Težke besede

Naša gospodična se za svojih pet let (no dobro, skoraj šest) kar fino znajde.
Zadnjič je razlagala:
"A veš, mami, zjutraj, ko je ati še spal, sem se prihipo... pritipo... prihopo... prišla čisto potihem..."

Ja, pritihotapila je težka beseda za majhne jezičke. Prisluškovala tudi. Tavelik sine si je pa kot malo dete skoraj jezik polomil, ko je hotel izgovoriti Leclerc. Očitno so K, L in R v isti besedi težko izgovorljivi. Je pa zanimivo - Otrokinja je ubrala lažjo pot in se je zmazala z uporabo druge besede. Sine je tako dolgo treniral, da je usvojil besedo (in bi jo tudi, če bi obstajal ustrezen sinonim). On si pač ne more privoščiti, da nečesa ne zna dovolj dobro. (O drugem sinu, ki si še pri enajstih zmišljuje besede, pa kdaj drugič).

V maminih čevljih

Po lenobno ustvarjalnem dnevu sem se odločila, da je vseeno čas, da kaj postorim po Hiški Šiški. Izbrala sem najmanjši prostor - tam, kjer shranjujemo čevlje, obešamo jakne in kjer se skriva še en mini WC. Otrokinjo sem prosila za pomoč in jo zadolžila, da čevlje s polic zloži v predsobo, da poličke presesam in prebrišem. Ko sem se odločila, da je vseeno čas, da malo preverim, sem jo našla vso zadovoljno, v - mojih čevljih. Posnela sem par fenomenalnih fotk. Poziranja se je naučila od - winksic. Pri vsem skupaj mi je pa še najmanj jasno, kako dete v takih petah normalno in čisto suvereno hodi. Ne, ni večina podplata v ravnem delu čevlja... :o

Miki miška in drugo ustvarjanje

Zadnje čase je kar naprej Fimo na sporedu. Seveda sem morala nove kačice takoj preizkusit. Tista rjavo bakreno turkizna mi je bila všeč, tele žive, poletne ter rdeče črne so mi pa tudi. Pa še pridejo, idej je še kar nekaj...
Vmes seveda izdelam kakšen "cukrček", ki trenutno še ni za objavo, je pa fletno tuhtat in poskušat. Ena ideja, ki se mi je po Artishu očitno usedla nekaj v ozadje je priplavala na površje, nastal je prvi izdelek, ki sicer rabi ponovitev v bolj natančni izvedbi, je pa fleten do konca. Pokažem najbrž med prazniki. Ena reč za eno izjemno punco je še v delu, prva faza je uspela kot je treba. Mikimiška, za katero sem idejo dobila tukaj, je pa tudi fina. Že delam nove, zanimanja je že doma veliko. :)

Rdeča in črno z belo in srebrno

Poletne žive barve. Sledijo še ozadja v ostalih barvah kačice - turkizna, roza, bola

Miki miška, navadna izvedba. Minnie bo z mašnco. :)

Ustvarjanje zadnjih dni

Pošteno me je držalo zadnje dni, tako da je nastalo precej kosov nakita, ki je vsaj delno iz Fimo mase. Kolaž predstavljam v tej objavi, posamezne slikce (tudi starejših kosov) se najde tudi v albumu, tisti, ki me spremljate tudi na Facebooku pa tam redno in sproti srečujete nove izdelke ;)
Nekateri že imajo nove lastnice, nekateri še čakajo nanje. Če koga kakšen kos zamika, naj se mi javi na mejl.
Nekaj kosov še čaka nezbrušenih in/ali nesestavljenih, bodo pa počakali do naslednjič.

Vsekakor posebej sledi še objava rezultata swapa prstanov, ki so ga organizirale punce na Izdelovalnici malih umetnin.

Kako svizec zavija v folijo

Načeloma se trudim, da je tale moj blog bolj lahkoten kot strahotno resen. Vsega ostalega je okrog nas čisto dovolj, tako da v tale moj kotiček ne vnašam kaj dosti reči, o katerih beremo v časopisju ali poslušamo v dnevno informativnih oddajah.

