Nagrada za blog

Alcessa, (a.k.a. Losulja) mi je podarila nagrado. Ker imam v tem postu namen postoriti še nekaj drugih reči, si bom drznila navodila kar kopipejstat.


The rules are:
1. Save the image above and post it on your own blog.
2. Pass the award on to 12 fellow bloggers.
3. Link the nominees.
4. Let nominees know they have won this award by commenting on their blog.
5. Share the love and link to the person you received this award from.

Alcessa, hvala. V moje življenje si prinesla... hmmm... nove rubrike, zanimivo kuharijo pa fajn zapise. Super si.

Čaka me še "12 fellow bloggers". Uf, mojih "fellow bloggers" sploh nimam preštetih. Kaj šele razvrščenih. In kako naj človek tole korektno napiše, če je Sandra zaprla štacuno in Daisy še ni našla časa za odprtje? Poleg tega sem se sama priklikala do mnogih blogov preko "mojih blogov". In te nagradice kar krožijo in krožijo... Zato
- malo ker je ravno prava prilika,
- malo ker je postalo kar dolgotrajno opravilo da pokukam k eni na spisek pa k drugi na spisek (da ne omenim da zdaj en spisek manjka, ane Sandra) če je kaj novega
- pa potipkam in poklikam še par tistih ki jih nimam na spisku
- pa ker je vse skupaj naredilo "klik" ko sem brala pri M poročilo o nagradici... Drage moje, dragi moji - tadaaaam - Majcha odpira seznam "najljubših" blogov. Permanent link torej, tako da sem še vedno znotraj pravil. :) Nagradice po mojem že vse imate, vsekakor bi jih pa podelila tudi tistim, ki še bodo našli prostor tam desno spodaj.

Ampak to še ni vse. Če preberete do konca boste videli, da je nagrada še ena.



1. Post who gave you this award.
2. State 10 things you like.
3. Give this award to 10 other bloggers and notify them with a comment.

Ad 1: Alcessa (a.k.a. Losulja)
Ad 2: Deset stvari, ki jih imam rada... No prav. Družina, sorodniki in prijatelji so izključeni - ne morem jih šteti med stvari, no. V naključnem vrstnem redu: smeh, sonce, vodo, potepanja, barve, ustvarjanje, barve, klepetanje, knjige, kavo, čokolado, jesensko listje, pomladno cvetje, sestavljanke, internet... sem že čez, ne...
Ad 3: Vsi desno spodaj polinkani, prosim, sledite navodilom zgoraj. :)

Tole je odlična prilika, da se vam, drage punce in slovon (edini moški, če kaj vem), zahvalim za vse zapise, fotke, izdelke, ki mi vedno znova polepšajo dan. Lani enkrat jeseni sem se od daleč začela spogledovati z mislijo na blog, potem je misel kar rasla in rasla, pa sem in tja se je našla kakšna primerna brca v rit in je nastal tale moj blog. Priznam, da sem bila najprej v dvomih, če bo sploh šlo pa če bom mela kaj pisat pa tisoč tistih vprašanj, ki te po malem glodajo. Kaj naj rečem, takrat sem tudi ob spremljanju ostalih blogov razmišljala, da bom enkrat v daaaaljni prihodnosti ob stoti objavi podelila kakšno nagradico svojim bralcem. Tale je stočetrta. Sploh ne vem, kdaj mi jih je ratalo toliko napisat, res ne... Si bom pač zmislila kakšno drugo številko za nagradico, če sem že stotko spregledala.

Pustolovski park Bled

Danes smo se odzvali vabilu prijateljev in smo se jim pridružili v Pustolovskem parku Bled.

Bilo je prima. Awesome, bi rekel moj sine. :) Okej, označeno je za en klinc, če se ne bi srečali pri jezeru vprašanje, kako bi našli pravi odcep. Ampak ko si enkrat tam, je super. Parkiranje brezplačno, pot do gor ravno fina za ogrevanje. Gor pa bojna oprema, šolanje in gremo plezat. Poti so označene s fletnimi opicami, različne barve označujejo različne težavnostne stopnje. Od štirih let pa navzgor je primerno. Absolutno varno, če seveda upoštevaš varnostna navodila in absolutno zabavno.

"Barbie komandos"

Naslednika Indiane Jonesa

Maja, ki leti, letiiiii

Seveda beležimo nekaj tistih za v predalček "neprecenljivo". Fanta sta si ob vsakem spustu po zajli ali s sankami in podobnem prepevala naslovno temo iz filmov o Indiana Jonesu. Punca me enkrat kliče: Mami, a me vidiš? Ja. Pridi sem. Hmmm - mama je nekaj metrov od tal, z dvema karabinoma pripeta na zajlo... Khm, bom malo kasneje, prav?
Malo se mi dozdeva, da bom zaradi zanemarjene rekreacije v zadnjih mesecih jutri morda ponovno odkrila kakšen del telesa, ampak nič zato. Lička so bila rdeča, usta do ušes, vsi zadovoljni. Manjkal je DH, ampak kaj hočemo, delo ga je odpeljalo daleč od doma. Vsekakor še pridemo. Skupaj.

