Sladka kot med

Tole sem enkrat ujela na radiu in me je toliko premaknila, da sem šla guglat.



Sem en čas razmišljala, če si nekdo res misli, da ženska doma kar veni in se odločila, da je to pač najbrž umetniška interpretacija. Nobena, ki je boljša od drugih deset, si tega namreč ne bi dovolila...
Komad mi je pa všeč. Dovolj, da najde mesto tukaj.

Mala terasa

Otrokinja strašno rada posluša slovensko glasbo.
Če se najde želja "Ati, a poiščeš tisto 'ti si poletje, jaz dišim po soncu'?" in še kaj podobnega sploh ni nič neobičajnega.
Ali vprašanje pred leti: "Mami, a je to ljubezenska pesem?" "Ne vem, zakaj pa misliš, da je ljubezenska?" "Ja ker pojejo 'poljubljena'." Ne zmanjka takih v glavnem.
Včeraj je vzdihovala ob na TV slišani Brez besed. Žal ne vem, v čigavi izvedbi, ena temnolaska je hudo dobro odpela. Ko smo se priklikali do Male terase pa je prijavila: "Seveda je sobica premajhna za dva, če so pa hišice v predpasniku".



Ne, ni nam dolgčas :)

Freddie

Queene poslušam še iz časa, ko je bil Freddie še živ. Še na kasetah... Danes so v spomin dvajsete obletnice njegove smrti pesmi skupine Queen vrteli pogosto. Meni je bilo všeč. Uživala sem v marsikaterem njihovem hitu.
Ko sva se pred nekaj leti z DH odločala, ali naj greva v Beograd na koncert Queenov, je bila največja dilema "Queeni brez Freddieja? Hmmm?" Pa sva šla. Queeni s Paulom Rodgersom so bili odlični. Predvsem (ali zlasti) zato, ker se niti ni trudil biti Freddie. To pač ne gre in on to ve. Freddieja je v vseh pesmih kljub temu dovolj, lepo so se spomnili nanj tako glasbeniki sami kot s posnetki na zaslonih, tako da je bil koncert odlično doživetje. Ni nama bilo žal in če bo še kdaj kakšna priložnost, najbrž spet greva. Verjetno z mulčki. ker je glasba Queenov tudi njim všeč.
Danes sem se večkrat spraševala, ali danes v glasbi obstaja kdo, za kogar bo čez dvajset let še kdo vedel? Se bo kdo obdržal do otrok mojih otrok? Ali so stvari enostavno preveč hipne, da bi se lahko obdržale dolgo? Že tehnika crkne takoj po izteku garancije, sploh si ne znamo predstavljati, da bi danes kupljen pralni stroj delal 15, 20 let, kot so delali včasih...
Ne zgruntam, ali smo ljudje navajeni sprememb ali glasba enostavno ni več tako dobra?
Taka tema vsekakor rabi svoj link. Težka izbira, med toliko dobrimi, ljubimi.
Pa naj bo tale, ker mi je res noro všeč.

Filmsko presenečenje

Pred kratkim so dva zaporedna večera na TV vrteli Tarantinov Kill Bill (1. in 2. del).
Filma sem v kinu prešpricala, prav tako sem zavijala z očmi vsakič, ko so predvajali po TV - ker spet ni nič za gledat...
Sploh ne vem, kaj me je prejšnji teden premamilo k ogledu. Trailer prvega dela ne pokaže kaj dosti tistega, kar bi mene pri filmu pritegnilo. Drugega se nisem niti lotila, drugi so običajno kvečjemu slabši...
Videla sem oba. Pravzaprav sem drugega komaj dočakala.
In naslednjič, ko bosta na TV, ne bom jamrala. :)
Ampak bom še enkrat uživala v vsakem pretiranem posnetku špricanja krvi, neobičajnih gibih (celo za borilne veščine), odličnih dialogih, fantastičnih igralcih in, seveda, glasbi, ki vsemu skupaj da piko na i.

