Pospravljanje

Včeri zadnjih dni so bili namenjeni predvsem sestavljanju, ozadjem obeskov in podobnim rečem.
Nastala je lepa serija predvsem ogrlic. Delam prostor za nove ideje, ki jih je cela glava. kar je dober znak. Je bil premor čisto predolg.

Februarska peka je bila črno srebrno pink. Sestavljanje šele v oktobru? No ja, pustmo to...

Takole sem ostanke s praške delavnice pri Evi Hašikovi premešala, zgnetla v kroglice in sestavila komplet. No, za en samostojen komplet sem še nabrala koščkov ampak še ni dokončan. Si bo zaslužil svojo sliko.
Preostanke prelivov sem preizkušala z novimi v Pragi kupljenimi štampiljkami. Iz ostankov vsega skupaj je nastal še en obesek. Ostanke od Lindley Haunani sem delno porabila, pokažem, ko bo vse končano. Mi je tudi tehnika tako všeč, da si zasluži svojo objavo.

Eno packanje z Otrokinjo je obrodilo ostanke treh barv, ki so bile ravno za en preliv. Igračkanje je dalo tole:

Za darilo sem pripravila tudi tri svečnike. Ostanke sem zmečkala v gmoto, narezala na rezinice in še iz njih pripravila elipsice. Niso še sestavljene, se še poigravam z idejami, kako se bom lotila. Pa mirno še počakajo, so tako pomladanske... Ostanke prozorne z nekaj srebrnimi lističi, nekaj malega roza od "magnolija" perlic sem spet zbrala skupaj, zvaljala in dobila neponovljivo lahkotno mešanico. Je kar kričala po bolj organski obliki. Nekaj med strokom in polžkom je nastalo.

Idej je pa še toliko, da sploh ne vem, kje naj se lotim...

EuroClay Carnival v Pragi

Že od marca sem se veselila EuroClay Carnivala, ki je bil septembra v Pragi. Takoj so mi bili všeč čisto vsi izdelki, ki so bili predvideni na šestih delavnicah, zato sem se sploh prijavila in se res veselila, ko mi je uspelo, naval je bil namreč precejšen. Organizacija dogodka, prenočišče, ki so ga prisrbeli, učiteljice in njihovi izdelki, ki smo se jih naučili, so dosegli in presegli vsa pričakovanja. Ja, seveda me čaka še nekaj dokončevanja - samo enega sem dokončala, saj smo dobili vse potrebno v "goody bag-u", ostalo pa, no, še malo čaka... Enega bom morala izdelati od začetka, ker se mi je polomil že tam. Pa nič ne de. Ostalo je kup navodil, tehnik, drobnih fint, prebliskov v stilu "pa kako da se nisem sama na to spomnila, saj imam to vendarle ves čas pred sabo na mizi"... Pot je bila zanimiva, saj sem po dolgem času potovala z vlakom. Prav fino, pot je trajala knjigo in pol in dva šala (12 ur tja in 9 ur nazaj). Imela sem super cimro iz Srbije, v skupini je bilo poleg mene še osem Slovenk, ostalo pa mednarodna zasedba z vseh koncev. Poskrbljeno je bilo za vse, delovni prostori so bili fini, v ta namen postavljena trgovinica fantastično založena, tako da sem se morala pošteno držat nazaj, da nisem kupila čisto vsega, kar "rabim". Sem pa namenila rojstnodnevno darilo za nekaj teh nakupov, tako da bo ostalo v trajnem spominu, saj bom vse kupljeno lahko uporabljala res dolgo. Kot je na takih dogodkih običajno je bil organiziran swap. Izmenjava enakih izdelkov, ki jih vsak okrasi po svoje. Tokrat smo s polimerno glino krasili pokrovčke škatlic Nivea kreme. Prvi poskus je klavrno končal v pečici, kjer sem po nesreči premaknila gumb za uravnavanje temperature na absolutno previsoko vrednost. Rezultat je seveda temu ustrezno mehurjast in zažgan. No, ker je bila vsa oprema že predčasno na poti v Prago, sem zadovoljna, da mi je sploh uspelo nekaj spraviti skupaj.

"Zelena skupina" - skupaj z učiteljicami in organizatorjema

Delavnice so bila nekajurne, ena ali dve dnevno. Bolj naporno kot bi si mislila, sploh ker me je vmes malo zdelovala utrujenost in neprespanost poti tja, neki zoprni glavoboli že zjutraj in podobne traparije. Fotografirala sem (pre)malo, enostavno je bil fokus drugje.V predstavitvi je bilo teh šest izdelkov.

