September

September se mi še vedno zdi pomembnejši mesec za nove začetke kot recimo novo leto. Občutek pričakovanja, ki ga prinese, načrtovanje novih podvigov, ko si lepo spočit in pregret od poletja, eno tako brbotajočo energijo ima, ko se stvari za naslednje leto postavljajo v nove okvirje. Novi delovni cilji. Nove šolske obveznosti. Nove smernice na nekaterih področjih življenja. Nimam pojma, kdaj je minil, kar naenkrat ga je konec.
Prinesel je plodove japonskega drena, ki se je letos le odločil, da bo lepo cvetel in obrodil. Plod je velikosti češnje, v sredini ima drobno okroglo peško, lupina je "zoprna", sredica pa medeno sladka in sočna.

Prinesel je simpatičen izlet, na katerem smo ob poti srečali polje sončnic.

Prinesel je ustvarjalni navdih. Lepo je, ko posvetiš večer osebi, ki ti je blizu in z mislimi nanjo ustvariš nekaj lepega. In še lepše je, ko je to točno to, kar si je želela.

Zapestnica

Prinesel je prve gobe. Otrokinja raztura, ni kaj. Poslikani so samo jurčki, ostalo je bilo v trenutku, ko je nastal posnetek, že narezano in blanširano.

Prinesel je eno novo izobraževanje. Nepričakovano ampak, jeeej, se veselim. Novo znanje, nova poznanstva, nova izkušnja. Majcha wird wieder Deutsch lernen. (in če je tole napačno zapisano je to samo zato, ker je od učenja minilo dvajset let, novi tečaj se pa še ni začel)

Prinesel je Euro Clay Carnival v Pragi. ampak ta zasluži in dobi čisto svojo objavo.

Še malo in bo oktober. Kdo ve, kaj bo ta prinesel?

Utrinek

Kosilo v skritem kotičku blizu službe. Ograjenem z vseh strani. Čeprav stavba nima ravno vesele zgodovine je zdaj drugače. Skozi okno se sliši petje. In kitara. Na dvorišču cveti glicinija, v soncu mežikajo pisane barve stavbe, izbira miz je velika - senca strehe ali drevesa, toplo pomladno sonce, vse je na voljo. Natakar z nasmehom, prijazen, poklepetava, kot običajno. Med čakanjem na hrano družbo dela ptica, najbrž v lovu za kakšno dobroto. Po mizi lezeta dve mravlji. Kosilo je res okusno. Obsedim in gledam poplesavanje belih kosmičev, ki prizoru v pomladanskem soncu dodajo še kanček zasanjanosti. Lepo je. Mirno je. Trenutek, ko se vse ustavi. Ko se zaveš, da plešoči kosmiči pomenijo konec letošnje agonije z alergijo. Ko se zavest, da si čisto OK, počasi preliva v vsako celico. Trenutek ko se vate naseli mir. Ko z gotovostjo veš, da bo še vse dobro.

Fotka od tu

Šola bo

Trije korenjaki,

trije veseli vandrovčki,

so torbice vzeli 

in prvič v šolo šli.

So v zvezke pisali

velike črke A, E, I,

na prste kazali,

da ena in dve je tri.

Vsi trije junaki

pa so sanjali vse noči, 

da z zlato raketo 

na luno bodo šli.

Najboljše darilo (drugi del)

Predvidevanja so se uresničila. Pozajtrkovali smo zunaj, pri kavici je dobil darilo. Obraz, ki ga je sestavil pri odpiranju se je pri nama z DH vtisnil v kotiček "neprecenljivo". Saj veste, široko odprte oči, malo odprta usta, potem pa krik čez pol Šiške: "Uau, Talenti!" Pa en čas je prekladal tiste vstopnice po rokah in prijavil: "Pa saj sta rekla, da vstopnic ni več." Ja, dete, smo jih kupili ko si prvič izrazil željo, do takrat, ko si jo drugič so res že pošle. Za zraven sem pripravila še kupončke. Za kokice ter za glasovanje za izbranega kandidata z mojega in DHjevega mobitela. Med oddajami smo se glasovanju izogibali (divja cena), za rojstni dan in ker so bile želje po izražanju podpore res velike smo potem to vključili v darilo. Kar je bilo sprejeto z navdušenjem.
Načrte za nedeljo smo potem priredili. Sledilo je igranje, zunaj pripravljeno kosilo (DH zna z žarom, pa še kako), za naju kava pri sosedovih, za otroke preganjanje z žogo na bližnjem igrišču. Potem pa tuš, pa v Tivoli. Ob sedmih, zaradi drugega presenečenja. Bivši sosed ju je prijazno popeljal "v zakulisje". Imela sta priložnost pokukati v "mami, a veš, tja smo šli, kjer majo kup kamer pa mikrofonov pa...." - ne sledim točno, kam, ampak v tisto jedro, kjer vlečejo celotne niti za šou. Še dobro, da smo bili zgodaj, saj je bila dvorana že skoraj polna. Komaj smo dobili štiri sedeže skupaj.
Sledilo je nekaj, čemur mirno rečem vrhunska predstava. Sama sem prvo oddajo spremljala iz firbca. Jo skoraj ugasnila po četrt ure, ker je bilo vse skupaj za en bohpomagi, ampak se je potem presenetljivo razvila. Ej, kaj ljudje pri nas vse znajo in zmorejo! Spremljala nas je skozi nedeljske večere in priznam, da sem očarana. Tako nad tistimi, ki so se do sedaj skrivali kdo ve kje kot nad tistimi, ki imajo "jajca" priti na oder z nečim, kar še za doma ni dobro, kaj šele za v javnost.
Žirija že za petdeset polfinalistov ni imela lahkega dela, ob odločitvah med drugim in tretjim v vsaki polfinalni oddaji sem bila vsakič znova hvaležna, da meni ni potrebno sprejemati odločitev.
Finale? V dvorani je bilo absolutno prevroče, to je pa čisto edini minus pri vsem skupaj. No, pa to, da si bomo določene točke ogledali še na posnetku, ker se od daleč ne vidijo tako dobro kot na TV, kar pa več kot odtehta fantastično vzdušje. Že pri vhodu smo dobili sponzorske čokolade in sponzorsko pijačo, tako da je bilo tudi čakanje na začetek in kasnejšo vročino lažje prenašati. Voditelja sta bila meni všeč. Ne preveč poštirkana, zabavna, ampak z ravno pravo mero. Mi smo se režali že dvajset minut pred oddajo.
Nastopi so bili res fenomenalni. Dvorana pri večini na nogah. Videlo se je dovolj dobro, ker smo šli namenoma na tribuno. Fanta sta pa na stolih stala in videla celotne nastope tudi takrat.
Po mojem mnenju so čudovito izpeljali tokratni "VIP talent show". Pripeljali so namreč vse, ki so v polfinalnih oddajah izpadli zaradi odločitve žirije. Vsi so si zaslužili finalni nastop - in ga tudi dobili. Malo drugače, ampak so ga. Res lepo.
O zmagovalki in ostalih tekmovalcih ne bom razpredala, debat je že nekaj tednov povsod dovolj. Zanjo ta zmaga lahko prinese marsikaj, pa ji želim, da se ji obrne v pozitivno stran. Če pri teh letih takole prenese vse pritiske, odpoje pred polno dvorano Tivoli, odpoje še enkrat po razglasitvi, potem najbrž že je nekaj tapravega v njej.
Mi smo preživeli odličen večer, ki si ga bomo zapomnili za dolgo. Pa še dolgo si bom med oglasi želela stand up comedy namesto pralnega praška, depilacijske kreme ali jogurta.

