Kdo mi je vzel januar?

Hmmm, ko sem bila mlajša, se je januar vlekel. Zdaj je vsako leto hitreje mimo.
Letos sploh še ni bilo nobene objave. Pa življenje ni tako čudno, kot je bilo lani, samo kar ni pravega navdiha pa volje pa časa... Prva polovica je minila v znamenju okrevanja po praznikih ter deadlina za oddajo ene resne službene zadeve. Ja, tam od desetega do petnajstega je bilo na knap, dihanje na škrge, spanja za vzorec... Temu primerno je sledilo obdobje regeneracije, vse je teklo malo bolj "na izi", mal sem kofetkala, več sem hodila v knjižnico... Vsi načrti za "po petnajstem" se kar nekako niso uresničili...
Vseeno pa je bil januar kar poln. Najstarejši sine je dopolnil 13 let. Praznovanje je bilo po najstniško - hothorse in bowling. Super smo se imeli, postala sem daleč najslabša igralka bowlinga daleč naokrog. Otrokinja me namaže čisto vsakič, pa še koga od bratov za povrh. Punca bi mirno igrala brez ograjice, kugle meče proti vsem fizikalnim zakonom, a podre redno več kot 6 kegljev v prvi rundi. Bom zastopla, ko bom velika.
S sosedo sva šli v kino. Prav pasalo je iti od doma, si pogledati Anno Karenino, se naregljati... Vsekakor ponoviva, je obema pasalo.
Pogledala (predvsem pa prespala) sem kar nekaj luštnih filmov. Priporočam Three idiots, Horrible bosses, Fracture. Ostalo napišem, ko pogledam do konca...

Da imajo otroci šolo k sreči še vedno ne vemo. Redni pouk teče gladko, tekmovanj je bila cela vrsta, košarko so zmagali... Fanta sta šla tudi na evropski CoderDojo dogodek v Bruselj. Brez spremstva staršev, z ostalo ekipo iz Slovenije pač. Imeli so se nadvse imenitno, res fina priložnost za oba fanta. Dogodek je bil super, sprejela jih je tudi poslanka Zofija Mazej Kukovič, ki jim je tudi pokazala parlament. Se mi zdi prav fino, da imajo priložnost izkusiti kaj takega.

Ustvarjanja je bilo kljub gužvi kar nekaj. Paše malo možgančke zaposliti še v drugo smer. Nastalo je nekaj malega kazal (predvsem kakšna darilca za sošolce), nekaj obeskov za mobitele, nekaj nakita in ravno včeraj prva verzija nečesa novega, kar mora pa zaenkrat ostati še skrivnost. Ima pa Made by Majcha nov logo, ki bo tudi na vizitkah v neki bližnji prihodnosti, nasploh imam kar konkretne načrte še s tem. En tak fleten vzporeden svet.

Tale komplet bo kar moj. Odlično paše k nekaterim rečem, ki sem jih zadnje dni ujela na razprodajah. Januar namreč zaključuje tudi mojo malo več kot dvoletno samostojno poslovno pot. Ni kaj, stvari se niso odvile tako, kot smo si zamislili oziroma želeli, tako da jutri začnem z novo službo. Če mam tremo, so me danes povprašali na več koncih. V bistvu je nimam. Kolikor sem imela priložnost spoznati bodočo ekipo bo luštno, delo mi je zanimivo in v precejšnji meri poznano, klima v pisarni bo, tako da bo čisto OK. Bom pa pogrešala kakšno delovno kitico še v pižami, dopoldanske opravke in počivanje po kosilu, to pa ja.

Nič, čez nekaj minut bo februar. Bo treba počasi spat, jutri rano ranim...

