Pa je poletje

Vremensko smo ga nekaj dočakali že prej, zdaj je tudi uradno koledarsko nastopilo poletje. Dnevi se že krajšajo, čeprav o tem še ne razmišljam prav intenzivno.
Meni je prvi poletni dan prinesel še zadnjo večjo delovno zmago. V dneh pred tem sem zaključila res še čisto zadnje aktivnosti vezane na prejšnjo službo, vzporedno sem se pridno pripravljala še za izpit, da zdaj nisem breZUPen primer, kar pestro je bilo, napet urnik, živčki so delali, gužva na vseh frontah ker sicer itak ne bi bilo zanimivo...  Vse to je zdaj mimo.
Prvi poletni vikend je bil tako nabit z aktivnostmi vseh sort, da sploh še nisem pošteno zajela sape. Že včeraj me je sicer prešinilo, da je tole prvi vikend po ulala časa, da nimam do ponedeljkove službe nobenega dela. Ja, gospodinsjekga in vrtnarskega in kar je še tega je po hiši kolikor hočem. Ampak nikjer ni niti trohice slabe vesti, ker bi nekaj morala pa sem vseeno izbrala frej dan ali vikend.
V petek smo kurili kres kar v domačem roštilju, spekli par čevapčičev, če je že bil ogenj, spili pivo ali dve - meni je prav pasal stacionarni odklop, samo sedet in počasi spet čutiti življenje, ki se je stekalo nazaj vame po prvi izčrpanosti po izpitu.
Včeraj smo z nekajmesečnim ampak popolnoma razumljivim zaostankom praznovali eno petdesetletnico. Top žurka, res, edino žal mi je, da je bilo treba domov - jutranji načrti žal niso dopuščali prenočevanja na skrajnem robu kure, ne vem če nismo bili na kakšnem krempeljcu, tako odmaknjeno je vse skupaj...
Danes so me na poletje spomnili pri velikem švedskem prodajalcu pohištva takoj čez italijansko mejo. Združili smo prevoz na letališče z resnim nakupom v Decathlonu in pasenjem firbca po Ikei. Mularija dobi vsak svojo sobo pa smo šli malo delat spiske, če bi še kaj rabili. Ob vhodu sta dve prijazni gospodični vse, ki so želeli, okrasili z venčkom za na glavo. Preprosta, v pol minutke narejena reč iz bršljana in cvetja, pol trgovine je to nosilo, vključno z nama z Otrokinjo. Očitno neka švedska tradicija, če sem prav razumela napis v italijanščini. Luštno.
Zdaj se stvari pri meni umirijo. Zdaj bo čas, da nadoknadim zamujeno branje - leposlovja in ostalega načrtovanega. Pa da najdem čas, da se vsake toliko srečam, čas za kakšen pomenek sama s sabo. Zdaj bo čas za nove poti, za nove cilje. Kdo ve, kaj prinese poletje?

Zadnja, poletno obarvana serija knjižnih kazal. Na voljo so bila na junijskem FairArt festivalu, nekaj jih je še doma. Z nekaj sreče tudi kakšna poletna sejemska prireditev še pride na vrsto!

SNSP* zmaga!

Čeprav se je veliko tistega, kar me je delalo strašno nasmejano sončno prijazno v začetnih letih mojega blogovanja malo poskrilo, se ne dam. Še vedno vztrajam pri opisu, sončku z napako in vsem, kar pač paše zraven. Zapisov je manj, ker se pač ne dogaja nič takega, kar bi me pač premaknilo do te mere, da bi kaj napisala. So luštne stvari in manj luštne stvari. Prav hecno mi je, ko se mi je danes med mojim dogajanjem pripeljala ena pred kratkim zapisana objava na nekem drugeM b(r)logu o intenzivnosti občutenj (to je zdaj prosto po Majchi). Točno v nekaj takega sem padla sama. Ko se spirala občutkov v enem dnevu kar dviguje in širi in obsega vse od drobcev luštnega, kančkov zoprnij, neukročenih številk pa vse do besnega razočaranja na eni in neizmerne vere in upanja v dobro na drugi strani. O tistih zoprnijah sem potarnala bližnjim, ukrepala, kjer je bilo potrebno, zoprn občutek bo zvodenel, life goes on.
Strašno nasmejano sončno prijazna v meni se že dva dni suka okoli poteze, ki jo je izpeljala Mojca. Nekoč sva delali skupaj, zdaj sva pofočkani na FB, sicer nimava dosti stikov. Tole, kar je naredila je pa čudovito. Dobri občutki so ob tem, upam, da bodo ostali dooooolgo. Te je smiselno negovati. A kaj je naredila? Kar citiram njen zapis s FB. Pod sposojeno fotko.