Čeprav načeloma ne dovoljujem, da mi določene reči zlezejo pod kožo, pa čeprav se me še kako tičejo, npr. redne podražitve bencina ali kaj podobnega, mi je pa tale današnja stavka danes odnesla pokrov. No, ne stavka kot taka ampak določeni vidnejši akterji.

Ljudje niso zadovoljni. OK, imajo vso pravico, da niso, imajo tudi pravico, da pričakujejo ali zahtevajo več, če se jim zdi. Kaj bodo dobili je pač vprašanje časa, odločenosti drugih v tej zgodbi, dejanske situacije, ki je vse prej kot rožnata, ampak okej, naj izražajo svoje zahteve tudi na tak način, če se jim zdi prav. (Moje osebno mnenje: stavkati preden je razjasnjeno vse in v situaciji, ko pač ni denarja, nima nekega posebnega smisla in meče še slabšo luč na organizatorje. Nekako se mi zdijo kot mulo, ki trmari, zakaj so starši zaklenili čokolado v špajzo, pa kar noče videt, da ne samo da v špajzi ni čokolade, še drugega počasi zmanjkuje. Poleg tega se mi zdi bedasto – tukaj ciljam direktno na SVIZ - skrivati finančne in delovne zahteve za neko kao slabšo kvaliteto – me prav zanima, kdaj v zgodovini je že kdo stavkal npr zaradi tega, ker v njegovi fabrki izdelujejo preslabe izdelke...).

Nas osebno razen stavka v vzgoji in izobraževanju danes ni prizadela. S policisti nimamo opravka, z zdravstvom tudi ne, kako je po uradih ne vem. OK, mulčki so ostali doma, kar pomeni, da je bilo od načrtovanega delovnika izvedenega nič ur, kar pomeni, da bom delala danes pa še nekaj dni ob večerih, da nadoknadim tale »dela prost dan«. Najbrž tudi med vikendom, zvečer, seveda, ker šole in vrtci takrat ne delajo, trije mulčki pa pač zahtevajo določeno mero angažiranosti, časa in energije. Pa bomo že nekako prinesli not, še kaj hujšega kot en zamujen delovnik smo kdaj nadomestili.

Danes me je v luft vrgla izjava g. Štruklja, ki so ga v članku na siol.net citirali takole: »"Ta rezultat presega vsa naša pričakovanja." Glede na to, da je trenutno v šolah in vrtcih po njegovih besedah le okoli 2900 otrok, pravi, da ni nobenega dvoma, da so tudi starši podprli prizadevanja sindikatov.« Kako prosim? Haloooo? Na spletni strani vrtca je v obvestilu med drugim napisano, »SAMO v izrednih primerih bomo stavkajoči poskrbeli za tiste otroke, ki bi se sicer znašli v tveganih razmerah z vidika varnosti otroka.... Za prisotne otroke bomo pripravili poenostavljeno obliko obroka.« V šoli smo bili starši obveščeni s pildkom, datiranim April 2012, podpisal ga je Stavkovni odbor SVIZ, v katerem piše »Prvi dan stavke, 18. aprila letos, bodo zaprte tudi osnovne šole. Zavedamo se, da vas bo stavka prizadela.« Če bi še nekako verjela iskrenemu opravičilu za nevšečnosti in če bi lahko namenila kanček razumevanja, mi pa pade mrak na oči, ko to, da je bilo danes v šolah prisotnih 2900 otrok, prodajajo kot to, da starši podpirajo sindikate. Ne, gospod Štrukelj, to, da nismo pripeljali otrok je neposredna posledica zaprtosti šol in ne znak podpore stavki.

Dragi šolniki, najdite si koga boljšega, ki bo zastopal vaše interese, tale vaš glavni svizec zavija vse skupaj v napačno folijo. Osebno cenim vaš poklic, vsakega posebej, ki si upa stopiti pred razred mularije, kakršna se najde danes. Mene sicer niste prepričali s tem, da RES delate 40 ur na teden in ste frej tistih dobrih 20 dni letno, kot kdo v gospodarstvu, ampak me to ne moti – ne zamenjam z vami, res ne. Vam pa povem, da vam zgoraj omenjeni gospod dela hudo škodo in ruši vaš ugled tudi pri tistih, ki imamo o vas sicer dobro mnenje.

