Ko nas ni bilo

Med našo ne tako kratko odsotnostjo si je Zajc naredil vse skupaj malo po svoje. Namesto da bi se zadrževal v običajnem kotu za sedežno, kjer ni ničesar, edino prostor za Zajca, si je domovanje ustvaril na drugi strani. Tam, kjer imamo lučko, katere kabel je bil iz preventive sicer skrit v deki, stojalo za časopise, zaboj s stvarmi za Zajca (ja, no, nismo še uredili pravega mesta zanj) in pručka, ki trenutno sicer služi za klubsko mizico. V glavnem kotiček, kamor Zajc nikdar ni zahajal. Razen zdaj, ko smo bili na dopustu. Posledica? Na pol pojedena orhideja, "čipkasta" deka iz flisa in obgrizen kabel od luči. Po kakšnem čudežu še zdaj funkcionirata tako Zajc kot luč ne vem, ampak funkcionirata. Mislim, svašta. :S


Malo po svoje so rasle tudi bučke. Ker je tukaj precej deževalo nekako ni bilo potrebe po zalivanju vrta, torej tudi hodili niso kaj dosti okrog. In bučke, ki so bile ob prvi beri fotografirane so na normalnem krožniku, smo morali ob vrnitvi slikati ob drugačnem "merilu" (cokla za vrt št. 37).


Okrogle smo delno podarili, delno zmazali, tisto dolgo pa še kar jemo. K sreči sem dobila od sosede recept za bučni pečenjak, ki gre vsem zelo v slast, tako da bomo taveliko tudi pomlatili še preden se pokvari. Recept še objavim.

Zajc

Otroci so že pred časom začeli "navijat" za domačo žival. Kužka, muco... Sklenili smo dogovor, da lahko, vendar po selitvi, ko bo prostor in nekaj manjšega, bolj obvladljivega, v kletki - smo le bolj malo doma. Eno od teh debat je nekoč slišala soseda. Ravno v tistem času nekje je njen vnuk iskal novega lastnika za svojega zajčka. Bojni posvet z družinco: bi meli zajčka? Bi, seveda. (Kot da je bil kdo v dvomih ;))
Preselili smo se, ustalili tudi in prišel je čas za - zajca.
Točneje: kunca. Točneje: pritlikavega ovnača. Btw, če koga zanima - pritlikavost je tukaj samo v imenu. Tale naš dve leti star zajc je kar konkretna živalca. Taka fletna firbčna mehka kosmata. Po nekaj urah je bil že popolnoma "naš". Zabavamo se, ko skaklja okrog, hudujemo se, ker ga neizmerno privlačijo kabli, ugotavljamo, kaj rad je, kje se rad skriva, kako mu paše, da ga crkljamo...
Dali smo mu prostor v dnevni sobi, kasneje ga bomo morda preselili v prostor zraven, kjer pa ta hip še ni prostora za tako veliko reč kot je njegova kletka. Tam z nekaj sreče najdem malo prostorčka za posodico za hrano...
Hecno ga je opazovati, kako si s smrčkom porine korenček do stene kletke, da ga lažje zagrabi in gloda. Zabavno ga je opazovati, ko se zadenjsko spravi na svoj WC, k sebi potegne posodico s hrano in gloda. Tale zajc nas bo še nasmejal.
Ja, zajc sem napisala. Vem, da je kunec. Pa svoje ime ima, Puki ali Pukson je, ampak meni gre zajc še najbolj z jezika. Puki, po domače Zajc. Meni je prav. Če njemu ni, naj pa pove. ;)
Še slikca: