Otrokinjin računski sistem

Če imamo lahko enega otroka, ki na dnevni bazi izumlja nove besede, imamo lahko tudi eno Otrokinjo, ki si je zamislila čisto svoj sistem seštevanja. Saj ko enkrat pogruntaš, ima celo neko svojo logiko... Sort of...
Računali so 37 + 48. Naračunala je 200. Seveda nas je zanimalo, od kod. In tudi "le po kom ma to"*?

Prvič, ko mi je razlagala, da je 8 plus 7 enako 15 in da napišeš nič, me je zgubila takoj. Potem smo se malo poglobili in je stvar postala jasna. Napišeš ničlo od desetke, petko pa preneseš naprej. In potem, ko iz 3+4+5 dobiš dvanajst, spet napišeš ničlo od desetke in daš dva naprej. Dvesto, torej :)
Vse bi bilo še bolj zabavno, če tega ne bi izumila ravno na testu ;)

*No, njena mama je pri pisnem odštevanju tudi enko, ki jo preneseš k deseticam, dala včasih k zgornji, včasih pa k spodnji cifri... Po občutku pač. Pa je vseeno potem na dolgi rok matematično kar dobro shajala.

Osveščanje

Da bomo vedeli, kakšne "pošasti" se skrivajo po naših rokah nam je Otrokinja narisala opozorilne slikice. Pri vsakem umivalniku je ena prilepljena. Zihr je zihr. :)

Bine

Bine je kuža, ki sem ga z denarjem, ki ga je pravnukinji namenila moja stara mama, kupila Otrokinji pred debelimi sedmimi leti v Leclercu. Kuža je, kljub obilici pliškotov, pridobil častno mesto "glavne ninice". Ko se je to zgodilo sem šla seveda iskat novega, vendar žal brez uspeha. Pri fantih smo imeli "backup" najljubše spalne igračke, pri Otrokinji žal ne. Bine je neznansko fletkan kuža, s plahutajočimi ušeski, prijaznim nasmehom, črtasto majčko in hlačami na naramnice v topli rumeni barvi. "Napaka" se je pojavila kaj kmalu - kjer je plišast je cel, majčka se je pa kot vsak triko kar hitro začela trgati. Čez čas niti šivanje ni več pomagalo, Bine je še kar v uporabi vendar samo doma.

Bine

Pred kakšnima dvema tednoma je Otrokinja pisala pismo za Božička. Ljubko pisemce, nekaj iz trgovinskih letakov nalepljenih želja, preostanek A3 lista pa je zasedal Bine. Obris taprave igračke in narisani detajli.
"Veš, mami, Bine je od vseh igračk najbolj mehek*. In jaz pri babici ali pri kakšni prijateljici takoooo težko zaspim, ker ga ne smem imeti s sabo".

Pismo Božičku.  Letos ni bila zelo pridna (saj veš, mami, kaj je bilo v prvem razredu, ne?).
Najlebša hvala pa gre tudi med neprecenljivo

S spominom na nekajletno neuspešno iskanje le omenim, da ga bo morda tudi Božiček težko našel, ker ga nikjer več ne prodajajo. Ona je seveda takoj pripomnila, da ga prav gotovo Božičkovi palčki lahko sešijejo, jaz pa sem si ob tem prislužila sinov "ha, kaj boš pa zdaj" pogled.
Kaj bom pa zdaj? Ne vem po kakšni sreči sem s pomočjo etikete na Binetu, gugla in nekaj sreče našla - Bineta. Zdaj tudi vem, da se pes po francosko reče chien. Ebay je pa itak moj najboljši prijatelj že kar lep čas. In tam je nekdo prodajal - novega Bineta. Danes ga je že poštar prinesel. V kratkem grem v lov za kakšno fensi darilno škatlo, saj je to darilo, ki si zasluži več kot navadno darilno vrečko.


* Meni se vseeno zdi, da se najde kaj ustrezno mehkega v tistega pol kubika pliškotov, ki so pri hiši ampak sem rajši kar tiho ;)

Oriental party

Odzvala sem se na vabilo prijateljice in šla na orientalsko zabavo. Ki je izpolnila točno tisto, kar je obljubila : bogato večerno/nočno izkušnjo, ki poleg druženja ponuja še več:
tabla/darabuka v živo, vodne pipe - šiše, arabski finger food, trebušne plesalke, dabke, bazar, poslikava s kano, dj Mahmud...
Vzdušje krasno, plesalke čudovite (priznam, da sploh nisem vedela, da obstaja toliko različnih vrst plesa). Fingerfood res okusen, ritmi taki, da boki kar sami migajo, šiša okusna, čvek prijeten.
Kdaj je minilo pet ur sploh ne vem. Večer ima svojo "piko na i" v poslikavi s kano. No, ni samo pika, je cel okras, ki bo krasil mojo roko nekaj časa.