Pa še citat, pisan na kožo današnjemu dnevu:

"It is a thousand times better to have common sense without education than to have education without common sense."(Robert Green Ingersoll)

Krokodil je RES bolj dolg kot širok!

To lahko dokažemo! 

Dokaz razdelimo na dva dela.

Najprej dokažemo, da je krokodil bolj dolg kot zelen.

Če pogledamo krokodila od zgoraj, vidimo, da je dolg in zelen. Če ga obrnemo, vidimo, da je dolg, zelen pa ni. Torej je bolj dolg kot zelen.

Nato dokažemo še, da je bolj zelen kot širok. Če pogledamo krokodila od zgoraj, vidimo, da je zelen po dolžini in po širini, širok je pa samo po širini. Torej je bolj zelen kot širok.

Ker smo dokazali, da je krokodil bolj dolg kot zelen in bolj zelen kot širok, smo torej dokazali, da je bolj dolg kot širok.

Na tole nas je spomnila sošolka s faksa, ki nas je obiskala minuli vikend. Draga M, še enkrat hvala za prijetno druženje. Luštno je bilo malo obujati spomine na tiste popoldneve, ki smo jih v študentskih letih preživljali ob testeninah, Vienetti in neskončih kavah. Testenine, Vienetta in neskončne kave pašejo tudi "na stara leta". Upam, da v kratkem ponovimo!

Razplet nagradne igre

Hja, očitno je bil res lenoben vikend, da se nikomur ni dalo pohecat s temi polžki...
Pridelala sem natanko dva komentarja - enega na blogu in enega na Facebooku, tako da sem se odločila, da obema podarim nekaj polžkastega po njunih željah.
Obe dobitnici naj se mi oglasita na mejl, da predebatiramo podrobnosti. No, tudi kavo kuham, če smo že pri tem :)

Dolgujem pa še odgovor. Ne, ni stiskalec za krompir in ne, ni škatlica za kontaktne leče. :)
Je pa smetana. Tista smetana iz igrice Fifi in cvetličniki, kjer sestavljaš torto - testo, plast smetane, jagode in take dobrote, ki pač sodijo v torto. Smetana je strašno uporabna, prav tako tista roza plast, ki je kaj vem kaj, je pa fletna, ker ima luštno drobno strukturo (pokažem na kakšnem izdelku).

Fifi in cvetličniki smetanca :)

Nagradna uganka

Zadnje dni me navdušujejo polžki.
Ti polžki so nastali bolj kot ne po naključju, ko sem našla ustrezen predmet, s katerim jih lahko "naštempljam".
Za tale deževni vikend, ko se boste prekladali sem in tja in imeli dovolj časa za tuhtanje, vam nalagam uganko. Časa imate do ponedeljka zvečer.
Nagrado dobi tisti, ki ugane natančno, s čim so polžki izdelani, če ne bo natančnega odgovora, dobi nagrado najboljši približek, sicer pa najbolj zabaven odgovor.
Nagrada je nakit s polžki. Glede izvedbe in barve se bom dogovorila s prejemnikom (m/ž) nagrade. Tale je pač bolj na roza.

Še bližnji posnetek:

Kot iz sanj :)

Današnje sanje so bile odštekane, tako glede dogajanja, nastopajočih, kot glede ustvarjalnega navdiha. Sanjala sem namreč takle obesek, sicer s temno modro osnovo, pa sem se pri poustvarjanju sanj vseeno zatekla k turkizni.
Vsekakor še poskusim, z drugimi barvami, nekaj se mi jih že mota po glavi.