Kakšni fletni dnevi

Zadnji dnevi so posuti z luštnimi trenutki.
Plesni nastop otrokinje. Prav imenitno predstavo so pripravili.
Piknik pri sosedovih. Ponavljam: lepo je biti sosed.
Prvič letos s kolesom v službo.
Pa če so do zdaj vse vrstice na P, se bom potrudila, da bodo še naprej. ;)
Prisrčno slovo od mlajšega sina, ki uživa v šoli v naravi v Bohinju.
Pred časom rezervirana knjiga je prispela v knjižnico. Sodobni načini obveščanja so takooooo fajn...
Pregled pri zdravniku z najstarejšim sinom uspešno opravljen.
Plevela na vrtu je vse polno, pridelka pa tudi. Vrtiček prav luštno uspeva. Redkvice, korenje, peteršilj, fižol, čebula, bučke, maline, solatka...


Posamezne rožce lepšajo dneve...


Po vseh ograjah zvončki. Pretežno sončni.


Pisana mavrica... Ogroooomna je.



Pozabljen sestanek za tabor (no ja, do sedaj sem bila na čisto vseh, pa so bili vsi enaki, tako da najbrž ne bo posebne škode).
Pivo, kava, koktejl,... na balkonu z DH. Vse hiše imajo balkone, pa samo midva ob večerih posedava zunaj. Pravzaprav tudi ob popoldnevih samo midva posedava zunaj. Hmmm...
Prijazna dobrodošlica vsak dan, ko pridem domov. DH pač zna izbirati marjetice. :)


Pa heci. Crknjen printer. Dan brisače. Chuck Norris (tokrat najden pri Sandri). Vsak dan nekaj. Noben dan ni bil izgubljen, hura!

Zeleni vikend

Ta vikend je bil nekaj posebnega. Načrtovan že pred časom, izveden nekoliko drugače kot je bilo sprva mišljeno, ampak se je izkazal kot ne le nekaj luštnega ampak tudi kot nekaj zelo koristnega. Smučarski odklop s puncami. Najbrž ni potrebnih kakšnih posebnih podnapisov, ne? 48 ur uživanja, smeh in debate, heci, ki bodo ostali še za dolgo, scrabble in bandidos (oboje v množini)...
Smučanje si zasluži malce več komentarja. Občasno sem smučala BC (before children), sledilo je debelih deset let premora, ena smučarska sobota lani in tale vikend. Zdaj so otroci zrasli, Hiška Šiška je tudi zrasla do zadovoljive mere, zdaj definitivno pride na vrsto smučarija. Tudi če bo oprema samo sposojena (kar se je pri meni ta vikend izkazalo kot prav imenitna reč), samo da gremo. Saj ko sem doma niti ne pogrešam takoooo zelo tega občutka. Ko pa tam stojim na vrhu zasneženega hriba in gledam v dolino, še posebej pa takrat, ko odvijugam navzdol, mi pa nemalokrat po glavi švigne misel "pa kako sem bila lahko tako dolgo brez tega"? Tisti neponovljiv občutek svobode, ko ni ničesar, samo ti, smuči, sneg in veter v laseh. Občutek, ko ni nikjer nikogar, ko si samo ti in vse je čisto prav in čisto tako, kot mora biti.
Zakaj zeleni vikend? Med kofetkanjem, ki smo si ga sveže stuširane privoščile po prvi rundi, sta me v razmaku nekaj minut našla dva SMSa - "ej, a ti veš, da si dobila predpasnik?" Uau, noro! Majin predpasnik? Tisti lepi zeleni predpasnik z marjeticami bo moj? Kar nisem mogla verjeti. Takrat se je nasmeh samo še malo bolj razširil, mimo je pa priletela misel, da je ta vikend res v znamenju zelene barve. Najprej jakne, potem predpasnik... Danes sem seveda novico prebrala še v živo pri Maji, se ji javila na blogu in ji poslala naslov.
Jakne? Jah, našle smo se tri in imele smo - zelene jakne. Tako popolnoma enako zelene, da sem po pomoti enkrat tudi zašla v jakno, ki ni bila moja - kar se je izkazalo takrat, ko sem iz žepa potegnila napačno mazilo za ustnice. :)
Mobitel ni ravno idealen za slikanje (danes sem zelo dobre volje in ne bom niti napisala, da je zanič), prav tako svetloba ni bila najbolj prizanesljiva, za občutek pa bo.
Če na podlago iz zelenih jaken, ki je služila marsikateremu smehcu ta vikend damo čudovit zelen predpasnik, ki mi je očitno namenjen, vikend v naravi (kljub temu, da na smučiščih kljub visokim temperaturam ni bilo drugega kot sneg) in dejstvo, da je danes prvi pomladni dan, tej objavi ne morem dati naslov drugače, kot - zeleni vikend.
Vikend, ki je napolnil baterije nazaj na normalno raven, kar je bilo po prekurjenosti zadnjih mesecev hudo potrebno. Hehe, saj vemo, kakšne so Ikeine baterije za polnjenje, ne? Zelene vendar :D

