ponedeljek, 8. november 2010

Ko otroka zbije avto

Naj najprej povem, da smi vsi živi in zdravi in celi. Kar pa ne pomeni, da se to ni zgodilo. V petek. In jaz sem izvedela - včeraj.
Takole je bilo. Včeraj pišem otroku opravičilo v beležko, ker šepa in ne bo mogel telovaditi. Od petka. Je čudno stopil pri košarki in ga boli neka kita na zgornji notranji strani stegna. Pri tem ugotovim, da sta dva lista beležke zlepljena skupaj in da ima en luknjo. Za hip mi ni bilo nič jasno, zakaj bi nekdo, ki rabi košček papirja izrezal luknjo iz enega popisanega, nakar mi kapne, da manjka - moj podpis. Ja kje pa je? Sem ga rabil. Čakaj, kako si rabil moj podpis? Ja ker sem bil brez naloge in sem ga prilepil v zvezek. In učiteljica ni nič opazila? Ne. Sledilo je klasično predavanje o tem, da itak vsi delamo traparije ampak da jih potem normalno priznamo in jih ne potlačimo nekam v kot in upamo, da ne bo nihče opazil, da je to goljufija, ker jaz nisem podpisala, da je bil brez naloge, in da sem malo razočarana, pa ne ker ni naredil naloge (jg, se zgodi) ampak predvsem zato, ker ne upa povedat, zato smo vendar mi, starši, tukaj. The usual stuff pač. In potem, ker sva ravno imela pogovor, vprašam, če je še kaj takega, za kar ne vem, pa bi morala. Pravi, da ne. V tistem mu začne brat nekaj signalizirat pa šuškat na ušesa. Vprašam še enkrat, trdno odločena, da bom izvedela, kaj je še zamolčanega. In izvem, da ga je v petek, ko je prihajal v knjižnico, od koder naj bi skupaj odšla potem domov, zbil avto. Na prehodu za pešce. Ko je bil že skoraj čez. Po kupu solz nekako spravimo iz njega, da je šel pravilno čez cesto, ko je bil že skoraj čez ga je oplazil avto, ki ga je sicer čakal, da je gospa ustavila in ga vprašala, če je OK, na pomoč je priskočil še en gospod, prav tako z namenom pomagat, obema je odvrnil, da je OK in je šel. Onadva pa tudi. Mali je prišel v knjižnico, kot sva bila dogovorjena, našla sem ga ravno pri izposojevalnem pultu, rahlo pretresenega. Če mu ne bi ravno knjižničar razlagal o tem, da je za DVDje nekaj zamudnine, bi to pretresenost pripisala čemu drugemu, tako sem pa mislila, da se ubogi otrok zaradi tistega denarja tako sekira in nisem bila niti pozorna. Ko je komaj lezel proti avtu je povedal, da je pri košarki čudno stopil in da se je noga razbolela na poti v knjižnico. Ajde, možno, jasno da nisem kaj dosti vrtala vanj, saj nisem niti v sanjah pričakovala, da je za tem vse kaj drugega.
Vse skupaj je utonilo v pozabo, saj sva imela na poti v vrtec še prometno nesrečo. Z nekaj zbitega pleha na obeh avtomobilih, drugega ni bilo nikomur. Bomo zrihtali na zavarovalnici, popravili avtomobile pa je. Mali se je zvečer slabo počutil, imel je piko vročine, pa smo jo pripisali utrujenosti po celem tednu, zdelanosti od antibiotikov od angine prejšnjega tedna in verjetno malo šoka zaradi karambola. Včeraj smo ugotovili, da ima potolčeno koleno, pošteno modrico na tazadnji in tisto nategnjeno (ali karkoli pač) vez. Popoldne gremo k zdravnici, ker je tista poškodba lahko kaj resnejšega, ne nujno športno malo nategnjena vez.
Zdaj imam polno glavo. Kako je možno, da odrasli, ki je bodisi kot udeleženec ali opazovalec v nezgodi, kjer je vpleten otrok, ne obvesti policije ali staršev? Ja, otrok je povedal, da je OK, ampak kdo je zdaj tukaj odgovoren za odločitev - odrasli ali še ne enajstletnik, ki tako odločitev lahko sprejme zato, ker ga je strah, zato, ker ne razmišlja trezno, zato, ker že malo zamuja ali enostavno zato, ker ga prvi hip še nič res ne boli in ne pomisli, da se take stvari razbolijo šele potem, ko adrenalin malo popusti? Dete zdaj ve samo to, da je bil avto rdeč, jasno mu ni padlo na pamet oziroma vprašanje, če si je bil sploh sposoben zapomniti registrsko številko ali znamko avtomobila. Nihče ni poklical niti policije niti staršev. Pa dandanašnji res kjerkoli, kaj šele v času prometne konice, v hipu lahko najdeš osebo z mobitelom. Ali pa bi se morda lahko zmigal kdo od preostalih, saj je tista ulica ob tisti uri polna avtomobilov.
Žuli me pa tudi starševski vidik vsega skupaj. Bi morali to opaziti že prej? Verjetno. Ampak kako, če slečenega otroka pri teh letih praktično ne vidiš, da bi opazil vsaj potolčeno koleno, če je vse, kar pove, povedano nekako z repom in glavo in umeščeno v vse ostalo dogajanje tako, da ti na pamet ne pade, da je zadaj nekaj drugega? Bi morali bolj vrtat? Ampak zakaj, če otroku verjameš in zaupaš? Je v vsej svoji samostojnosti prepričan, da bo itak sam uspel rešiti vse skupaj? Meni je kristalno jasno, da z DH nisva popolna starša. Prav slabo nama pa tudi ne gre. Mulčki so taki, kot bi si jih lahko samo želeli - prijazni, zabavni, pripravljeni pomagat, crkljivi, itak tudi nagajivi, razposajeni, vsak s svojimi karakternimi značilnostmi in reakcijami in se mi zdi, da kar uspešno krmarimo skozi družinsko življenje. Z vzponi in padci, smehom in solzami, dobro in slabo voljo - življenje pač. Zdaj se resno sprašujem, kaj smo naredili narobe, da otrok pri takem dogodku ne upa povedat, kaj se mu je zgodilo?