Neprespana noč za mano. Dovolj imam. V dveh dneh sem izvedela še za dva prijatelja, ki sta ostala brez dela. To niso nešolani, leni prepirljivci, ki niso znali nikoli v resnici delat. Vsi so bili pridni, delavni, kompetentni. Ostali so brez dela zato, ker je nekdo drug svoje delo slabo opravil in, seveda, za to ni odgovarjal. (Za vse tiste, ki boste zdajle pomislili: pa si najdite kaj drugega za delat. Stari smo petdeset in več, za nas, žal zelo nesmiselno, v glavnem ni več dela.)
In sem se vrtela, obračala, razmišljala celo noč. Nimam bolj ali manj pomembnih prijateljev, vsi so bili v nekem trenutku mojega življenja tam, kjer sem jih potrebovala. Če me je zapustil idiotski fant, če sem se skregala z očetom, če me je učiteljica nadrla … Zdaj sem jaz tista srečnica, ki imam za enkrat še vedno delo. Ne ravno dobro plačano, pa vendar vsak mesec le dobim nekaj na račun. Ne morem posodit/dat denarja, lahko pa še vedno plačujem streho nad glavo in jem. Kaj lahko storim? Seveda vem, da živijo tudi ljudje, ki nimajo ničesar, ki preživijo dan s pestjo riža, če imajo srečo. Ko zbolijo, pač umrejo, ker zdravil ni … ampak bodimo realni, vsem ne morem pomagat. Ne morem imeti doma trideset zapuščenih mačk, petnajst poškodovanih psov, šest brezdomcev in hkrati še preživljati afriško vas, ob tem pa pustiti človeka, ki si je nekoč vzel čas in poslušal moje namišljene probleme, "da stoji pri frančiškanih v vrsti za topel obrok."
Torej: ob sredah med šesto in deseto zvečer bo pri nas doma večerja. Nič posebnega, glede na to, da število udeležencev ne bo vnaprej znano, bomo verjetno največkrat pristali pri enolončnici, oziroma pri hrani, ki lahko tudi »ostane« (objavljeno bo dan prej na fb, tako, da če bo kdo kaj za zraven prinesel, super, ni pa nujno). Ker nisem bila nikdar najboljša kuharica na svetu, je vsaka pomoč dobrodošla. Ne bomo spraševali, zakaj je kdo prišel. 
Vem, da je enkrat na teden čisto premalo, lahko pa še kdo to ponovi kakšen drug dan, pa še kdo, pa še kdo … Ne gre za hrano. Gre za to, da se družimo, pogovarjamo, izmenjavamo izkušnje, skupaj najdemo še kakšno rešitev, ali dobimo novo idejo. Saj ne vem, morda bi lahko naredila tudi kaj več, morda tudi bom, nekoč, z vašo pomočjo. Samo začeti je treba. 

Jutri, sreda, 5. junij, ob 18. uri bo krompirjev golaž. 
Vabljeni vsi prijatelji, brez zadržkov. Mene ni bilo sram, ko ste me morali pol noči poslušati samo zato, ker se mi je zlomil noht.

Ta hip težko naredim kaj drugega kot da širim vest. Je pa vredno, da se jo deli. Si bom že kaj izmislila, da pomagam še kako drugače. Vsekakor dejanje, vredno več pozornosti kot marsikaj drugega, kar te dni polni glave ljudem.

* strašno nasmejano sončno prijazna

Utrinek

Kosilo v skritem kotičku blizu službe. Ograjenem z vseh strani. Čeprav stavba nima ravno vesele zgodovine je zdaj drugače. Skozi okno se sliši petje. In kitara. Na dvorišču cveti glicinija, v soncu mežikajo pisane barve stavbe, izbira miz je velika - senca strehe ali drevesa, toplo pomladno sonce, vse je na voljo. Natakar z nasmehom, prijazen, poklepetava, kot običajno. Med čakanjem na hrano družbo dela ptica, najbrž v lovu za kakšno dobroto. Po mizi lezeta dve mravlji. Kosilo je res okusno. Obsedim in gledam poplesavanje belih kosmičev, ki prizoru v pomladanskem soncu dodajo še kanček zasanjanosti. Lepo je. Mirno je. Trenutek, ko se vse ustavi. Ko se zaveš, da plešoči kosmiči pomenijo konec letošnje agonije z alergijo. Ko se zavest, da si čisto OK, počasi preliva v vsako celico. Trenutek ko se vate naseli mir. Ko z gotovostjo veš, da bo še vse dobro.