Ta vikend si po dolgem času spet ogledam Šund. Je ravno prav dolgo od zadnjega ogleda, da ga ne znam več na pamet. ☺

Glasba letošnjega dopusta

Tokrat začnem dopustniške objave z muziko. Fotografije so še pospravljene v fotoaparatih, časa za pretakanje na PC, kaj šele za urejanje, še ni bilo.
Spet smo šli v Italijo, spet smo naredili veliko kilometrov, spet nas je "čentoduečento" (RTL, 102,5) spremljal vso pot.
Daleč največkrat predvajane so bile poletne uspešnice tipa ojojoj in ajajaj*. V avtu, v kampu,...
Bruno Mars je očaral mulčke, priznam pa, da smo ob Lazy song povižgavali vsi, ki to znamo.
Vmes so se pa našli cukrčki Gianne Nannini


in Jovanottija



Dve pesmi, ki smo jih iz radijskih komentarjev uspeli hitro locirati in ki sta se, čeprav zaznani le kot nekaj, kar gre prijazno v uho, izkazali tudi kot strašno fletni "all the way". Njami.

Lahko pa pobrskate tudi sami.

(*) - polinkam, ko najdemo en tak ritmičen latino hit, ki ima v besedilu "sombrero" in aj-aj-aj. ☺

Bryan Adams, 7.7.2011, Graz

Kljub načetemu zdravju nisem spustila priložnosti. Sem le predolgo čakala, da bo dovolj blizu.
Z nekaj zadržanosti pri sodelovanju, brez petja ob komadih, glavnino časa naslonjena na ograjo ne prenatrpanega parterja sem uživala vsako minuto vsake pesmi posebej. Noč, ki ne bo šla kmalu v pozabo.



Še nekaj tehnikalij: za nama je vsekakor pozitivna koncertna izkušnja. Glede na eno slovensko in eno tujo v nekaj tednih sva z DH ugotovila, da je tujina bolj kul. Precej ugodnejše cene na koncertnih stojnicah, presenetljivo malo svinjarije (pa čeprav pivo točijo v čisto navadno plastiko), ko glavnina odide, nobenega problema pri vključevanju v promet - rajsferšlus deluje.

Za uspešno zaključeno šolsko leto

Pri nas je konec šole praviloma pospremljen z neke vrste nagrado. Pa ne govorimo o denarju, ajpodih, kolesih ipd ampak o - dogodku. Nekam gremo, namensko, ker je šola uspešno za nami. No, za njima, midva res nimava nobenega dela s tem. Običajno je bil to kakšen izlet, kino, kitajska. Letos bo malo drugače. Ker že zdaj vemo, da bosta oba fanta gladko odlična in ker sta si že kot čisto majhna z zadnjega sedeža v avtu dostikrat zaželela "mamiii, kdaj bo pesmica sidarta?" je letošnji koncert v Stožicah kot nalašč za to, da bo to letošnji dogodek ob koncu šole. Sicer pred koncem šole ampak saj je tudi vse ostalo že jasno - pred koncem šole. Veselimo se, vsi štirje.

Komaj čakam...

Končno sem dočakala, da bo imel Bryan Adams koncert v obvladljivi bližini.
Eden tistih izvajalcev, pri katerih imam pri takile objavi kar težavo, kaj objaviti, ker ima toliko fajn komadov...
Pa recimo, da sem "v devetih nebesih", ker sta karti že doma, varno pripeti na magnetni tabli in se res veselim dogodka. ;)



Joj, kolikokrat je treba še spat... ;)

Sine in muzka

Mlajši sin me od malega preseneča s svojim za tako majhne mulčke presenetljivim okusom za glasbo.
Nepozaben je bil, ko smo na nekem pikniku, po tem, ko so skoraj vse ostale družine z majhnimi mulčki že odšle, še kar vztrajali, ker so bili otroci dobro razpoloženi (no, dva otroka smo imeli takrat). In so zvečer navili Proud Mary (od Tine Turner) in je mali skakal in norel kot bi bil to "njegov" komad. Kolikor vem, ga je slišal prvič (kvečjemu če smo ga kdaj ujeli na radiu). Star je bil leto in pol.