Bela snežinka, ki pada... (drugi del)

No, ne drugi del. Zadnji del. Dovolj je bilo snega za letos. Trenutno sneži. Lepo pada. Tisto poplesavanje snežink, ki sem ga v eni od prvih objav že popisala. Zanimivo, kako je prvi sneg v sezoni neko posebno doživetje, ki se vtisne v en prijazen kotiček. Vzbudi skoraj otroško veselje, kljub obetu sitnosti, ki jih sneg neizogibno prinese odraslim. Snega v marcu pa kljub simpatičnemu poplesavanju enostavno ne jemljem resno. Zima? Ah, tole ni zares. To je samo tisto, ko se ob odhodu na vratih obrneš "joj, še tole...", poklepetaš pet minut, potem pa ZARES greš. Kmalu bo pomlad, z vsem cvetjem, soncem, toploto in obeti nečesa lepega, novega, ki jih prinaša s seboj vsako leto znova.

Spet doma

Že lep čas sem se počutila, kot da nisem nikjer doma.
V stanovanju se v vsej gužvi nisem več dobro počutila. Bolj je šla obnova h koncu, slabše sem se počutila. Počasi smo začeli pospravljati stvari, manj nujne zlagali v škatle, potem smo se še čez škatle spotikali, dokler jih nismo spravili v klet ali v Hiško Šiško. Sem se zalotila, da se po prihodu iz službe ne preoblačim več v trenirko, kar mi je bil vedno znak prihoda domov.
Hiška Šiška se iz gradbišča spreminja v stanovanjsko hišo, ta pa počasi v dom. Manjka še tisti najbolj "cosy" del - dnevna soba. Da se zabubiš v sedežno in uživaš - v družbi, ob knjigi ali pred TV. Hja, če nam ne bi prodali izbranega televizorja, bi najbrž že bilo. Tako pa čakajo na pol sestavljene omare in prazna sedežna. No, zdaj smo našli dve dekici v ustrezni barvi, da se vsaj bomo ob poležavanju, ko pač pride na vrsto, lahko privoščili nekaj toplote in mehkobe. Jaz že sodim med tiste, ki ne morem ležat, če nisem pokrita.
V teh dneh smo dočakali še pohištvo za podmladek. Se znebili še nekaj škatel. Današnje popoldne je prvo, ki ga nameravam preživeti - doma. Ja, doma. Ko pridem domov, se preoblečem (ha!), potem pa - počivam. Danes ne bo škatel, krpe, sesalca - njente. Danes bo majcha preganjala nahod, ki se je zjutraj najavil. S čajem, pripravljenim v novi kuhinji. Domači kuhinji. Nalitim v skodelico, ki bo vzeta s prave poličke. Na sedežni, pod dekco in s knjigo.
Majcha bo - spet doma.

Obmesečnica

Uau, danes je en mesec od prve objave. Tale je triindvajseta. Niti ni tako malo. Vtisi? Fajn. Všeč mi je. Mojim bralcem tudi. Gremo naprej!