Take fine knjige

Na off

Tako lenobni kot zadnje dni nismo bili že dolgo.
Če sem v soboto zjutraj še kazala neko navdušenje in sem veselo gospodinjila, rezultat tega pa je bila še ena runda potice, eni piškoti in goveja župca za čez praznike, se mi ni dalo nič več, ko sem nekje opoldne dala potico v pečico.
Za zvečer smo si spekli piščančjo torto. Smo jo že za božični večer, pa nam je bila tako všeč, da smo ponovili. V bistvu simpl ko pasulj piščančja torta. Pred časom sem dobila en powerpoint na mejl, pa sem po tistih slikcah v model za šarkelj zložila rahlo začinjene piščančje zrezke, ubila nekaj jajc, primešala nekaj slanine, nakockane pancete, povrh še malo zrezkov, potresla z nekaj sira in prelila z jajcem ter pozabila v pečici za debelo uro. Je fino, ker je za dvakrat. :)

Povečerjali smo doma, potem odšli do sosedovih, kjer smo malo klepetali noter, malo postopali zunaj okoli ognja - tudi čevapčičev še nismo nikoli pekli za Silvestrovo. :) Opolnoči smo spraznili šampanjčke, prižgali vso pirotehniko, nazdravili s sosedovimi, zaradi premraženosti še spili enega jegra pri nas in se pobrali v postelje. Tamale punčke okoli enih, odrasli nekaj kasneje, taveliki fantje pa sploh ne. To je že od lani veliki načrt - prebedeti za novo leto. In so se šli po moško, s flašo (kokakole :)), in z igračkami. Menda so delali runde med Wii-jem, računalnikom in ogledali so si dva dela Star Wars sage. Opoldne smo poslali sosedovega domov, našim nekaj "malega dali za prigriznit" (župca, par toastov z biftkom in kos potice) in sta seveda spala do osmih (optimistično sta šla samo za četrt urce malo počivat). Vstala sta za pojest in imela pred deseto že ugasnjeno luč. Ostali smo zdravju primerno poležavali, edina akcija so bili eni piškoti, ki sva jih z Otrokinjo spekli, samo zato, ker sem jo prejšnji teden samo prestavljala, zdaj pa vem samo, da jih ne bova več, ker je brezvezen recept in se niso lepo delali. Uspela sem pa predelati eno strašno fajn knjigo, Soba (Emma Donoghue), pa pogledala sva si par finih filmov. Invictus je v prejšnji objavi, ker je res pustil neizbrisen vtis, ostalo pa niti ni bistveno.
Danes razen zajtrka s prijatelji spet nismo počeli nič. Se pozna, da smo utrujeni, ne vsi popolnoma zdravi in se kar svaljkamo okrog. Vse delo, ki je bilo mišljeno za tale medpraznični teden je počakalo, tudi nekaj bolj finih stvari, ki sem se jih nadejala v teh dneh je šlo mimo. No ja, delo ni kot penis in lahko stoji tudi dva dni, in čisto natančno vidim, da se v zadnjem tednu niti ena stvar na moji pisalni mizi ni nikamor premaknila, tako da bo najbrž držalo. Za taluštne stvari bo pa menda tudi še čas in tista taprava volja in energija.
Aja, sem bila pa v ustvarjalnici spet po "sto letih" malo pridna v zadnjem tednu in še malo prej.
Pokažem par uhančkov, ostalega pa še ne še - ker mora ostati skrivnost, ker je del darilca za moje obdarovanke (saj bom, drage moje, zdaj res ni zneslo unsmajlikfarba)

Pravkar...

...sneži. Prvič, če odštejem tisti oktobrski petek, ko se je videlo kakšno snežinko med dežjem. Otroci so navdušeni. Jaz grem vseeno s kolesom.