Frišna knjigica

Do bloga Frišno novo jutro sem se priklikala preko enega od blogov, ki jih spremljam. Priznam, da strašansko uživam ob branju tako zapisov kot komentarjev, mislim, punce res obvladajo. Narežim se do solz, tudi če bi pri izpostavljeni tematiki, če bi bila zapisana bolj resnobno, tudi sama resnobno prikimavala.
Avtorica bloga je tudi avtorica ilustracij v čisto novi knjigici z naslovom Mala muca v knjižnici.


Že takrat sem ob klikanju na starejše poste našla ilustracije. Luštne ilustracije. Tale mi je strašno všeč. Pa tale. In tale. Mah, kaj bi lepila linke, vse so fletne. In tematika - knjižnica, knjige... Odlično! Res upam, da bo knjigica s sporočilnostjo, ki jo obeta, našla dom v srčku marsikaterega mladega bralca. Knjigico s posvetilom si lahko s kakšnim finim komentarjem pod tole temo prislužite tudi sami.

Ustvarjalno praznovanje

Prijateljica si je letošnje praznovanje rojstnega dne zamislila malo drugače. Povabila je nekaj punc na ustvarjalno praznovanje. Otroci in možje so ostali doma. Tisto, ki ima največ izkušenj je poprosila, da nas nekaj nauči, priskrbeli sta tudi material, povabljene pa smo dobile nalogo, da prinesemo s sabo dobro voljo, za darilo pa nekaj, kar smo ustvarile same. Zanimivo je bilo opazovati kupček umetnij, ki so nastale, pa naj bo nakit iz fimo mase, slika njej ljubih cvetov ali domače dobrotice. Sama sem ji pripravila s fimo maso okrašen lonček in dozirnik za tekoče milo pa še neke malenkosti.


Večer je minil kar prehitro, najprej ob šampanjcu in narezku, potem ob ustvarjanju ogrlic, nazadnje ob sočni sacher torti. In seveda regljanju za nazaj in naprej. V tej zasedbi se srečujemo redkokdaj. Poslovile smo se v upanju, da bo naslednje srečanje kmalu.
Ogrlice, ki smo jih izdelovale so v bistvu preproste, efekt, ko so izdelane, je pa krasen. Polovica nas je izdelovala ogrlice v bolj zemeljskih tonih, druga polovica se je lotila takih v modro beli kombinaciji. Tole je moj izdelek:


Draga slavljenka, še enkrat - vse najboljše! In še enkrat hvala, da si nam pripravila tako lušten večer. Natančnejše poročilo pa pričakujem na tvojem blogu. Zdaj so pa tudi poplave že mimo. ;)

Fajn postrežba :)

Danes sem se na ves glas nasmejala pri kosilu.
Tokrat sem šla sama. In sem zavila v moj za medslužbena kosila najljubši lokal, v Oštirno v stavbi Slovenijalesa.
Tam sem pogosto, včaih sama, včasih z DH, včasih s katerim izmed sodelavcev. Že več let, tako da definitivno sodim med stalne stranke.
Osebje je kul. Trenutno sami fantje, pa vsi po vrsti super. Prijazni, ustrežljivi, poklepetajo, če jim čas dopušča, se pohecajo...
Takoj ko sem se namestila za mizo in prebrala dnevno ponudbo je prišel eden izmed njih in mi tokrat - povedal, kaj bom jedla. In je zadel do zadnje pikice. Očitno sem tako pogosto tam, da so prepoznali moje vzorce. Vedno naročim juho. Goveja je pri njih posebej dobra. Vedno naročim kaj mesnega, če jem vegi hrano sem v eni uri potem spet lačna - kar je stvar mojega metabolizma, ne premajhnih porcij, da ne bo pomote. Včasih si namesto pripravljene priloge zaželim pomfri. Izbiram med dvema solatama. In med dvema pijačama. Sladico naročim v odvisnosti od tega, kaj nudijo. Odstopanja so, ampak redko. Poleti zmažem kakšno "taveliko solato", včasih naročim kaj iz stalne ponudbe. Danes je zadel popolnoma vse. In mi polepšal do takrat že tako fajn dan. Prav posrečeno se mi je zdelo.
Dan ni bil izgubljen. Moj moto je namreč: izgubljen je dan, ko se nisi smejal.