Deset let

Pet let nazaj sem nekam napisala tole:
Vse se je začelo z izostankom menstruacije. Prvi mesec po tem, ko sva "nehala pazit". Presenečenje št. 1. Potem sem šlampasto prebrala navodila na Clearbluju in sem iskala dve črtici v prvem okenčku. :-) Presenečenje št. 2. Potem pa so se kar vrstila. Ko po dobrem mesecu nosečnosti nisem več zapela nobenih kavbojk pa ko sem jedla po šestkrat na dan in mi še ni bilo dovolj. Pa poslušanje srčka pri G. Pa ko je prvič zabrcal - ob enem kozarčku rdečega vina nekje v Provansi. (Se vidi, da je na pol Štajerc :-)))). Pa da imaš 18 kil viška lahko praktično samo v trebuhu. Pa ko se je najavil neke noči, po krasnem praznovnaju 80. RD mojega dedka. In prikukal na svet po treh urah precej redkih popadkov. Takrat je bilo presenečenje še za vso žlahto - ja kako imate že sina, če pa smo še sinoči skupaj sedeli. :-))) In smo ga dobili. Danes pet let nazaj.
Potem so šla presenečenja še hitreje. Pa previjanje, hranjenje, crkljanje, krči, zobki, laski, prva žlica, prvi padec s postelje (ja, otrok se zna obrnit :-)), prva vročina, prvi korakci, prvi rojstni dan, prvič v vrtec (pred prvimi korakci), prvo kampiranje,.. Vsaka izkušnja s tistim malim bitjecem je bila nekaj posebnega.
No, in danes šteje tisto malo bitjece pet let. In ni več mali ampak je en prav odrasel fantič, nabrit ko šus in brhten za dva, pa na hece, pa samostojen, pa vse ga zanima. Tak čist taprav. Pa tak čist moj.
Presenečenj pa še vedno cel kup. So dobra in manj dobra. Med dobra sodijo vsa znanja, ki jih osvaja z neverjetno lahkoto, pa vse domislice, ki jih deli z nami, pa vsa nepričakovana cartanja, pa objemi in poljubčki in "rad te imam"-i, ki pridejo kar tako, šc izza ovinka, pa razmišljanja, ki so včasih zelo resna. Je recimo razmišljal o tem, kako umremo in je ugotovil, da lahko popijemo strup ali pa nas kdo ustreli ali pa nas gnuji pohodijo. :-) Med malo manj dobra pa recimo presenečenje, kako daleč se lahko pokaka, ko je med plenicami, pa koliko drobtin lahko sproducira iz enega samega majhnega piškotka, pa da se mulc lahko dere tričetrt ure skupaj, če gre pri napačnih vratih v avto. Je pa dobrih dosti več. Tista manj dobra so pa zdaj že smešna...
Eno od voščil, ki smo ga prejeli ob njegovem rojstvu (nedolgo tega sem ga med pospravljanjem spet našla) mu je zaželelo dobro prebavo, neboleče zobke, prijazne tovaršice, fajn punce... Takrat sem si mislila: joj, pa kje je še to. Ja pa smo tam. Prebava je bila precej boleča, pa je šlo mimo. Zobki so bili bolj pozni, ampak čisto neboleči. Tovarišice so bile do sedaj vse krasne. Ja, in mi smo že pri puncah. Zdaj je že v tačetrto ali tapeto zaljubljen (sploh ne sledim več)...
Če koga zanima: petletniki so bolj pridni kot štiriletniki. In petletniki manj razmetavajo kot štiriletniki. To je prijavil danes zjutraj, ko smo ga vprašali, kako so kaj petletniki.
Bom poročala, če je res tako. :-)))))
Minilo je novih pet let. Ja, v desetletnika je zrasel. Od včeraj, saj veste, to se rado zgodi pri otrocih. Kako je danes? Prebava je kul. Zobki tudi. Tršice so fajn. Punc je bilo v vrtcu več, zdaj kar z očmi zavija, če kaj takega omenimo. Predvidevamo, da se bo to zadnje v naslednji petletki spet spremenilo.
Hja, tisti posrečeni petletnik je zrasel v posrečenega desetletnika. Ki se rajši kot z žogo ukvarja s knjigami, ki rajši kot risanke gleda Discovery Channel. Ampak za vsemi učenimi besedami in skrbno sestavljenimi stavki je še vedno - majhen fantek. Ki se (juhej!) še vedno rad pride pocrkljat, po objem, pritisne poljubček. Ki zna vse, od neskončnega jezikanja do vljudne prijaznosti. Zdaj že pridno pomaga, samostojno kaj skuha, soba je pa vseeno v razsulu. A ni zanimivo, da si je popolnoma enostavno zapomniti vse o vesolju, da zvečer pospravimo majico in nogavice v koš za perilo je pa takoooo zahtevno?
Danes je njegov dan. Dobi zajtrk po želji, menda gremo v kino, zvečer bomo meli pa fondi, najljubšo torto in družabne igrice po njegovem izboru. Take so želje desetletnika.
Aja, desetletniki so menda "kr uredu". To sem izvedela, potem je odbrzel pred TV, kot ponavadi zjturaj ob vikendih.

