Letos je gužva. Na vseh frontah. Včeraj sem prvič letos dala otroke spat, ker sem bila vse večere v službi, en večer pa zunaj. Tisto službovanje med prazniki je težko padlo, je blo pa treba, čeprav sem delovno začela leto z utrujenostjo in nenaspanostjo, kar ni ravno najboljša popotnica. Ah, kaj, bo pa potem boljše. Ko je dol, ne gre drugam kot gor, ne?
Tisto, kar pri vsem skupaj pogreje srce je pa to, da imam ljudi, ki skrbijo zame. Med tistimi, ki so vedeli, da službujem, se je vedno našel kdo, ki je bznil "ej, ti gre? zmagaj!" Med tistimi, ki niso bili z mano tako ali drugače v stiku pa se je vedno našel kdo, ki mi je polepšal dan. Nalezljiv smeh parketarskega tima. Dobre novice. "Ej, sina mam". "Teta sem". Lepe stvari, ki poživijo življenje. Zmaga v službi. Darilo, ki je izpolnilo željo, ki ni bila niti izražena. Celo dve taki darili. Eno navihano darilo, ki postavlja nove cilje. Jp, med takimi lučkami ni težko krmariti skozi temnejše dneve.
Tying Bonds Across Borders: The Ethereal Mizuhiki Art of Yuinobi
-
Recently, a paper-friend in Germany alerted me to a beautiful online site,
*Yuinobi*, which features the Mizuhiki creations of Japanese artist Miho
Muto. I...
Pred 6 urami
Ni komentarjev:
Objavite komentar