Daljinci

Imam se za kar brihtno in sposobno punco. Vse sorte znam in razumem. Popolnoma in dokončno pa zmrznem pri - daljincih. Tistih za TV.
Nekako ne gre v mojo glavo, zakaj jih potrebujemo toliko. Trenutno aktualna TV ima 4 (štiri!) daljince. Prejšnja pa tri. Drugačne od trenutno aktualne, se razume.
Za prižgat TV je treba uporabiti enega. Če hočem recimo zamenjati kanal je potreben drug. Za zvok spet tretji. Ja hudiča, vse naprave, ki jih poznam, postajajo manjše, preprostejše, "več v ena", plug and play, samo tile daljinci se kar množijo pa vse več gumbov imajo, ki so bodisi opremljenimi z nekimi iks znakci bodisi opremljenimi s popolnoma nerazumljivimi napisi. No, ne toliko nerazumljivimi kot neintuitivnimi. Očitno zahtevam preveč, če bi si med poplavo gumbov, če že morajo biti tam, zaželela kakšnega preprostega. Npr da obstaja gumb "TV" - ki bi vključil TV, ko se prikazuje kaj drugega, recimo DVD ali internet ali kajvemkajševseznatistavelikačrnazverina.
Priznam tudi, da grem kdaj, sicer globoko v zadregi, vprašat mulčke - njim je namreč vse jasno.

Morda pa bo kdo našel tržno nišo: TV daljinec za ženske? Me itak rabimo samo prižiganje, glasnost in menjavo kanalov...

Ker je to tako, sva se, jaz malo bolj kislo, DH pa še bolj od srca, smejala enemu od nadaljevanj serije Sodobna družina. Claire je imela podobne težave.

Razlog, da si sploh upam kaj takega "naglas povedat" je pa v tem, da sploh nisem edina. Kar mi je v tolažbo.

Zimska oprema ☺

Splet okoliščin je pripeljal do tega, da moram vsake toliko za celo dopoldne nekam, kjer ni daleč okrog nobenega parkirnega prostora, obenem pa je vse skupaj dovolj blizu Hiške Šiške, da bi šla načeloma lahko tudi peš. Prav tako imam mestni avtobus, vendar samo eno linijo, ki vozi relativno poredko.Ampak: mestni avtobus čakaš neznano dolgo, peš je v zoprnem vremenu vseeno kar daleč, tako da sem pridna in se vozim - s kolesom. Je le boljše, če me zebe pet minut kot če me četrt ure, ne?
Bolj ko je slabo vreme, večkrat se spomnim na rek "Ni slabega vremena, je samo slaba obleka". Pa kar drži. Tudi ob tistih mrzlih in napol sneženih dneh sem bila s kolesom. Edina daleč naokrog. ☺ Če bi šla peš, bi bila gotovo mokra, tako pa me ni našla niti kaplja. Res pa, da mi pri pešačenju skoraj zagotovo ne bi padlo na pamet, da bi imela oblečene zimske hlače, softshell, gumijaste škornje, šilt kapo, čez vse pa pelerino. Daleč najboljša investicija so bile pa zimske kolesarske rokavice in zame, ki so mi kape pretežno zoprne, naušniki. Ušesa so mi hvaležna, roke pa tudi.

Mnja, z zimskimi gumami za avto ne bom tako poceni prišla skozi... Bi blo pa fino.

Kam je šel junij?