Nočni sprehod

Po popoldanskem kidanju, borovničkah in palačinkah pri sosedovih sem si sprva želela samo vroče banje in izležavanja pred TV. Šlo je po planu, v kopalnem plašču sem že dremala pred TV, ko me zdrami klic. "Ej, nekam te vabim". Firbec je premagal dremavost. "Ja? Kam?" Obleci se, greva ven, čudovito je. Za hip me ima, da bi zagodrnjala kaj v smislu "A si čist na glavo padu?", ampak si premislim in preoblečem. Vmes je ravno do konca opral pralni stroj. Kdo ve, kaj si je mislila soseda, ko smo se ob pol polnoči srečali na hodniku in sva midva v polni zimski opravi obešala perilo. Pogledala je že tako, z malo privzdignjeno obrvjo. Saj je najbrž res čudno izgledalo...
Zunaj pa - UAU. Snega do kolen, itak še neskidano in nespluženo. Ljudi je bilo presenetljivo veliko zunaj. Očitno za zimsko veselje ni neprave ure. Res je bilo fino. Tisti posamezni avtomobili so odšumeli mimo, nove snežinke so pk-pk-ale po kapuci, stopinje so bile neslišne. Do kolen ga je bilo, kot sva ugotovila na bližnji čistini, kjer sva nehala iskati stopinje drugih ampak sva delala svoje v nedotaknjen sneg. Ob pol enih sva potem izropala hladilnik. Mmmmm, domača zaseka, domača kutinova marmelada...
Hvala, DH (dear husband). Bo treba ponoviti. Pa pripeljati smučarske hlače v mesto - jaz bi delala angelčke...

Lanč dejt

Današnje kosilo je minilo nadvse prijetno. Klepet, seveda, na prvem mestu. Eden tistih, ki udari na polno takoj po prvem "Živjo" in ne neha, dokler se končno ena od čvekulj ne spomni, da bi bilo pametno pogledat na uro, če smo že v službi... Eden tistih, ki vzpodbudi kup enega kolutkanja, ki nekam vestno zapisuje, kaj od tega je treba v naslednjem pogovoru še premleti. Ja, paše. "Več takih kosil" bo vsekakor želja za prihajajoče leto. In vsa naslednja. Ker so potrebna. In ker dobro denejo.