Potem me preseneča, ko vsake toliko prinese iz knjižnice domov kakšen Slon in sadež (no, to je morda tudi pod vplivom nekoliko starejšega brata). Pri Slon in sadež imata veto - ne smeta poslušat, ko je otrokinja v bližini. O tem sem lani že pisala...

Današnji izbor je bil tudi zanimiv. Tri AC/DC CDje imamo zdaj doma. No, te pa lahko posluša tudi v družbi mlajše sestre, če želi.

Zadnjič smo recimo na njegovo željo družinsko na ves glas poslušali:

Pa AC/DC znak je imel čez pol podlahti narisan s kulijem. Hmmm...

Kaj današnjega pravzaprav posluša današnja mladina? Če bom kaj zvedla, ko Otrokinja zraste prav, sicer pa bohpomagi. Hudega mi ni. ☺

Malce drugačne božične pesmi ♪♫♪♫

Straight no chaser. Hudi so.

Twelve days of Christmas



Christmas Can-Can

Vokalno ekstravagantno

Kljub neznanski izčrpanosti po divjem ponedeljku sva šla na koncert Perpetuum jazzile Vokal Xtravaganzza v Cankarjev dom. Vtisov kar mrgoli, težko jih je spraviti v nekaj z repom in glavo. Pa saj najbrž niti ni nujno treba.
PJ se na Facebooku predstavljajo kot XL pop jazz a cappella group. Ni jih 40, 53 jih je.

Fotka je s Siola

Prvi vtis, ko sem jih prvič videla pred časom, je bil "ojej, pevski zbor". Saj veste - kup enako oblečenih ljudi, ki prepevajo nekaj dolgočasnega (se opravičujem za gotovo hudo pristransko mnenje, ampak v času, ko sem hodila v OŠ in tudi obiskovala pevski zbor je bilo to pač tako). No, oni tak vtis zradirajo v prvi sekundi.
To ni kup uniformiranih pevcev ampak živ organizem iz 53 posameznikov, ki vsak po svoje izstopajo in ravno zato tvorijo krasno celoto. Čutiš, da so različni, oblečeni so različno (čeprav vsi v neki usklajeni barvni lestvici), pojejo različno. Ampak so povezani tako, da posamezniki izstopajo ali se zlijejo s celoto, po potrebi. Vsi za enega, eden za vse.
Popolnoma prevzeli so me z Africo. Ko sem prvič videla video sem ga potem gledala znova in znova in nisem se mogla načuditi, koliko zvokov sproducira nekaj deset ljudi. Kar težko doumeš, da res ni nobenih instrumentov. Afrika je bila na sporedu tudi včeraj. V "podaljšku". V živo je to še dosti bolj energijsko kot na posnetku, vse skupaj dobi neko novo dimenzijo, ki sem jo včeraj bolj začutila kot na kakšnih drugih koncertih. Res, noro.
Postregli so z nekaj že znanimi izvedbami, nekaj je bilo novosti, ki so bile prvič predstavljene šele na tejle koncertni trojki.
Neskončno mi je bilo všeč, da posegajo v različne zvrsti. In vse izpeljejo do potankosti, iz vsake spravijo tisto pravo energijo.
V čast celini, ki jim je prinesla slavo neslutenih razsežnosti so naštudirali afriško himno. In jo odpeli v originalu in to s takim zanosom, kot bi od človeka pričakoval pri himni lastne države. Za hip te spreleti vprašanje, ali bi moral vstati?
Michael Jackson in Jakob Petelin Gallus povezana v eni skladbi? Oni znajo.



Jump od Van Halen? Oni znajo.
Avsenikova Na Golici? Oni znajo tudi to.
Nepozaben večer so priredili. Tudi s povabilom publike k sodelovanju, zanimivim prihodom nazaj po koncu drugega dela, vsem tistim gibanjem, ki ga prikažejo klub temu, da se razen nekaj solistov večina cel večer ne premakne s svojega mesta.
Čisto za konec pa so brez mikrofonov, na robu odra pred občinstvom na nogah zapeli še My romance. Čudovito slovo.