideset. Nekako so štiridesetletniki - stari (nekatere reči ostanejo še od srednje šole, kaj čmo). Jaz pač nisem. ☺

Posebna smrekca (2)

Lani je bila smrekca.
Letos naj bo malo drugačna.

M

4 is 

the new 

2  M & M

Bimbo Chez 

moi Špranj'ca 

Nergač Kruh in 

vino Mami Sandra

Coulinary journey Čas 

za kreativnost Hali Sonja

Jackie4grace Malo ustvarjalno

Urškin raj Mavrična ustvarjalnica

Frišno novo jutro Pisana rokodelnica

Alcessa  Pehtran  Huferka Polipap crafter

Slovonske  technobe  Nežina  ustvarjalnica 

Smeh, solze in žlica vegete  Moj svet Tina surfa

Srečno, ljubi blogerji!

Prazniki

Za silo smo pospravili hišo.
Pripravili "tazlat" prt na mizo.
Smrekico smo okrasili že nekaj tednov nazaj.
Podstavek s štirimi svečkami je prav tako že pred časom dobil bolj času primerno dekoracijo, školjke so bile za poleti.
Voščilnice smo razpostavili na polico.
Božično žito je spet lepo zraslo.
Škatla piškotov je že od četrtka skrita v kleti (sicer bi bila že prazna).
Od sinoči imamo tudi sveže pečeno potico.
Čakajo nas umirjeni trije dnevi.
Vsi se veselimo.

Kaj me je v letu 2011 najbolj osrečilo, spravilo v dobro voljo, nasmejalo?

Tole vprašanje sta mi danes zastavili tako M kot Hali. Z istim namenom - podeliti koledar, ki ga podarja Dom in stil.
Ne, jaz koledarja ne podarjam. Z veseljem pa širim idejo o njem vsem, ki me berete. Morda se po moji zaslugi še kdo zamisli in po svojem spominu pobrska za lepimi trenutki in ugotovi, da jih pravzaprav ni malo.
In točno s tem namenom pišem to objavo. Da se zamislimo, preštejemo trenutke, dneve, celo daljša obdobja, ko smo res srečni, dobre volje, nasmejani. Jaz sem čedalje pogosteje vse od naštetega. Nenazadnje že moj "podpis" opisuje kot strašno nasmejano sončno prijazno. In bolj ko sem taka, bolj so okrog mene tudi taki.
Kje najdem svojo srečo, smeh, veselje? V tisoč stvareh, pa naj se še tako pocukrano sliši.
Tu je družina, ki ponuja še in še smeha, ponosa ob dosežkih, objemov, miru, ko mulčki pospijo in jih pokriješ in gledaš mirne obrazke, okusen sendvič, ki ti ga DH prinese v pisarno sredi noči, jutranje cartanje v veliki postelji.
Tu je delo, ki je lahko strašno zadovoljujoče, če namesto strogo uradnega pristopa izbereš nekoliko mehkejšega a še vedno korektnega. Neverjetno, kakšni odzivi...
Tu so prijatelji, ki te razveselijo tako ali drugače, s katerimi se že ujamem, če ne drugače pa s pomočjo sodobne tehnike, če se le da pa se dobimo, kaj pojemo, popijemo, se naregljamo za nazaj in za naprej.
Tu so počitnice, take in drugačne, ki nosijo veselje novih doživetij, zanimive izkušnje, neprecenljive vtise.
Tu je tale moj spletni domek, ki je tako zelo moj da si nikdar nisem znala predstavljati, da bo tako imenitno - z vsem, kar sodi zraven - obiskovalci, drugi blogi, komentarji, nenazadnje moje lastne objave s starejšim datumom, od katerih bi marsikatera ušla v pozabo, če je ne bi zapisala.
Tu so drobne stvari, malenkosti - kakšen prizor, ki ga uzreš mimogrede, prijazen pozdrav že koga, drobna gesta, ki polepša dan.
Tako, to je moja spodbuda k iskanju lepih trenutkov. Saj ko jih spoznaš, jih lahko poskusiš ujeti čimveč. Ker si bolj pozoren, saj nikdar ne veš, kje te najde nekaj, kar morda traja le hipec, ampak še dolgo riše nasmeh na obraz.

Seveda bom pa tole objavo polinkala obema v komentar - koledar je le strašno fleten ☺.

Jutra so zjutraj najlepša

Danes in včeraj pa res - sončni vzhod je bil prečudovit.

Pogled iz pisarne

13 ur...

...je trajal tokratni sosedski piknik, tretji po vrsti. Začeli smo ob 13h (no, že nekje opoldne je bil prvi aperitiv na naših stopnicah, ampak tega ne štejem v uradni del) in pospravili nekje ob dveh zjutraj.
Tako kot lani in predlani je bilo neznansko luštno.
Vreme je bilo letos naravnost fenomenalno - po dnevu brez oblačka smo pozno v noč sedeli v kratkih rokavih, nobenega ognja nismo kurili cel večer, da bi se ogreli, nobema nevihta nas ni pregnala, tako da smo v miru sedeli in uživali v sončku, mulčki so se preganjali naokrog, mi pa smo se preganjali z njimi, kramljali med sabo, jedli in pili in se luštno imeli.
Deklice so v ustvarjalnem kotičku izdelale miljavžent lampijončkov, ki smo jih obesili nad ulico. In napis:

Fantje so se preganjali tokrat predvsem z kolesastimi pripomočki vseh sort - wave board, stealth skate, skiro in vse mogoče kombinacije tega.
Taveliki fantje so se seveda tradicionalno zbirali okrog žarov in skrbeli za to, da smo vsi imeli dovolj tople hrane.
Vsi ostali pa smo letali med enim in drugim prizoriščem in se vmes do sitega naregljali, nasmejali za naprej in nazaj in se poslovili z željo, da se bomo imeli na naslednjem sosedskem pikniku spet tako fino.
Mize so se šibile od dobrot. Poleg "uradnega" dela smo ponudbo obogatili še vsak po svoje s solatami in sladicami vseh sort, sadjem, kavo ter degustacijo vsega živega, začenši z absinthom. Danes ni bil nihče resno bolan, so arcnije zgleda pomagale. ☺
Družabna igrica, za katero je letos poskrbela soseda, je bila tudi prima reč. Listki s 100 vprašanji so bili polepljeni povsod po prizorišču, vsaka družina je morala najti listek s pravo številko, če je bil odgovor na vprašanje pravilen, je met kocke določil naslednjo številko. Luštno, zabavno, vprašanja strašno simpatična. Ker so bili listki drobni se je morda mimoidočim zdelo vse skupaj smešno - kup ljudi vseh starosti se potika okrog, malo postane pri kakšni veji, klopci, hidrantu, postane in se odpravi bodisi počasi dalje ali zelo hitro proti "sodniku". ☺
Bili smo praktično vsi, od mlade gospodične, ki se lani še niti ni rodila pa do gospa v lepih letih, ki so se zabavale z nami pozno v noč, kot vsako leto.
Dragi sosedje, fino je bilo! Naslednje leto ponovimo!