Ljuba Hiška Šiška

Ja, ime imaš. Včeraj se mi je prikradlo v misli in kar noče stran. Ti paše, veš. Otroci itak že od malega mislijo, da je Šiška tam, kjer si ti, drugje pa ne. Torej si Hiška Šiška. Zakaj pa ne? Je prijazno, navihano, pa paše ti. Sploh potem, ko boš še bolj krasna in sijoča kot si zdaj.
Vem, da smo te zanemarili med prazniki. Zato sem se tudi prišla včeraj malo odkupit, se malo pomenit s tabo in malo počedit, prezračit, pa pometat stran nekaj šare.
Že komaj čakaš na "make-over"? Jaz tudi.
Nekaj časa sem bila potrta, da boš prvič po skoraj petdesetih letih samevala za praznike. Nismo bili dovolj hitri. No, venček imaš, vsaj nekaj. Na eni strani si že vsa krasna, pa v glavo te manj zebe kot prejšnja leta, kar zagotovo nekaj šteje. Tudi ostalo počasi dobiva končno podobo. Ja, tudi meni gre na jetra ves ta prah, pa vonj po gradbišču... Ampak tako je. Sem ga sprejela, mi ni več zoprn ampak je vonj po novem, po boljšem. Boš videla, da bo super!
In naslednje leto bomo za praznike skupaj. Morda še boljše, ker bomo fit, pa jih bomo izkoristili bolj polno kot smo te. Smo samo poležavali, veš, smo tudi mi utrujeni, tako da ni bilo kaj prida od nas.
Še čisto malo, pa pridemo!

Danes je bil lep dan

Japajade, poreče marsikdo, ki se je prebijal kamorkoli iz tople postelje na tak siv deževen dan.
Pa je bil. Včasih pride tak dan, ko se ne daš motiti in si narediš lepega. Jutranji heksenšus preženeš s tem, da si oblečeš najkrajšo kiklco, ki jo upaš obleči v tem vremenu, obuješ nove škornje, se malo nališpaš, da daš koraku malo poskoka in greš v dan. Zamujanje v šolo? Sori, dete, protokol je dogovorjen, če se ga ne držiš, tvoj problem. Peš od semaforja, tako kot na vsako drugo jutro. (Vožnja do šole je pač reč, ki je mama v jutranji prometni konici ne prakticira, če ni res nujno.) Mojstri v hiši? Prijazni, kot vsako jutro. Poklepetamo, kot vsako jutro. Pripravljeni pomagat, kot vedno. "To se vse da zrihtat, gospa". Hvala, fantje! Celo šef od fantov je bil danes dosegljiv na telefon, poklepetala sva nekaj minut. Nasploh je bil današnji dan v znamenju dogovorov, pogovorov, usklajevanj. Ena zaključena stvar in cel kup dostavljenih reči za novi domek, en dogovor za naprej, vse urejeno. Vmes par cukrčkov kot recimo nepričakovan telefonski pogovor, pa zabavni prizori, ki so se v hipu zvrstili v moji glavi, ko je eno moje pisanje prijateljico oropalo nekaj minutk dragocenega časa, pa hec s sodelavci. Običajna popoldanska norija ob prihodu domov se je ustalila malo pred TV, malo pred računalnik in malo v posteljo s knjigo, da smo zajeli sapo za naprej. Se pohecali med večerjo, mladoletni so v postelji, jaz pa brkljam po internetu, da pospijo. Potem pride namreč na vrsto čarobno opravilo - zavijanje daril. Kakor je še med vikendom kazalo, da ti prazniki ne bodo kaj prida, ker je bilo še vse v zraku, nobene prave volje ni bilo, se je včeraj potem začelo odvijati - uspela sem izbrskati še zadnje reči, soliden ovojni papir, danes pa veselo na delo. Če zaključim dovolj zgodaj, da dan lahko zaključim s kopeljo in knjigo, bo prima. Če ne je bilo pa dovolj finega danes, da lahko rečem "danes je bil lep dan".

