Hugo Cabret

Naši obiski knjižnice so pogosti in dokaj dolgi. Vsak po svoje brskamo po policah, prav tako jaz pregledam še otroške knjige, predvsem tiste, ki so bolj za fanta. Običajno se ustavim pri zajetnejših knjigah, tanjše knjige tavelik mulo prežveči v enem popoldnevu, debelejše le trajajo dlje. Izbere jih itak sam, včasih mu pa kaj pokažem, če se mi zdi zanimivo, potem pa vzame ali ne.
Na tak način mi je pod roke prišel tudi Hugo Cabret. Knjiga ima 530 strani. Ampak kakšnih! Lepo narejena knjiga, polna čudovitih ilustracij. Mešanica filma, romana, stripa, slikanice. Prebrala sem jo sama, v enem popoldnevu je "padla", kar niti ni presenetljivo, saj je teksta relativno malo. Gre za zanimivo in napeto pripoved, ki delno temelji na resničnih dejstvih delno pa je plod domišljije Briana Selznika, avtorja zgodbe in ilustracij (ilustracije in fotografije, ki niso njegove, so vestno navedene na koncu knjige).
Knjiga je res tako posebno doživetje, da jo toplo priporočam mulčkom vseh starosti in tudi staršem. Res knjiga, ki jo z veseljem pregledaš, prebereš in uživaš z vsako stranjo posebej.
Priporočala bi jo tudi tistim mulčkom, ki imajo "rešpekt" pred debelimi knjigami - samo zato, ker so debele. Tale je strahotno zajetna, pa vseeno obvladljiva zaradi kratkega besedila in ilustracij, ki povedo del zgodbe po svoje. Moja fanta sta se še nekaj upirala, včeraj ko sem začela z branjem jaz pa sem zaznala iskrico zanimanja. Upam, da bosta prebrala, saj je knjiga, ki bi jo bilo škoda izpustiti, saj res nudi čisto posebno bralsko izkušnjo.

Pri Emki, od koder je sposojena slikca, lahko del knjige tudi prelistate.

V lovu za slikco sem ugotovila, da se pripravlja tudi film.

Kratke zgodbe

V knjižnici sem v enem precej brzinskem mimohodu na neki polici zagledala Roalda Dahla. Med odraslim branjem. Hmmm, jaz ga poznam kot pisatelja za otroke, izvrstnega pisatelja, zato sem si od knjige za odrasle obetala ravno tako veliko.
Prebrala sem prvo poglavje.
In drugo.
Nato sem v tretjem pričakovala kakšno povezavo med obema in tuhtala, kaj me še čaka.
Tretje poglavje - nekaj čisto svojega.
Pa me je le toliko matralo, da sem pogledala, če kje kaj piše - na hrbtni strani je bil le kratek odlomek. In ja, kot se je izkazalo po informaciji na notranji strani platnic (že dolgo nisem imela v rokah knjge, ki bi imela na notrnanji strani platnic zapis o avtorju, vsebini itd) -  brala sem knjigo kratkih zgodb. Vsaka zase zanimiva, nekatere "butnejo k kladu". Res odlično.

Slika je izposojena pri Založbi Sanje.

Navdušena sem. Knjiga je že na kupčku, da jo vrnem v knjižnico. Doma me čakajo nove kratke zgodbe. Irske kratke zgodbe, Kri in voda, uplenjene, ko sem po policah iskala v bistvu nekaj čisto drugega.
Priporočam se za namig še za kakšne.

Nikolikje

Knjiga, kakršnih jaz ponavadi ne berem. Tole pa sem, z veseljem in užitkom.
Odštekana, fino napisana in lepo prevedena.
London nikoli več ne bo tak, kot je bil.  Mind the gap... uf

Knjigo imajo pri Založbi Sanje

Dva meni ljuba citata:

Richard je opazil, da so dogodki strahopetci: niso se pojavljali posamič, ampak so se združili v trope in se pognali vanj vsi naenkrat.
To sem tudi jaz že opazila, samo nisem znala tako fino napisat. ☺

Markiz je močno dahnil v svoje nohte in jih poliral na reverju svojega plašča. "Vedno sem čutil," je rekel, "da je nasilje zadnje zatočišče nesposobnih in da so prazne grožnje končno pribežališče skrajno bedastih."
Houk. ☺

Smreka bukev lipa križ

Prebrala sem knjigo Smreka bukev lipa križ (Borut Golob).
Domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem je podnaslov na platnici.
Groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno, piše na notranji strani platnice.
Zelo priporočam!

Fotka je z Emke

Neandertalci

V naglici sem pred odhodom pustila trenirko kar na postelji. Zvečer, ko sem se šla v spalnico preoblačit, sem našla eno hlačnico umaknjeno na stran, na njej pa zložene "podobe iz pradavnine". Dete je risalo neandertalce (ki napadajo sabljaste tigre s sulico, če se slučajno ne vidi dobro) na sive ploščate kamne. Neznansko dobro izgleda, tako dobro, da sem kar pustila in še vedno letam okrog v kavbojkah.

In spomnila sem se, da moram pogledat, kako napreduje zbirka Otroci zemlje od J. M. Auel. Prvih pet sem prebrala na dušek, tri že v najstniških letih, kasneje ponovno prve tri in 4. in 5. del. Šesti del se menda piše, planiran je v letošnjem letu. Bom razmislila, ali mi ga bodo poslali z The Book Depository ali bom počakala na slovenski prevod. Če njihovi podatki držijo, imam še 73 dni časa za razmislek.