Vtis večera bo ostal dolgo. Res je bilo nekaj posebnega, pa toliko novega in zanimivega.
Spremljala me bo tudi prava rutka s cekinčki, ki mi jo je podarila prijateljica, ki me je povabila. Hvala! :)
Še dlje pa me bo spremljala izjava otrokinje, ki me je pozorno opazovala, ko sem se pripravljala za ven.
- Kam pa greš, mami?
- Na orientalsko zabavo.
- Kaj pa je to?
- To je posebna zabava, kjer vrtijo arabsko glasbo, pa tiste plesalke bodo, ki imajo cekinčke okoli bokov (to ni bilo čisto tako ampak takrat tega še nisem vedela). Saj vidiš, da sem oblekla podobne hlače kot jih ima Jasmina od Aladina.
- Ja, samo ona je imela modre hlače. Pa ti si lepša. Ti si najlepša.

Ahhhh, katera mama se ne bi stajala, če ji otrok reče, da je lepša kot katerakoli Disneyeva princeska? ;)

Posledica raziskovalne naloge ☺

V tem šolskem letu so vsi trije mulčki pripravljali raziskovalno nalogo. Tavelik na področju  matematike, tasrednji na področju dodatkov v prehrani in Otrokinja na temo barv oblačil. Kot staršu se mi prav imenitno zdi, da se lotevajo takih nalog in izzivov. To, da so zraven, da so ob tem zadovoljni in da delajo z veseljem štejem jaz kot "mission accomplished". Če bo kakšen rezultat, toliko boljše.
Fanta sta delala pretežno samostojno, z Otrokinjo smo seveda zadnje dni ob popoldnevih pridno ponavljali njen del zagovora. Nekaj se je očitno prijelo, saj je bil zadnjič pri babi, ko sta v bloku šli mimo s H označenega hidranta, naslednji dialog:

Otrokinja: "Zakaj pa tukaj piše H? Ali to pomeni »hipoteza«?"

Babi pade čeljust in vpraša: "Ja, kako pa ti poznaš to besedo? Kaj pa pomeni?"

Otrokinja: "Seveda poznam hipotezo in jo včasih tudi ovržem. To je, kadar nekaj misliš da je, potem se pa premisliš in ni."

Kar se mene tiče je tole vrhunec letošnje sezone raziskovalnih nalog. ☺ 

Četudi si kdo od njih prisluži dvodnevni izlet, kot je bil lani za nagrado za najboljše naloge.

Mala terasa

Otrokinja strašno rada posluša slovensko glasbo.
Če se najde želja "Ati, a poiščeš tisto 'ti si poletje, jaz dišim po soncu'?" in še kaj podobnega sploh ni nič neobičajnega.
Ali vprašanje pred leti: "Mami, a je to ljubezenska pesem?" "Ne vem, zakaj pa misliš, da je ljubezenska?" "Ja ker pojejo 'poljubljena'." Ne zmanjka takih v glavnem.
Včeraj je vzdihovala ob na TV slišani Brez besed. Žal ne vem, v čigavi izvedbi, ena temnolaska je hudo dobro odpela. Ko smo se priklikali do Male terase pa je prijavila: "Seveda je sobica premajhna za dva, če so pa hišice v predpasniku".



Ne, ni nam dolgčas :)

Kdo mi je vzel januar?