Junija je praktično konec, pa nimam pojma, kam je šel.
Razdrobil se je med službeno gužvo, zaključne sestanke, nastope in dogodke vseh sort, nekaj domačih projektov (največji bo predstavljen ko bo končan), miljavžent opravil...
Šola se je končala zelo uspešno. Dve spričevali petic, miljavžent pohval, priznanj in potrdil o sodelovanju za povrh. Fanta, pridna sta, res, kapo dol. In še enkrat velika pohvala, da tole šolo furata sama - da midva z DH razen da piševa opravičila, če zbolita, greva sem ter tja na kakšen roditeljski sestanek in plačujeva položnice za malico s šolo praktično nimava opravka. Tudi delovne zvezke sem že nabavila, spet brez stresa, kot mi rata vsako leto. In novo torbo za peti razred - tista, ki je zdržala vse štiri je premajhna.
Zaključila se je tudi košarka. S fajn dogodkom v klubu. Spremljala sem od začetka do konca oba fanta (tavelik se je v zadnjih tednih odločil, da bo tudi sodeloval v klubu). Lušten dogodek, prav veselje je bilo gledati celo telovadnico mladih fantov. Da ne bo pomote - govorim o selekcijah U12, U14 in U16, pri čemer številka pomeni starost. Tako da tukaj veselje ne izhaja iz "slinastih" nagibov - enostavno fino je opazovati mladino, ki počne nekaj konstruktivnega, nekaj finega in se pri tem odlično zabava. Da bo le ostalo tako... Košarka se nadaljuje jeseni. Za oba.
Zaključek vrtca je za piko manj vesel. Večina skupine, ki jo obiskuje Otrokinja, gre v šolo. Preostale otroke v vrtcu (ona je v stavbi, kjer sta samo dve skupini) pa bodo namesto združili, kot je bila praksa vsa leta, razdrobili na tri dele, poleg tega bi dva od teh treh tudi premestili v drugo stavbo. Očitno so številke in normativi pomembnejši kot otroci, pa čeprav v obstoječi stavbi ostane natanko toliko otrok, kolikor jih je potrebnih za eno polno skupino (normativ je zaradi nekaj manjše učilnice namreč znižan). Tako da se straši zdaj namesto s počitnicami ukvarjamo s pritožbami, obrazložitvami, pojasnjevanji in nestrpnim čakanjem, kako bodo zdaj odločile naslovljene inštance. K sreči je bil nastop, ki so ga pripravili v skupini, preden smo bili seznanjeni s situacijo. Tako da je bilo res luštno. Tole dogajanje zdaj je pa pustilo grenek priokus. Upam, da bo mulčkom to lažje padlo kot nam staršem.
Kitarski nastop sem šla samo poslušat z mlajšim sinom. On ostaja pri kitari (tavelik je, pričakovano, odnehal že pred meseci), z zanimanjem je spremljal nastop in se veseli jeseni, ko se kitara nadaljuje.
Zobozdravnica se pospešeno pripravlja, da mi izdela nov zob. Ja, dolgo traja tole, je bilo vmes še konkretno zdravljenje na vrsti. Zdaj bo kmalu in komaj čakam. :)
Na banki so mi požrli goro časa, energije in volje. Z birokracijo brez konca. Če bi se ta hip imela čas ukvarjati s tem bi zamenjala banko. Pa žal ni časa. Pride na vrsto enkrat po dopustih verjetno. Banka pač ni več nekaj, kar rabiš pri roki, glavnina dogajanja gre iz domače pisarne. Bo pač locirana drugje, bolj kot bližino ali dostopnost pač potrebujem okretnost in prilagodljivost.
Otroke smo razdelili med stare starše. Midva pa potujeva za par dni. DH gre na službovanje, jaz bom šla zraven. Če bo prilika se od tam kaj oglasim, sicer pa naslednji mesec.

Uspešen dan

Zgodnje vstajanje. Luksuz, ker ni bilo treba peljat Otrokinje v vrtec. Kava z DH na balkonu. Nabrane jagode na vrtu. Uspešno delovno dopoldne. Polnjeni lignji za kosilo. Dremanje po kosilu. Sladoled po dremanju (bolj bi pasal tak taprav, na kepice, polizan med sprehodom po mestnih ulicah, ampak se je bilo treba zadovoljiti s tistim iz zmrzovalnika - je bil pa orehov, kar tudi ni kar tako). Kar nekaj klepetanja čez popoldne. Pa še malo dela za službo. Hecanje z mulčki. Pospravljanje vrta, da je usposobljen za "upgrade": še zadnje presajanje, pospravljanje drv, stolov, šare...
Ampak to še ni vse! (Ne, ni me treba klicat v naslednjih petnajstih minutah ☺). V planu še vroča kopel. Moderna družina (tokrat oddaje niso umaknili zaradi modrovanja o referendumih). In odločitev, ali naredim še eno kitico za službo ali grem spat in spet raje zgodaj vstanem.
Spet je bil en tak fin dan.
Spomnila sem se na tale zapis. Je tko fajn pesmca...