Gospod s parkirišča, pa sva si bot

Zaradi čedalje večjega pomanjkanja brezplačnega parkirnega prostora v bližini stavbe, kjer si služim vsakdanji kruh, koristim najbližje plačljivo parkirišče. Nekoč je bil to "luksuz", ki sem si ga privoščila ob hudo deževnih dneh, zdaj imam kar abonma. Da sem brez skrbi in manj zapravim, kot če bi plačevala sproti. Abonma seveda ni kar tako, se je treba "štempljat" - ob prihodu in odhodu.
Danes potrjevanje kartice ob odhodu ni bilo možno. Ker je "en preklet butl spet vtaknil mokro kartico v mašino in je šlo vse v maloro", kot se je sicer precej bolj sočno izrazil gospod na parkirišču, ki je v dežju popravljal tisto mašinco, jaz pa za javno objavo malo (no, precej) cenzurirala. Sem le prijazna punca ;) Zmerjanje ni bilo namenjeno meni, jaz sem bila samo tam, zase sem morala nekaj vprašat. Vendar bi mu kljub vsemu, če za sabo ne bi imela dobrega dne in če ne bi imela podobne izkušnje v obratni smeri, povedala kakšno nazaj.
Izkušnja v obratni smeri? Taisti gospod mi je nekega ravno tako temačnega in deževnega dne, ko sem ravno tako že malo zamujala po mulčke v vrtec in šolo, "prekrižal pot". No, bil je v službi, tako kot danes. Takrat ni eden od nespametnih voznikov pokvaril zapornice ampak je iz meni še zdaj neznanega razloga crknil avtomat za plačevanje in se je dalo plačat samo z gotovino. Jaz pa operiram s plastiko in nekaj EUR v denarnici ni default stanje. Bankomat daleč, zamujanje v polnem teku, jaz pa za sabo eno tako čudno obdobje, da je bil tisti pokvarjeni avtomat kaplja čez rob, slap moje zoprnije, ki se je takrat usula iz mene, pa je na polno zadel tega gospoda. Tako kot sem jaz danes pokasirala njegovega. Pa sva si bot.
Na vprašanje, kako bo jutri s prihodom v službo, ker bo elektronika mislila, da sem še kar v službi, še ne vem. Ker odgovora, razen kupa bentenja, nisem dobila. Zjturaj bom uredila. Morda bo to priložnost, da za minutko, ki je običajno v jutranjem in popoldanskem hitenju nimam, zmotim tega gospoda med njegovo službo, uredim kartico, se mu opravičim za takrat in mu voščim lepe praznike. Zakaj ne bi bila prijazna, če sem lahko?

It's out there :)

Dan po tem, ko sem otvorila spletni domek, sem povabila nekaj meni ljubih. Odzivi? Vzpodbudni in prijazni. Prvi je bil po mejlu. Drugi je bil v komentarjih in v strašno nasmejano sončno prijazni objavi. :) Hvala za dobrodošlico!

Lep je dan

Lepo je, ko sneži. Še malo lepše pa je, ko pobeljeno mesto obsije sonce. Na tak dan, jasno, spustiš mulčke na sneg. Dobre tri ure so se preganjali okrog novega doma. Najlepši del pa je, ko pridejo potem domov, z mrzlimi lici in rdečimi noski, po toplem kosilu se pa popolnoma samostojno, brez trohice priganjanja razlezejo vsak nekam po svoje in je ljubi mir. Neprecenljivo. :)

Bela snežinka, ki pada...

Zjutraj je bilo čudovito iz postelje opazovati sneg. Nekaj časa sem gledala cel prizor, potem sem začela opazovati posamezne snežinke. Kot bi opazoval množico ljudi, vsaka se obnaša po svoje. Ene hitijo naravnost navzdol. Nekatere vmes malo zavijejo vstran. Kakšna za hip obstane na mestu, kot da se poskuša odločiti, kam naj gre. Sem ter tja se najde kakšna, ki kljubuje gravitaciji in se, preden jo odnese navzdol, še malo dvigne. Vsaka zase neponovljiva. Lepo je bilo.

Moram lepoto sneženja pospraviti v kakšen skrit kotiček, da jo prikličem, ko se bom šla spopadat s prometom, kidanjem, parkirišči, kasneje plundro. Da je v vseh teh nevšečnostih vseeno nekaj čudovitega, neponovljivega, nekaj, kar mi je nenazadnje polepšalo neko sobotno jutro.