Hmmm, ko sem bila mlajša, se je januar vlekel. Zdaj je vsako leto hitreje mimo.
Letos sploh še ni bilo nobene objave. Pa življenje ni tako čudno, kot je bilo lani, samo kar ni pravega navdiha pa volje pa časa... Prva polovica je minila v znamenju okrevanja po praznikih ter deadlina za oddajo ene resne službene zadeve. Ja, tam od desetega do petnajstega je bilo na knap, dihanje na škrge, spanja za vzorec... Temu primerno je sledilo obdobje regeneracije, vse je teklo malo bolj "na izi", mal sem kofetkala, več sem hodila v knjižnico... Vsi načrti za "po petnajstem" se kar nekako niso uresničili...
Vseeno pa je bil januar kar poln. Najstarejši sine je dopolnil 13 let. Praznovanje je bilo po najstniško - hothorse in bowling. Super smo se imeli, postala sem daleč najslabša igralka bowlinga daleč naokrog. Otrokinja me namaže čisto vsakič, pa še koga od bratov za povrh. Punca bi mirno igrala brez ograjice, kugle meče proti vsem fizikalnim zakonom, a podre redno več kot 6 kegljev v prvi rundi. Bom zastopla, ko bom velika.
S sosedo sva šli v kino. Prav pasalo je iti od doma, si pogledati Anno Karenino, se naregljati... Vsekakor ponoviva, je obema pasalo.
Pogledala (predvsem pa prespala) sem kar nekaj luštnih filmov. Priporočam Three idiots, Horrible bosses, Fracture. Ostalo napišem, ko pogledam do konca...

Da imajo otroci šolo k sreči še vedno ne vemo. Redni pouk teče gladko, tekmovanj je bila cela vrsta, košarko so zmagali... Fanta sta šla tudi na evropski CoderDojo dogodek v Bruselj. Brez spremstva staršev, z ostalo ekipo iz Slovenije pač. Imeli so se nadvse imenitno, res fina priložnost za oba fanta. Dogodek je bil super, sprejela jih je tudi poslanka Zofija Mazej Kukovič, ki jim je tudi pokazala parlament. Se mi zdi prav fino, da imajo priložnost izkusiti kaj takega.

Ustvarjanja je bilo kljub gužvi kar nekaj. Paše malo možgančke zaposliti še v drugo smer. Nastalo je nekaj malega kazal (predvsem kakšna darilca za sošolce), nekaj obeskov za mobitele, nekaj nakita in ravno včeraj prva verzija nečesa novega, kar mora pa zaenkrat ostati še skrivnost. Ima pa Made by Majcha nov logo, ki bo tudi na vizitkah v neki bližnji prihodnosti, nasploh imam kar konkretne načrte še s tem. En tak fleten vzporeden svet.

Tale komplet bo kar moj. Odlično paše k nekaterim rečem, ki sem jih zadnje dni ujela na razprodajah. Januar namreč zaključuje tudi mojo malo več kot dvoletno samostojno poslovno pot. Ni kaj, stvari se niso odvile tako, kot smo si zamislili oziroma želeli, tako da jutri začnem z novo službo. Če mam tremo, so me danes povprašali na več koncih. V bistvu je nimam. Kolikor sem imela priložnost spoznati bodočo ekipo bo luštno, delo mi je zanimivo in v precejšnji meri poznano, klima v pisarni bo, tako da bo čisto OK. Bom pa pogrešala kakšno delovno kitico še v pižami, dopoldanske opravke in počivanje po kosilu, to pa ja.

Nič, čez nekaj minut bo februar. Bo treba počasi spat, jutri rano ranim...

Šola bo

Trije korenjaki,

trije veseli vandrovčki,

so torbice vzeli 

in prvič v šolo šli.

So v zvezke pisali

velike črke A, E, I,

na prste kazali,

da ena in dve je tri.

Vsi trije junaki

pa so sanjali vse noči, 

da z zlato raketo 

na luno bodo šli.

Težke besede

Naša gospodična se za svojih pet let (no dobro, skoraj šest) kar fino znajde.
Zadnjič je razlagala:
"A veš, mami, zjutraj, ko je ati še spal, sem se prihipo... pritipo... prihopo... prišla čisto potihem..."

Ja, pritihotapila je težka beseda za majhne jezičke. Prisluškovala tudi. Tavelik sine si je pa kot malo dete skoraj jezik polomil, ko je hotel izgovoriti Leclerc. Očitno so K, L in R v isti besedi težko izgovorljivi. Je pa zanimivo - Otrokinja je ubrala lažjo pot in se je zmazala z uporabo druge besede. Sine je tako dolgo treniral, da je usvojil besedo (in bi jo tudi, če bi obstajal ustrezen sinonim). On si pač ne more privoščiti, da nečesa ne zna dovolj dobro. (O drugem sinu, ki si še pri enajstih zmišljuje besede, pa kdaj drugič).