Donna Kato - Lindley Haunani - Bettina Welker
Sylvie Peraud - Eva Haškova - Dana Phamova

Že doma sem sklenila, da bom tam sledila navodilom, po svoje pa čarala doma. Če odmislim, da sem po neumnem odlomila "vejico" na obesku, ki smo se ga učili pri Sylvie Peraud sem zelo zadovoljna. No, vse še ni dokončano, zdaj so imeli prednost nujni darilni izdelki, ki jih potrebujem še ta teden :) O njih pa več prihodnjič.

Moji izdelki po navodilih zgoraj naštetih mojstric

Všeč mi je bila tudi ideja fotografiranja s Sisterhood necklace. Zbrana sredstva so namenjena v dobrodelne namene. Več piše tukaj. Ko bom velika bom znala izdelovati tako dovršene izdelke, kot je bila ta ogrlica. :)

Zaenkrat sem pri uporabi ostnkov z delavnic in poskusih z novimi igračkami.

September

September se mi še vedno zdi pomembnejši mesec za nove začetke kot recimo novo leto. Občutek pričakovanja, ki ga prinese, načrtovanje novih podvigov, ko si lepo spočit in pregret od poletja, eno tako brbotajočo energijo ima, ko se stvari za naslednje leto postavljajo v nove okvirje. Novi delovni cilji. Nove šolske obveznosti. Nove smernice na nekaterih področjih življenja. Nimam pojma, kdaj je minil, kar naenkrat ga je konec.
Prinesel je plodove japonskega drena, ki se je letos le odločil, da bo lepo cvetel in obrodil. Plod je velikosti češnje, v sredini ima drobno okroglo peško, lupina je "zoprna", sredica pa medeno sladka in sočna.

Prinesel je simpatičen izlet, na katerem smo ob poti srečali polje sončnic.

Prinesel je ustvarjalni navdih. Lepo je, ko posvetiš večer osebi, ki ti je blizu in z mislimi nanjo ustvariš nekaj lepega. In še lepše je, ko je to točno to, kar si je želela.

Zapestnica

Prinesel je prve gobe. Otrokinja raztura, ni kaj. Poslikani so samo jurčki, ostalo je bilo v trenutku, ko je nastal posnetek, že narezano in blanširano.

Prinesel je eno novo izobraževanje. Nepričakovano ampak, jeeej, se veselim. Novo znanje, nova poznanstva, nova izkušnja. Majcha wird wieder Deutsch lernen. (in če je tole napačno zapisano je to samo zato, ker je od učenja minilo dvajset let, novi tečaj se pa še ni začel)

Prinesel je Euro Clay Carnival v Pragi. ampak ta zasluži in dobi čisto svojo objavo.

Še malo in bo oktober. Kdo ve, kaj bo ta prinesel?

Novo kazalo

Pika Nogavička je ena mojih najljubših knjižnih junakinj. Vanjo se tudi oblečem za pusta. Se moram pa tudi med letom kdaj sama sebe potegniti za uho, če nisem pridna. Ampak velikih duhov to ne moti ;)
Pika je seveda tudi imeniten navdih za knjižno kazalo. To je že drugo na to temo:
Prvič se je predstavila na drugem FairArt festivalu, ki je bil to nedeljo, naslednjič bo na voljo na tretjem. No, če jo kdo želi, naj me najde na mejlu, se vse da zment ;)

Štrikanje

"Štrikanje ni zame" bi bil odgovor še nekaj dni nazaj, če bi me kdo vprašal, kako je s tem. Prepočasi gre, nobenega hitro vidnega učinka ni, ki bi privlačil in dajal spodbudo. Pa še zrasla sem ob pleteninah babice, kjer bi težko presodil, ali so zanke pletene ročno ali strojno, tako so bile enakomerne - moje pač ne. Sodelavka mi je spletla šal, potem pa pokazala posnetek, kako to gre. Uradno sem okužena. Od četrtka sem izdelala dva šala. Enega zase in enega za mami. Tretjo klobko "volne" imam že doma... Je luštno, pomirja, odlično se da klepetat zraven, pa še koristno je. Naslednja klobka je kot dih tanek bombažek, tako da, zima, prosim, ni aktualno! Jaz bi pomlaaaaaad!