10 komentarjev:

  1. Najprej en juhej, da je vse OK. Potem pa žalost, da odrasli ne premorejo toliko odraslosti, da bi se soočili s svojo napako, in reskirali, da bodo morda kaznovani. Da ne morejo brez debate najprej poskrbeti za življenje. Otroka, odraslega, živali...
    Žal kot starš potem lahko samo ugibaš, kaj se je zares zgodilo...
    Jaz sem pred kratkim iz vrtca dobila domov otroka z luknjo v glavi, zalepljeno s steristripom (ki ima funkcijo šivov), nihče mi ni znal povedati, kaj in kdaj se je pravzaprav zgodilo, samo enkrat so opazili, da krvavi!?!?!
    Niti poklicali me niso, polepili so jo in najbrž upali, da ne bom popenila. In res nisem, ko je prišlo za mano, se mi je zdelo že brez veze. Tamala pa ni jokala. seveda ni, ker je vedela, da je počela nekaj, česar ne bi smela in je pač tak karakter, da raje nosi bolečino, kot prizna...
    Eh, sori, sem hotela samo komentirati, pa me je malo odneslo ;) Ti povem, tale svet gre v maloro :(

    OdgovoriIzbriši
  2. Draga moja, najprej jasno - sem vesela, da ste ok. Tudi sama ne razumem, zakaj se odrasli niso toliko zasekirali, da bi poklicali tebe ali DH, konec koncev ima tudi tvoj otrok telefon? Taka sreča v nesreči je tudi učna ura - resda boleča - za tvojega miška, da pove, ko se zgodi, predvsem da pogleda in si zapomni, kdo, kako, kdaj in zakaj ...
    In še - vem, da ti ne da zadeva miru - ampak, kot si zapisala ... otroci nam povedo, včasih povedo vse, včasih malo, včasih jasno, včasih zmedeno ... jaz ga golega nisem videla že tedne - ravno razmišljam - take starosti je pač, da se mi včasih nagnete v naročje in ugotavljam, da je velik in obenem majhen in da postaja njegovo telo njegovo svetišče, kar moram spoštovati, ker pričakujem, da tudi sam to spoštuje.
    Objem vsem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tega tudi ne razumem: da noben odrasel ni poklical policije! Ali pa da bi se gospa pozanimala vsaj, če pokličeta mamo (očeta)! Počakala z otrokom, presneto no, saj se ne odpelje kar stran.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi jaz sem kar malo zgrožena. Podobno se je zgodilo meni ko sem bila približno takšne starosti. Poskušam se spomniti občutkov. Ustrašila sem se, malo me je bolelo ampak ko sem videla, da sem cela in da ni hujšega sem prav tako rekla da je vse v redu in mami in oči nista bila poklicana. Tudi ne spomnim se da bi jima povedala. Enostavno šok in potem olajšanje da ni nič hujšega potisneta vse skupaj v predalček "nepomembno".. Za tvojega srčka pa je bilo verjetno kar veliko za en dan, bil je povožen, v knjižnici zamudnina in potem še nesreča na poti domov... Moj nasvet.. objemi ga večkrat, poljubi ga mnogokrat, bodita čimveč sama skupaj.. da se odpre in da spravi to iz sebe. Predvsem pa ja, vsi moramo biti pozorni pri svojih otrokih. Strah da kaj pomembnega spregledamo je pa itak prisoten pri vseh...