Utrinki prejšnjega tedna

Poplavam sta bili namenjeni že dve temi, naj bo dovolj.
Prejšnji teden je prinesel še kup ostalih drobnarij.
Otrokinja je bila pridna, za štiriletnico je kar lepo počivala in šla ob dogovorjenem terminu v vrtec. Jaz pa ne v službo. Sta imela "smeno" s starejšim bratom. Tako da sem imela na račun otrok cel teden "počitnic". Imam kar abonma v čakalnici pri pediatru. Morda bi lahko uredili bolj stalno nastanitev, vsaj parkirnega prostora ne bi bilo treba iskat. Danes sva šli spet tja, je pogumno potrpela, da so pobrali vse tri šive. Zdaj je, upam, za nekaj časa mir s pediatri.
Skuhala sem še eno marmelado. Tokratna runda je pristala v manjših kozarčkih. Ki so zahtevali tudi drugačne nalepke. Moje mnenje: sončne nalepkice so neskončno bolj prijazne. Naprintane pa bolj "user friendly" za manjše zaobljene kozarčke. Je pa lažje je stistini "Print" kot pisati na roke. Moderni časi, ni kaj.


No, pa tudi tehnika zataji. Prejšnji teden sem spet doživljala manjšo "vstajo strojev". Tale aparatek za izdelovanje nalepk (office supplies so zakon) je odrekel pokorščino po tretji nalepki. K sreči mi je prinesel vsaj tri, da so imele vse prejemnice enako marmeladico.
Naučila sem se, da če telefon zvoni, ko kličeš ustrezno številko, še ne pomeni, da tudi deluje. V napadu pospravljanja, ki se me je še pošteno držal, sem se namreč delno lotila tudi DHjeve pisarne. In sem obstoječi kabel za telefon zamenjala z daljšim, da gre do vtičnice lepo ob steni in ne več pod mizo. Vtaknila sem ga v napačno luknjo. Telefon je zvonil, zveza se pa ni vzpostavila. Bom razumela, ko bo velika. In prihodnjič, če se bom še kdaj lotila takšnih podvigov, sama sebi dvignila telefon, pa če se mi to zdi še tako trapasto.
Delo, ki ga opravljam v službi, k sreči omogoča tudi to, da lahko naredim kaj od doma, če je potrebno. Kar je imenitno. Če seveda zadeve funkcionirajo. Tokrat me je hecal službeni računalnik. Me je prisilil tudi v to, da sem doma zamenjala tipkovnico in miško, pa vseeno ni delovalo kot je bilo potrebno. Damn, pa je šlo dopoldne, polno delovne vneme za zezanje s tehniko. In stvari niso bile dokončane. Tako da vikend ni bil toliko sproščen, kot bi si morda želela. No, sem zmagala danes.

Vesoljni potop od blizu

Obiskali smo prijatelje na Viču. Dežurali so vso noč, metali vodo iz kleti, zalilo jim je dvorišče, dvignilo cisterno za olje - ni da ni. Peljali smo jim pisker ričeta in termosko kave, zraven smo spakirali še par drobnarij in dva para gumijastih škornjev. Prizori na Viču so bili danes opoldne grozljivi. Nekaj smo jih ujeli samo mimogrede, med vožnjo, križišče na Tržaški, kjer se zavije na avtocesto pa od blizu. DH je naredil par fotk. Tam teren poznam, ker sem nekaj let delala v bližini in si predstavljam, koliko je vode. Na drugi strani Tržaške od tam, kjer smo stali mi, se cesta namreč spusti še precej nižje od Tržaške, pa že ta je bila, kot se vidi iz slik, pošteno zalita.


Po eni strani si zgrožen nad močjo narave. Kako v dveh dneh iz nas, "nepremagljivih", naredi prestrašene človečke, ki s strahom zremo v nebo in upamo, da se nas bo usmililo. Od petka mislim na ljudi, ki jih je prizadela tale ujma. Hvaležna, da nam ni nič. Nemočna, ker težko kakorkoli pomagam.
Po drugi strani sem se zamislila pa nad človeško neumnostjo. Gospod na sliki ni obtičal v vodi. On se je šel vozit. Ne moreš verjet.


Voda je odtekla. Mnogim prinaša mirnejšo noč. Mnogim prinaša še več skrbi in težav. Naša bo mirna, v pričakovanju novega delovnega tedna. Ki naj bo kar se da rutinski. Pretresov je bilo dovolj. Začetek je dober. Luža na potki se je posušila in tista žival se je res izkazala za polža. Ko je bil manj napihnjen in torej tipično zguban je bil - polž. Ampak še zdaj, ko gledam prve fotke, gledam tisti "uček" in našobljena usteca... Ne vem, no - honest mistake bom rekla.