Rožce in druge tegobe

Vsako leto komaj čakam pomlad. Proti koncu zime si želim, da izgine vsa sivina in da pride svežina barv, obet novega, ki se kaže v popkih...
Takrat še ne mislim na to, da bom lep del pomladi preživela opremljena z zdravili proti alergijam, specialnimi pršili za nos in da bom, če slučajno pozabim dnevni odmerek ob pravi uri, del dneva preživela ob neznosnem občutku nemoči, ko te srbi nekje na pol poti med grlom in ušesi, na zadnji strani pljuč - znotraj, seveda - in ko ugotoviš, da so srbeče veke pravzaprav božji dar - se vsaj popraskaš lahko.
Dragi Šiškarji, tisto rjovenje sem bila jaz - ko kihnem, kihnem pošteno. In nakihala sem se v zadnjih dneh precej, z DH sva poskušala do neke zadovoljive mere spraviti vrt v red, še pred dežjem in tako hitro, da bodo mojstri, ki pridejo zdaj na vrsto, imeli pripravljeno, kar je potrebno.
Zaenkrat smo tukajle:

Vljudno prosim vse, da opazijo (od leve proti desni) lično urejene maline, izpuljene robnike in nasajene ciprese ob meji. Hvala. ☺
Preden bo pravi pridelek na vrtu bo še nekaj časa minilo, medtem se pa mastimo s kalčki. Pri Pehtranu sem našla en fajn link, preizkusila in ugotovila, da se metoda krasno obnese. Kalčki na moji sliki so iz leče, trenutno hrustamo porcijo sončničnih (ki so fenomenalni). Priporočam, je dobro, zdravo, enostavno in poceni. Pa strašno fensi za na sendvič ali v solato. ☺

Dežja, ki trenutno škrablja po oknu pisarne sem vesela. Zalil bo presajene rastline, opral plošče na vrtu, zlasti in predvsem pa, upam, spral cvetni prah iz zraka kam drugam. Za preganjanje sivine dni bo poskrbel šop domačih tulipanov, ki sem jih porezala in dala v vazo preden sem prestavila čebulice.

Nekaj časa pa me že razveseljuje šopek posebne vrste, ki domuje na kuhinjski mizi že odkar ga imam, ampak ga še nisem "spravila v svet" - sem pa vse avtorje izdatno polupčkala.

Rumen cvet je od tavelikega sina, tulipančki od srednjega sina
in pisani cvet od Otrokinje (ta je celo dišal)

Zelo prijazen. Tudi alergikom. :D

Menjam številke za...

... črke - nekaj obetavnih knjig me čaka.
... DH - ki je prijazno skrbel zame in mi kuhal kave, pripravljal zajtrke, mi pripravil kopel, ko sem prišla zdelana domov...
... ficke - ki so zelo potrpežljivo sprejemali sitno in prezaposleno mami.
... krpe - Hiška Šiška kar kliče po njih.
... pralni stroj - saj ni treba razlagat, ne?
... TV - zadnjih 14 dni nisem gledala ničesar. Lažem, Moderno družino v torek.
... vrt - treba se je lotiti projektov za to leto.
...
...
...

PS: Urejeno po abecednem vrstnem redu. :)

Jutri bom pujsa razbil...

Nov mobi mam. Tak krasen, stajliš, rdeč. Z Androidom. (For) Quietly Brilliant (people)*. Menda rabim vsake toliko nekaj novega, da ostaja povprečna starost vsebine more torbice in mene konstantna. ☺

Točno takle je moj HTC Wildfire

V glavnem, zadovoljna sem z novo "igračko".
Zdaj seveda lahko tudi Angry birds igram. Če kdo ne ve, kaj je to, si o tem več lahko prebere tukaj.
Meni je všeč. Ker je stopenj toliko, da vedno ostane kaj za jutri in ker je bistvo igrce itak da razbiješ vse pujse mi vedno nekje v ozadju pobrneva tista Predinova



Uf, kje so časi žurov z Lačnimi Franci v Rožni? Vsako leto dlje...