V maminih čevljih

Po lenobno ustvarjalnem dnevu sem se odločila, da je vseeno čas, da kaj postorim po Hiški Šiški. Izbrala sem najmanjši prostor - tam, kjer shranjujemo čevlje, obešamo jakne in kjer se skriva še en mini WC. Otrokinjo sem prosila za pomoč in jo zadolžila, da čevlje s polic zloži v predsobo, da poličke presesam in prebrišem. Ko sem se odločila, da je vseeno čas, da malo preverim, sem jo našla vso zadovoljno, v - mojih čevljih. Posnela sem par fenomenalnih fotk. Poziranja se je naučila od - winksic. Pri vsem skupaj mi je pa še najmanj jasno, kako dete v takih petah normalno in čisto suvereno hodi. Ne, ni večina podplata v ravnem delu čevlja... :o

Ena filozofska

Debata z Otrokinjo:

Ona: Mami, ane, vodo boli, če vanjo mečemo stara kolesa in smeti.
Jaz: No, ne vem, če jo ravno boli, je pa to zelo grdo.
Ona: Ja pa jo, ker je voda živo bitje, tako kot drevesa.
Jaz: Drevesa so živa bitja, voda pa ne. Mogoče se ti samo zdi, ker se včasih premika.
Ona: Ja pa je živo bitje, samo mi tega še ne razumemo.

...

Bruselj s sinom

Tokrat sva se DH na službeni poti pridružila z najstarejšim sinom. Nizkocenovni letalski prevoznik iz sosednje države in preverjeni apartma v najbolj centrastem centru sta pač dovolj mamljivi opciji, da sva z DH to izpeljala, pa še bova - z vsakim mulčkom posebej.
Vreme kot naročeno, toplo in spomladansko. Jaz še nisem doživela dežja v Bruslju, kar je menda strašno neobičajno - sta se pa DH in sine hudomušno pogovarjala, da je to zato, ker sem tako strašno nasmejano sončno prijazna. Podpišem takoj. ☺
Sine si je sam izbral, kaj želi videt, tako da smo upoštevali njegove želje. Tako smo šli na Grand place, pa do Manneken pisa (in v mestni muzej pogledat tamkajšnjo zbirko njegovih oblačil), v Mini Europe (pa na tistem koncu še Kitajski paviljon in Japonski stolp), v Scientastic, poiskali smo Jeanneke Pis, se sprehodili tudi do Evropskega parlamenta, šli v MIM (pa gor na kavico), pogledal si je Muzej čokolade, pofotkal precejšnje število stripovskih sten. Na enem od sprehodov smo zavili še mimo sodne palače, enkrat pa smo se odpeljali do Bazilike Svetega srca in si s kupole z višine 58m ogledali mestno panoramo. Lokaciji primerno smo zmazali solidno število vafljev in pomfrija (dečko si je oboje sam naročal - v francoščini), pa z DH sva prišla do piva ali štirih. Bruselj je ena redkih lokacij, kjer midva skupaj pijeva pivo - imajo namreč tiste bolj divje zanj (trapist) in take bolj girly zame (z malinovim pivom ali kakšno bolj easy varianto kot je Hoegaarden sem čisto zadovoljna).

Strip stene na nekaj lokacijah, precej jih je še ostalo

Eifflov stolp, londonski parlament in Atomium. Atomium ni maketa. :)

Dve oblekici in enega nagca smo videli v tem času

Jeanneke pis

Bazilika Svetega srca

Takole mini potovanje s samo enim otrokom se je izkazalo kot super reč. DH bo tam še večkrat, tako da gre naslednjič mlajši sine z nama, na isto lokacijo, okrepljen z bratovimi priporočili. Fino je, ker se lahko posvetiš samo enemu otroku. Tako se imaš priložnost pomenit vse sorte. Videla sva tudi, kako dobro dečko pravzaprav obvlada jezike, se znajde, se vse zmeni, naštudira podzemno, zemljevide, povezuje vse sorte, se zanima za popolnoma vse. Seveda je občasno okupiral moj Kindle in se krohotal ob šalah o muli Nasrudinu (in naju seveda obilno zalagal z njegovimi prigodami) - kar težko verjamem, da v petih dneh nisva slišala niti ene šale o Chucku Norrisu ☺. In ves čas pridno slikal. Ob dnevih, ko sva bila sama, je gostobesedno in detajlno zvečer vse opisoval atiju. Zanimivo je, kako je še vedno majhen otrok, ki se z veseljem potika po trgovini z igračami in se afna z masko Dartha Vaderja, obenem pa se v velikem mestu znajde bolj kot marsikateri odrasel in v Mini Europe recimo prijavi, da on bi si šel pa Brandenburška vrata pogledat.
Vse fotke so njegove.