Nekoč je bila pločevinasta škatla

od kave.  Ker je že na varnem pri eni coprnici*, lahko objavim tudi tukaj, kaj je iz nje nastalo tri zvaljane ekstruderje, kup zvitih kačic in ohoho pikanja kasneje:

Prej                               in                           potem

pa malo vmes

Glede na količino vloženega časa in meditativnost postopka verjetno oblačenje pločevinastih škatel v fimo kačice lahko uvrstim med sestavljanke in pomelo.

*Če že Nimbusa ne zna zakurblat naj pa pajkove nogice za zvarke spravlja v njej ;)

Recept za potico

Pred božično-novoletnimi prazniki sem uspela poiskati in dvakrat uspešno uporabiti kombinacijo dveh receptov za potico. Danes sem se pošteno namučila, preden sem ju našla - v eni knjigi sem recept za testo našla takoj, v drugi pa se je kar skrival recept za nadev - iskala sem pod O kot orehova potica in pod P za potico, skrivala se je pa pod V - velikonočna potica (go figure :S). Da ne bo zmešnjave, bo od zdaj kar tukaj.

Testo (iz knjižice, ki je priložena multipraktiku):
500 g moke
kocka kvasa
200-250 ml mlačnega mleka
60 g masla
40 g sladkorja
zavitek vanilijevega sladkorja
1 jajce

Sestavine daš v posodo multipraktika, in ga vprašaš: Bosch zmešal? Pa zmeša. :)

Nadev in sistem pečenja sta iz 100 receptov sestre Nikoline (pa malo po moje):

50 dag orehov (v receptu 45)
15 dag sladkorja (v receptu 20)
3 dag drobtin (ali pa ne, če pozabiš)
za noževo konico mlete prave kave
ščep cimeta
Premešamo in prelijemo z 2,5 dcl močno ogrete sladke smetane.
V mešanico zamešamo dve jajci (lahko sneg posebej).
Jaz dam še limonino lupinico.

Testo razvaljamo, premažemo z nadevom, potresemo z rozinami, zavijemo, damo v pekač, do dna večkrat prebodemo in pustimo, da vzhaja dobro uro (uro in 40 minut v receptu). Ko vzhaja, jo premažemo z razžvrkljanim jajcem, pečemo na 200, dokler ne porumeni, potem temperaturo znižamo. Peče se uro in četrt (odvisno od debeline in teže namaza). Pečeno namažemo z oljem (jaz pomažem z maslom), čez pet minut obrnemo na desko in s prtom pokrijemo, da se počasi ohlaja.

Slikca je v prejšnji potičkini objavi. Tokratna potica je še v pečici :)

Drobižki (18)

Spomladanska utrujenost v kombinaciji z alergijo seka na polno. Zvečer me zmanjka, zjutraj ne morem vstat... Spisek nujnih opravil in željenih opravil se pa kar daljša in daljša...

Z bilancami sem zaključila. Kako je že tisto - še dobro, da imamo zadnji trenutek, kdaj bi sicer opravili toliko reči?

Dva velika Fimo projekta, me čakata v kratkem. Pa še nista prišla na vrsto. Bosta morala, se že malo mudi... Občasno sem par minut kaj packala, v bistvu sem pospravila nekaj ostankov z mize, da se lahko lotim dalje... ;) No, o tem, da je na mizi komaj za A4 list prostora, kar je absolutno premalo za prihajajoče projekte, sploh ne govorim.

Ko bo tole fimanje mimo, pride na vrsto šivanje. Vsak čas bo na terasi miza, okrog nje stoli, jaz pa še od lani šparam blago za oblekce za lazine, da bodo nove... In nikakor se ne morem odločit, če imamo enobarvne prevleke za blazine in črtasto tendo, ali je grdo, če je prt vzorčast? Prav tako čakajo ene kavbojke predelavo v kliklico. Pa še kaj.

V vsej gužvi doma in v službi sem še kako hvaležna, da fanta rihtata šolo z vsemi tekmovanji in raziskovalnimi nalogami vred, čisto samostojno. Res ne vem, kam bi še ukvarjanje z domačimi nalogami stlačili v naše urnike.