* moja varianta branja med vrsticami

Maškara

Danes z velikim veseljem od jutra dalje hodim okrog z dvema oranžnima kao-kitkama ter eno črno in eno progasto nogavico. Pod hlačami, ampak velikih duhov to ne moti. Kljub temu, da sem bila po vsakodnevnih opravkih daleč naokoli edina maškara moram priznati, da je bilo toplo sprejeto na rekreaciji, na kosilu, v knjižnici, v trgovini in pri zobozdravniku. Za večerjo bodo krofi. :)

Po dvanajstih letih

Jaz sem kratkovidna. Zelooo kratkovidna. Začela sem v drugem razredu z -2, potem je šlo samo na slabše. Ko sem se pred dvanajstimi leti odločila za lasersko operacijo za korekcijo vida sem imela na enem očesu dioptrijo -12, na drugem pa -13. Po posegu sem bila, kar je strašanski uspeh, popolnoma brez očal ali kontaktnih leč.
Temu je zdaj konec. Opažala sem, da na cesti znake in semafor vidim, kakšen kažipot ali druga tabla je pa že problem. In sem šla po očala. Kar lep čas sem se pasla in izbirala, saj mi to ni bilo nikdar dano. Zaradi debeline stekelc sem vedno morala pazit, kaj kupim, pa še tisto je izgledalo grozno, ko so bila vstavljena dioptrijska stekla. Tokratna stekelca so čisto navadna, tanka, lahka. Očala, ki jih imajo na izbiro pa grda. Ti ozki podolgovati okvirji meni niti ne pašejo niti niso všeč. In sem izbrala take, ki "jih ni". Konec koncev si zdaj to lahko privoščim.
Takale so. Edino na določeni svetlobi potegnejo nekam na roza. Pa niso, so bolj bakreno rjavkasta. Sem preverila.

Vidim super. Izgledajo - kot da jih ni. Obstaja verjetnost, da jih bom z leti, ko postajajo roke prekratke, celo odložila.
V bistvu so čisto OK. Pa čeprav si take izjave glede očal nikdar ne bi pripisala.

Pomlad je bila...

...očitno že zelo blizu. Dnevi so bili tako lepi in topli, da se nismo samo mi začeli igrati z mislimi o pomladi ampak tudi narava. Par takih kupčkov zvončkov imamo točno pred hišo.

Kljub sivemu in turobnemu dnevu so se sončni dnevi, čeprav večinoma zelo delovno preživeti, vtisnili nekam globoko in še zdaj napajajo baterije. Flancati na Rožniku, čudovit izlet v Lipico ter nekaj kosil, na katere sva se z DH v zadnjem tednu odpravila kar peš in v prehodnih jaknah, vse skupaj še dodatno ogreje. Če prav razumem, nas čaka še kakšna runda zime. Saj je prav, čeprav ko te enkrat takole zdražijo s tem lepim vremenom je kar težko spet začeti razmišljati o bundi...

V torbici

Sandra je začela, pa pri Tashky in K sem tudi videla, kaj punce nosijo s sabo.

Najprej sem šla skozi vsebino torbice v svoji glavi. In ja, pri najpomembnejših stvareh kot so denarnica, ključi, mobi, mapica za papirje, mala toaletka z žensko šaro (tamponi, gloss, krema za roke, flajštri z Garfieldom, nekaj zdravil ala Lekadol, Codlrex, Claritine in Aspirin ter en lesen srček), škatlica za cigarete (ne, ne kadim ampak je odlična za prenašanje vseh tistih kartic za popuste, članstva itd., ki jih je fino imeti s sabo, niso pa za v denarnico) in papirnati robčki se nisem zmotila. Vse ostalo, kar je na sliki pa nimam pojma, kdaj in kako se je znašlo v torbi. Flomaster za risanje na blago sem iskala kot zmešana, da je odpadli gumb pristal tam prav tako nisem vedela, nimam pojma, kdaj sem Otrokinji zaplenila obroč za lase in ga pobasala v torbico, tisti čokoladici bi mi že enkrat ali dvakrat rešili življenje, če bi seveda vedela, daju nosim s sabo, enako velja za pilico za nohte... Človek bi se tudi vprašal, kaj v torbici, v kateri ni nobenega svinčnika, počne radirka... In, priznam, število stvari, ki jih nisem vključila na sliko je 26. Vmes sodijo računi iz trgovine, izpiski sposojenih knjig iz knjižnice, nekaj slipov, posmrkan robček in ovitek enega bonbona.

 

Miganje

Moram se považiti takoj - jutri me lahko doleti kakšen musklfiber pa ne bom več tako navdušena.
Ponosno sporočam, da sem od danes dalje članica bližnjega športnega društva. Danes sem prvič preskusila edino reč, ki sem si jo upala poskusiti z avgusta poškodovanim in še vedno občasno bolečim gležnjem. Eno uro sem matrala spinning kolo, ene velike žoge (kot tiste za sedet) in take čisto prave uteži na dolgi palici. In sem zmagala! Razmigala sem se pošteno, gleženj pa ni trpel. Točno to sem rabila! Upam, da bom ustrezno porihtala tudi vse težave, na katere me je zadnjič maser na hudo boleč način opozarjal...
Da o prednostih tega, da sem na deževen dan zjutraj ob pol enajstih sveže stuširana, polna energije in ready to go - vse to pred prvo kavo, sploh ne govorim. ☺

Flaška

Jaz ji rečem Flaška. Čeprav v bistvu ni iz stekla. Ampak iz spešl BPA free plastike (al neki pač). Mami je prijazno poskrbela za to darilce za v pisarno. Itak sva se včeraj srečali v trgovini, pokofetkali pa še tole sem si izbrala v 1001 dar (tudi fotka je z njihove spletne strani). Škoda edino, ker nimajo kakšne izbire v "mojih" barvah. Res sem želela nekaj bolj sončnega, pa - nimajo. Sem pač izbrala rožice, tiste temno sive.
V glavnem - predstavljam moj poskus urejanja vnosa tekočine. Če imam na mizi, pijem. Sicer pozabim. In deluje. Spila sem že nižje od zgornjega robu rožic - kar mi ni ravno podobno za tako zgodnjo uro.

Hvala, mami!

Red

Stvari se spravljajo v red.

Uredila sem kup papirologije.

Otrokinji so pobrali šive in gre jutri v vrtec.

Sine sicer še je antibiotike ampak smo angino pregnali do te mere, da že od srede hodi v šolo.

Pospravila sem precejšen del zaloge blaga. Na Totally tutorials sem našla link na tole objavo.
Uau, genialno, simpl, poceni, učinkovito. Jaz sem v to investirala - stare škatle (ja, nismo še fertik s selitvijo, bomo pa kmalu) in nekaj časa. Škatle sem razrezala na kartone formata cca A4, okrog navila blago in vse skupaj zložila v škatle, ki so bile že prej namenjene blagu, ampak je bilo brskanje po njih sila neprijetno. Če imate količkaj problemov s shranjevanjem in iskanjem blaga, tole toplo priporočam.

Dodana vrednost tega je tudi v tem, da se mi je zdelo tako hudo imenitno, da sem pospravila še nekaj dodatnih škatel, da sem ja prišla do ustrezne količine kartonov. Tako da zdaj ustvarjalnica, ki je bila prostor, ki ga najlažje "založimo" s šaro, dobiva kar fajn podobo.

Otrokinja mi vsake toliko prinese kakšen izdelek. Seveda mi ga dostavi v pisarno, na mizo. In potem poskušam najti kakšno pisarniško stvar med listom z bleščicami, kakšnim velikim 3D izdelkom, risbicami z raznimi gubami, dodatki, vseh možnih formatov... Uf, pa bognedaj kaj pomečkati, uničiti,... Sandri dolgujem večno hvaležnost za njeno idejo, kava in tortica pa čim bo prilika. Zdaj v moji pisarni domujeta dve kljukici, vsaka namenjena svojemu obešalniku, ki nista le navadna obešalnika ampak imata še dodatne kljukice za obešanje. Hudo fensi. Shranjena sta bila v kleti, ker sta za v garderobno omaro ravno zaradi tistih (zdaj tako prikladnih) kljukic neznansko zoprna.

In rešila sem zagato s perilom. Sušili smo ga v pralnici, potem smo se trudili, da smo čimmanj zmečkanega prenesli v spalnico (vmes je 29 stopnic in troje vrat), ga tam zložili in posortirali v omare. Adijo pamet v glavnem. Čeprav vseeno manj nadležno kot likanje. ;) Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi tako dolgo gruntala, kako bi situacijo izboljšala, dokler nisem zgruntala. Za cele 3,99 € sem si ob zadnjem obisku Ikee omislila namizno likalno desko. Ki mi omogoča zlaganje perila na pultu v pralnici (ki sam po sebi ni ravno fajn za zlaganje čistega perila), tako da večji del kolovratenja s perilom odpade. Odnesem košaro zloženega, razdelim kupčke, mission accomplished. Desko pa zložim in obesim na mesto, kjer se jo enostavno doseže, ni pa izpostavljenja madežem razlitega praška, mehčalca, kapljicam vode iz korita in ostalim nevšečnostim, ki jim je izpostavljen pult v pralnici.

V glavnem, strašno zadovoljna sem z opravljenim. In če se še tako čudno sliši, veselim se jutrišnjega prvega normalnega delovnika v tem letu.

Sneg ni ovira

Fotka je nastala na začetku leta. Mulčki, en sosedov in dva naša, so igrali fuzbal. Sneg ni ovira.

Zapadel je prvi sneg...

Mesto je v snegu tudi ponoči bolj belo. Nebo je svetlejše, ulice, travniki, drevesa, strehe, vse je pobeljeno. Skozi spalnično okno je pogled še posebej lep. Na svetlem nebu se snežink skoraj ne opazi, prav tako jih skoraj ne vidiš, če upreš pogled v kakšno drevo, sosednjo stavbo... Nekaj posebnega je pa v vsej belini in nekaj sive in črne opazovati snežinke skozi soj bližnje svetilke. Takrat se za hip obarvajo oranžno. Čudovito je.
In ko odpreš balkon, se namesto tihote zasneženega mesta sliši hhhhk tššš, hhhhk tššš, hhhhk tššš. DH kida. Sosedovi na levi kidajo. Sosedovi na desni kidajo. Kljub temu, da je ura že pozna. Ni kaj, zjutraj bodo še večje sitnosti, če se zdajle malo ne potrudijo.
Zakaj me ni zraven? Saj sem bila, popoldne. Družinsko smo se po kosilu zahomotali do ušes in šli ven. Mulčki sprobat nove kombinezone, midva z lopatami nad sneg. Tam nekje pri peti lopati me je usekalo v križu. Bemti. :( Komaj sem prilezla v hišo in spravila škornje z nog. Nadaljevala sem v postelji, da sem se malo raztegnila, potem sem namontirala kozmodisk, vzela pejnkiler in se DH in sosedovim pridružila vsaj na enem kuhančku pred hišo. Je hecno, očitno sta pomlad in jesen bolj zatišna, kar se tiče medsosedskih druženj. Poleti smo se kakšn vroč večer zbrali ob mrzlem pirčku, pozimi pa se bomo ob mrzlem dnevu ob toplem čaju ali kuhanem vinu. Paše.