    OdgovoriIzbriši
  5. O joj. Sto stvari mi gre skozi glavo. Najprej sem se z lahkoto postavila v kožo tamauca. V šoku je rekel ženski, da je vse ok, tebi pa zamolčal, ker je vedel, da se bo usulo polno vprašanj, na katere ne bo vedel odgovora (kdo, kje, kaj, številka, ker avto, pod kakšnim kotom...) in boš huda (-tako si jaz predstavljam sebe in mojo mamo pred n-štindvajsetimi leti).
    Ne razumem pa voznice!!!!! Mimoidoči konec koncev niso dolžni obveščati, ker seveda vsak pričakuje, da bo to naredila oseba, ki je zagrešila... ZGROŽENA SEM NAD NJENO BREZBRIŽNOSTJO!
    Starši? Klasičen občutek krivde. Ampak itak, da si mu zaupala, vsak bi mu. Odslej mu pa najbrž ne boš nekaj časa... On pa: naslednjič si bo zapomnil okoliščine, ker si ga tako naučila, pa ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Vsaka šola nekaj stane, hvala bogu, da se je srečno končala in verjamem, da si mu dala vedeti, da si na njegovi strani.

    OdgovoriIzbriši
  6. Premlevam zdaj tole vaše po glavi. Vmes sem ujela še velika dva, ki sta me molče poslušala in vestno kimala, da bosta v kakšnem podobnem primeru storila točno tako, kot sem rekla ... ma ja, S še nekako zaupam, da bi res tako odreagiral (če ne bi bil preveč v šoku), C pa ne verjamem ... ker poznam njegov pojav velikih oči. Tvojemu lumpu vsi skupaj pošiljamo en velik objem.
    Drugi del - ne vem, kaj ti bo povedala zdravnica, ampak jaz bi šla zadevo prijavit na policijo - čeprav post festum in čeprav nimaš jasnih podatkov, mogoče se pa najde očividec. Mislim, butnila ga je na prehodu za pešce ☻
    In kolikor te poznam, si tokrat (in vedno prej) odreagirala čisto prav. Vem, da nisi vpila, ker ti pač ne vpiješ ... in trenutno moraš biti samo z njim in zanj, topla in ljubeča mami. Tisto zaupanje, da se lahko obrne nate "no-matter-what" pa na žalost pride šele z leti in po določenem preblisku ... če najdeš prožilec tega odrešujočega zaupanja, te neskončno prosim za navodila. Pri dveh me to še čaka. ☺
    Pa še en velik dolg močan objem zate - ker si predstavljam, da ga noro rabiš. Drži seeeeeee! ♥♥♥♥♥

    OdgovoriIzbriši
  7. Mi šlo do srca.

    Sama sem nekoč nekaj spregledala, nekaj težkega ... ker je bilo hkrati toliko drugih stvari, ki so vse lahko krive, ki so vse zoprne in težke ...

    In sploh, ko je otrok zanikal, ko sem vprašala naravnost ... Zakaj je zanikal? Med drugim tudi zato, ker je nekdo grozil, češ da ima pištolo ... Nekdo v šoli.

    Vesela sem, da se kljub vsemu le ni zgodilo kaj še hujšega ...

    OdgovoriIzbriši
  8. Ja, tudi meni prav hudo ko tole berem. Kakšen dan jste imeli!

    Ubogi fant, me kar stisne pri srcu. Ampak njega je prežemal en sam strah. Strah, strah, strah. Zato ni povedal.


    Veš kaj potrebujete? Čas, da se vse spet postavi v rutino. In da se vrne zaupanje.

    Voznica? Naj se ji vse gume počijo, naj ji nehajo delat brisalci, naj se ji klima v avtu pokvari.

    OdgovoriIzbriši
  9. Zbiram vtise, tuhtam, se pogovarjam o tem z domačimi, otrokom in vsakim, ki ma pet minut cajta, se mi zdi.
    Malo se umirjamo, za nami sta dva dneva, en strahotno divji, drugi še kar znosen.
    Pod črto: prijava na policijo je podana, dete je bilo zdravniško pregledano in ni hujšega - kosti so cele, modrica in praska počasi izginjata, bolečina se bo ob mirovanju umirila.
    Zapomnil si je, upam, za vse življenje. Iste stvari smo razlagali starši, učiteljica, pediatrinja, zdravnik na urgenci in policistka.
    Prometni del je, kar se mene tiče, zaključen. Družinsko bomo še delali, to pa ne gre tako hitro.

    Drage moje punce, hvalahvalahvala vam za vse besede, za vso podporo, komentarje na vseh koncih, mejle, sms-e. Res, pomaga, če veš, da nisi sam, da praktično ni človeka, ki ne bi imel česa podobnega za sabo. Zlate ste! ♥

    OdgovoriIzbriši
  10. Ojej ... Sam da ste vsi celi. Ostalo ste z možem in otroki že tisočkrat premleli.

    Mislim na vas, držte se.

    OdgovoriIzbriši