Saša Vegri - Očka pravi

Očka pravi, 

da v mamini glavi 

se vsaka beseda 

na glavo postavi. 

Zanjo 

se jeza 

kuha kot juha. 

Zanjo se laž 

in rožo zaduha. 

Pri njej 

pot gre 

in se v vasi ustavi, 

pri njej 

ležijo gore 

zleknjene ob puščavi, 

pri njej 

hiša raste 

najraje ob travi. 

Po njenem 

se bolezen in sosedo pozdravi, 

po njenem 

se lahko 

šal in prijateljstvo splete 

od glave do pete. 

Otrokinja mi je pred časom povedala prvi stavek. DHju pa včeraj.
Potem je pripomnila, da se je ati bolj smejal, kot mami. ☺

Dialog z gospodično

Dejstvo št. 1: Jutra so precej hladna, čeprav je kasneje čez dan pošteno toplo in se za na sonce ne oblačimo kaj dosti.
Dejstvo št. 2: Ker smo bili jeseni pridni, DH že celo zimo parkira v garaži.
Dejstvo št. 3: Imeli smo gripo in Otrokinja še ni šla v vrtec.
Dejstvo št. 4: Zjutraj je moj avto še globoko v senci.

Včerajšnja debata, preden sva se zjutraj odpravili k babi:
O: Mami, a lahko oblečem jopico?
Jaz: Ne, obleci softshell, za jopico je prehladno.
O: Ampak jaz bi rada jopico.
Jaz: Verjamem, ampak prehladno je za jopico, pa še avto je hladen. A vidiš moj avto? Je v senci ali na soncu?
O: V senci.
Jaz: Torej je hladen, ker je bil celo noč na mrazu, pa še v senci je. In ker je hladen, pomeni, da...
O: ...greva z atijevim avtom.

Ja, enkrat je že bila podobna debata o kliklici...

O rožah...

Debata s sinom:
- Mami, kdaj tale naša roža cveti?
- Mislim, da ne cveti.
- Kako se pa potem razmnožuje?
- Se mi zdi, da bi zrasla nova, če bi del odrezali in posadili.
- Aha, torej je samoobnovljiva dvokaličnica.
- ... (kaj človek odgovori na to?)


Ko sem prišla k sebi sem vprašala, kako pa ve, da je dvokaličnica in izvedela, da ve, ker ima olesenelo steblo, kar imajo samo dvokaličnice...


V času pogovora je imel nekaj malega vročine.


Jaz ne znam niti poguglat tiste flance, da bi dala slikco gor. :)

Zakaj je koristno imeti otroke?

Brez njih najbrž ne bi nikdar izvedela, da je izumrl javanski nosorog. Zadnjega živega so našli mrtvega (to je bil citat).
Očitno je res.
Takile so bili:

Kako naj pa ve...

Naša punca ima rada Filly konjičke. Nazadnje je v adventnem koledarju našla tegale:

Sposojeno tukaj

O: "Mami, kako je temu ime?"
M: "Ašja (Ashia). Piše, da je Zauberin (rekla sem seveda Cauberin). To pomeni čarodejka."
O nekaj časa gleda slikco, napis pod njo...
O: "Mami, s katere strani se že bere?"
Pokažem ji in povem, da z leve proti desni.
O gleda tisti Zauberin, pa pravi: "Ampak tukaj ni nobenega C..."

Hja, dete, kompliciran je ta svet :)

Mesne "tortice"

Ko sem zjutraj pubeca prosila, če mi prinese knjigo, da napišem recept, mi je vmes pokazal še ene "kanadske mesne tortice" iz iste knjige. In je to danes pripravil za kosilo.
V bistvu pripraviš maso kot za polpete - iz mletega mesa (pol kile), čebule, česna, zelenjave (mi smo nakockali eno papriko in naribali en korenček), žlico paradižnikove mezge, malo drobtin, vodo (midva sva namesto vode dala jajce), nekaj peteršilja, sol in poper.
Namesto da pečeš polpete, kar pomeni, da so ne le bolj mastne ampak tudi da moraš stati zraven, obračati in potem seveda čistiti pošprican hladilnik, maso enostavno - nadevaš v modelček za mafine, porineš v ogreto pečico in pečeš pol ure pri 180-200 stopinj. Pri nas je nastalo devet polpetk (sedem v silikonu za mafine, dve sem spekla pa kar v posodicah za creme brulee, da je šlo vse hkrati v pečico (kar pri nas, ki imamo okroglo pečico, ni samo po sebi umevno).
Priporočam, ker je hitro, fino, z malo packarije, dobro pa itak.