Gospodična je sistematsko pregledana in cepljena po protokolu. Ja, šola se bliža. Komaj čakam, da dobijo zaloge šolskih torbic, da gremo v obredni šoping. :)

Vrt še čaka. Zdaj je pač malo deževno in se ne da štihat. Smo pa zamenjali dotrajan kompostnik. In sanirali maline. Lani smo za silo nekaj naredili, zanič, seveda, pa je kar do letos ostalo. Letos je DH zabetoniral en steber in napel zajle do konca vrta. Nanje sem vestno privezala vsako vejo posebej. Zdaj celo nekaj zgleda. In računam, da bo kljub bohotnemu rastju potka v celoti uporabna, ne le ponekod, kot lani.

Prosim za fokus na maline ali vsaj sosedov zgledno urejen vrt,  naš  še čaka. 

V vsakodnevni urnik pade vsake toliko še kaj. Kaj prijaznega in načrtovanega, recimo koncert od Kitty. Ali kaj manj luštnega, recimo DH s terase. Še dobro, da je priletel na travo in dokaj lepo, da je samo rahlo pretresen, mestoma moder, sicer pa cel.

Še dobro, da bo daljši vikend, lepo doma, s potičko, šunko in jajčki, najbrž kakšno kavo v družbi, sicer pa lagano.

Dinner in the dark

Z DH sva se po službeni liniji udeležila čudovitega dogodka. Inštitut za slepe iz Trsta je organiziral večerjo v temi.
Kanapejčke smo zmazali pri luči, potem so nam vse skupaj razložili in nas v vnaprej določenih skupinah pospremili v popolnoma temen prostor, odpeljali k mizam in potem smo se morali sami znajti. Slepi natakarji so nam prinašali krožnike, naložene v določenem redu (hrano, ki jo je potrebno rezati, naložijo bližje, ostalo bolj stran na krožniku), steklenice so bile označene (voda z mehurčki z mašnico, voda brez mehurčkov neoznačena), prav tako rdeče in belo vino. Pijačo smo natakali sami.
Občutki? Uf, koliko jih je. Najprej zbeganost in zaskrbljenost, kako bo šlo. Ugotoviš, da je taka tema, da je popolnoma vseeno, ali imaš oči odprte ali zaprte. Potem se malo privadiš na red na mizi in ugotoviš, da se lepo da shajati, če se red ohranja. Pojma nimaš, kako je prostor orientiran, kje sedijo ostali razen tistega levo in desno od tebe in tistih treh nasproti. Prisotnih je bilo kar precej Italijanov, pa potem ne veš, ali je zaradi njih bolj hrupno ali te normalen hrup ob večerji samo bolj moti, ker si malo zbegan in polno zaposlen s tako banalnim opravilom kot "kam sem že odložila vilice"? Kako si naliješ pijačo? Med natakanjem v kozarec držiš prst, da zaznaš gladino. Občasno frustrirajoče, ko odneseš v usta vilice, na katerih je samo malo omakce - in to večkrat zapored. Zbeganost, ko misliš, da si zrezek odrezal, pa potem ugotoviš, da je samo zarezan in da vlačiš pol zrezka na vilici k ustom. Hudomušnost, ker lahko počneš tisto, česar se ne dela, recimo oblizneš nož.
V bistvu se zaveš, koliko ti je prihranjenega, če vidiš. In to pri nečem tako elementarnem, kot je hranjenje. Kje so potem širše izkušnje, ko se moraš znajti v gospodinjstvu, v neznanem prostoru, na ulici... In socialni kontekst drugačnosti, izločenosti. Globoko me je ganila izjava slepe gospe, ki je izrazila svojo hvaležnost za to izkušnjo - ker ji je bilo omogočeno, da se ne počuti drugačna ampak enkrat za spremembo "v istem zosu" kot vsi ostali oziroma celo v prednosti.

Izkušnja, ki širi obzorja.

Slike niso ratale. ;)

Steklena vrata

So kul.
Narišejo mavrico v predsobo.

In omogočajo, da dete, ki vadi klavir, tudi vidiš. :)