FairArt festival

Kar sem v prejšnji objavi napovedala, se je tudi zgodilo - včeraj sem prvič kot razstavljalka sodelovala na kakšni prireditvi.
FairArt festival je bil v prostorih Konzervatorija za glasbo in balet v Ljubljani. Krasen ambient, veliko zanimivih izdelkov na ogled, Roman Gostiša z gongi, DJ BilyBabe s krasnim izborom glasbe in seveda organizatorka Marjana, carica brez primere.
Moja prva izkušnja je bila res fantastična. Začelo se je že z rojstnim dnem, ko sem v dar dobila ljubko kovinsko drevo - da bom imela za sejem. Okrog tega drevesca sem potem zgradila izgled mojega "štantka" - zeleno roza kombinacijo sem izbrala, sem pač pokombinirala še nekaj reči, ki sem jih našla doma. Všeč mi je, da so se ljudje kar ustavljali, se je pa izkazalo, da moram kar malo podnapise dajat - ne, tisto niso tako dolgi uhani ampak knjižna kazala. Ne, to so pa označevalci za kozarce s pecljem... Fino, ker beseda potem lažje steče, malo se zaklepetaš, kaj prodaš, razdeliš vizitke... Super dogajanje v glavnem, meni je bilo všeč. Utrujenost bo zbledela, vtisi bodo ostali še dolgo. Vse tisto vrvenje ljudi, ki so kljub neskončno zoprnem dnevu prišli naokrog. Neskončno klepetanje - z obiskovalci sejma, z bližnjimi, ki so prišli naokrog, z drugimi razstavljalci. Razmišljanje kako se še lotit, kaj drugače pripraviti naslednjič. Ob koncu dneva zavest, da je dober in poln dan za tabo. Ja, noro je bilo, se veselim naslednje priložnosti.
Takole je pa izgledal moj štantek.

Foto: Barbara (hvala!)

Ustvarjanje tako in drugače

Zadnje čase po službi ne počnem dosti drugega kot ustvarjam. Nastajajo fini Fimo izdelki, sestavljam knjižna kazala, okraske za kozarce s pecljem, obeske za mobi, trakove za službene kartice... Seveda pripravljam tudi napise, cene, razmišljam o postavitvi izdelkov... Pripravljam namreč material za svojo prvo stojnico!
Tadaaam - najdete me tukaj, to nedeljo! Made by Majcha poiščite. Vesela bom vsakega obiska!

Sicer sem pa sodelovala tudi v swapu Izdelovalnice malih umetnin.
Renati sem poslala tole:

Slika je iz moje ljube "In the pink" knjigice. Misel, ki je na tej strani sem ji sicer zapisala v čestitko, ki sem jo priložila izdelku. Pujsek je pač zraven na strani in nima nobene posebne povezave ali skritega pomena :)
Za Renato izdelati izdelek iz Fimo je kot bi vozil pesek v Saharo... Nekaj tehnik sem se osebno od nje naučila, vsakič čeljust brcam s koleni, ko gledam njene brezhibne umetnine - kaj potem pošlješ taki punci? Edino stvar, ki sem jo imela doma in je ona, vsaj kolikor vem, ne uporablja. Drobcene steklene perlice sem vključila v medaljončke, vse skupaj povezala s pisanimi perlami in obesila na kitko iz žičk ustrezne barve. Za drugič: ne loti se zadnji trenutek (kdo bi si mislil, da je deadline za osmomarčevski swap 6.3. in ne 10.3., kot sem imela jaz "zacahnano"?). Tepka, ni kaj :)

Sama sem dobila izdelek od Kate. Fuuuul mi je všeč!

Za v službo

Trije delovni dnevi so za mano. Seveda sem prve dni pridno nosila "bare necessities" v službo. Saj veste, kremo za roke, škatlo papirnatih robčkov, kavo, mleko, sladkor, napolitanke, čevlje in krilo, da se preoblečem iz kolesarske oprave...
Moje delovno mesto je v eni hecni stavbi, kjer za vse prehode med hodniki potrebujemo kartice. Ja, tud za lulat. Seveda je najbolj praktično nositi kartico, ki vsa ta vrata odpira, kar s sabo, še najbolj fajn je okoli vratu. Senzor jo itak zazna, roke pa so nemalokrat polne. Moja je dobila nek trakec s karabinčkom že zraven. Trak sicer odlično služi svojemu namenu, ampak zadeva, ki je okoli vratu osem ur plus je že fajn, če je še "za pod oči". Jutri grem poskusno z novim trakcem. Že zato, da naredim mali "stress test" glede določenih tipov spojev. Vse za znanost torej :) Tadaaa, predstavljam novi trakec za kartico. Sestavljen izključno iz akrilnih perl, minimiziranje teže in to. Na sliki je samo "bistveni sestavni del". Tistega črnega traku je potem še dobrih 30 cm.