Čokoladni piškoti s kikirikijevim maslom

Kuharice, namenjene mulčkom, so fajn. Konkretno ta recept je iz knjige S kuhalnico okoli sveta. Fanta pripravita tele piškote kar tako včasih kakšno popoldne.

200 g moke
2 jajci
125 g stopljenega masla
125 g kikirikijevega masla
200 g rjavega sladkorja
1 vrečka vanili sladkorja
1 čajna žlička kvasa v prahu
100 g jedilne čokolade ali 100 g čokoladnih zrn (chocolate chips po mojem)
2 ščepca soli.

Maslo, arašidovo maslo, 2 jajci, rjavi in vanili sladkor z metlico zmešaj.
V večji skledi zmešaj moko, kvas in sol. Dodaj čokolado (z valjarjem jo streš v nepravilne koščke). Mokre sestavine priliješ v skledo z moko, dodaš čokolado. Mešaš s kuhalnico.

Za oreh velike kupčke polagaš na s peki papirjem obložen pekač dovolj narazen (se razlezejo).
Pečeš 13-14 minut v 180-200 stopinj vroči pečici.

Tele sem enkrat celo uspela fotografirat...

Po Otrokinjino

Saj bi napisala "Po žensko", ampak naša punca je razred zase.
To dete non stop govori in vedno ob niti pripovedi naplete še kup enih pentelj, tako da jo moraš prav zbrano poslušat, ko ona kaj pripoveduje, da ne zgrešiš bistva. Kar je, priznam, včasih prav naporno in kdo ve, koliko podrobnosti mi uide. Zato me je preblisnilo, da poskusim napisat, kako bi sinov stavek povedala ona. Ravno tako brez premora, zapisala bom pa razdeljeno na besede, ker je to že poslušat težko, kaj šele brat. Imena so izmišljena, so vpletena v zgodbo samo za ilustracijo. :)

Mami, takoj po kosilu, danes smo jedli meso in krompir in juhico in solatko in sem vse pojedla, no, samo solatke sem malo pustila, sem se oblekla in šla domov, pa najprej sva šli do njene hiše skupaj s sošolko in sva se pogovarjali in potem sem šla previdno čez cesto, sem počakala na zeleno luč, kot je treba in kot je tudi zadnjič dedi pravil, ko smo bili na obisku in smo jedli piškotke, da je treba zelo pazit na cesti ker je nevarno križišče, in ko sem prišla domov sem doma videla tvoj listek na mizi ampak sem se najprej malo pogovarjala s fantoma, sta bila že doma ker sta imela danes čisto malo pouka, potem pa sem začela zlagat posodo iz stroja, in sem vse pospravila, samo za kozarce sem prosila, da mi fanta pomagata, ker še ne dosežem do police, sem še premajhna, nisem pa upala vzeti pručke, ker je bil pod njo Puki, da ga ne zmotim in potem me je klicala Maša in vprašala, če se grem lahko k njej domov igrat, tukaj blizu so doma, v tisti beli hiši blizu naše pekarne, z njeno mamico sta se zadnjič na praznovanju pogovarjali, ker smo se otroci še igrali in ste vsi starši dovolili še deset minut ker smo bili res pridni, ampak šla bi k njej samo do petih ker ima ona potem glasbeno šolo, a veš, ona igra violino, v isto šolo hodi kot midva na kitaro, ampak njo pelje oči, pa nima občetrtkih ampak ob torkih pa res bi rada šla k njej ker se je pri njej res luštno igrat in ker je moja dobra prijateljica pa še dve petki sem dobila v šoli, smo dobili nazaj kontrolko od matematike, ki smo jo pisali prejšnji teden in sem dobila pet, sem imela čisto vse točke, samo jaz in Tina iz razreda, tista z očali, pa samo še dve petki sta bili v razredu pa še angleščino sem bila vprašana in sem tudi vse znala in dobila pet. Sej lahko grem ane, prosiiiiim?


To je na kratko. :)