Fotka od tu

Pariz

Šla sva sama, za petnajsto obletnico poroke. Naredila kar nekaj kilometrov peš, kar nekaj s podzemno, obiskala nekaj vrhov (ne sicer najbolj znamenitega, pa vseeno), cerkva, stavb, parkov, galerij, trgov, pojedla precej dobrotic in spila nekaj vina... Slika menda pove več kot tisoč besed (tokrat sem jaz naredila natančno eno fotko).

Slavolok zmage

Musee d'Orsay

Ste Chapelle

"Zaljubljene ključavnice" na enem od mostov

Notre Dame

Vhod v Pantheon

Pantheon

Sacre Coeur - na vrhu Montmartra

:)

Nočni sprehod

Versailles - v vsem svojem obilju

Lafayette

Napoleonova grobnica (Les Invalides)

Louvre

Vhod v Palais de Justice

Pogled z vrha veleblagovnice Printemps

Madeleine

Place des Vosges

Novo kazalo

Pika Nogavička je ena mojih najljubših knjižnih junakinj. Vanjo se tudi oblečem za pusta. Se moram pa tudi med letom kdaj sama sebe potegniti za uho, če nisem pridna. Ampak velikih duhov to ne moti ;)
Pika je seveda tudi imeniten navdih za knjižno kazalo. To je že drugo na to temo:
Prvič se je predstavila na drugem FairArt festivalu, ki je bil to nedeljo, naslednjič bo na voljo na tretjem. No, če jo kdo želi, naj me najde na mejlu, se vse da zment ;)

Oriental party

Odzvala sem se na vabilo prijateljice in šla na orientalsko zabavo. Ki je izpolnila točno tisto, kar je obljubila : bogato večerno/nočno izkušnjo, ki poleg druženja ponuja še več:
tabla/darabuka v živo, vodne pipe - šiše, arabski finger food, trebušne plesalke, dabke, bazar, poslikava s kano, dj Mahmud...
Vzdušje krasno, plesalke čudovite (priznam, da sploh nisem vedela, da obstaja toliko različnih vrst plesa). Fingerfood res okusen, ritmi taki, da boki kar sami migajo, šiša okusna, čvek prijeten.
Kdaj je minilo pet ur sploh ne vem. Večer ima svojo "piko na i" v poslikavi s kano. No, ni samo pika, je cel okras, ki bo krasil mojo roko nekaj časa.

Vtis večera bo ostal dolgo. Res je bilo nekaj posebnega, pa toliko novega in zanimivega.
Spremljala me bo tudi prava rutka s cekinčki, ki mi jo je podarila prijateljica, ki me je povabila. Hvala! :)
Še dlje pa me bo spremljala izjava otrokinje, ki me je pozorno opazovala, ko sem se pripravljala za ven.
- Kam pa greš, mami?
- Na orientalsko zabavo.
- Kaj pa je to?
- To je posebna zabava, kjer vrtijo arabsko glasbo, pa tiste plesalke bodo, ki imajo cekinčke okoli bokov (to ni bilo čisto tako ampak takrat tega še nisem vedela). Saj vidiš, da sem oblekla podobne hlače kot jih ima Jasmina od Aladina.
- Ja, samo ona je imela modre hlače. Pa ti si lepša. Ti si najlepša.

Ahhhh, katera mama se ne bi stajala, če ji otrok reče, da je lepša kot katerakoli Disneyeva princeska? ;)

Posledica raziskovalne naloge ☺

V tem šolskem letu so vsi trije mulčki pripravljali raziskovalno nalogo. Tavelik na področju  matematike, tasrednji na področju dodatkov v prehrani in Otrokinja na temo barv oblačil. Kot staršu se mi prav imenitno zdi, da se lotevajo takih nalog in izzivov. To, da so zraven, da so ob tem zadovoljni in da delajo z veseljem štejem jaz kot "mission accomplished". Če bo kakšen rezultat, toliko boljše.
Fanta sta delala pretežno samostojno, z Otrokinjo smo seveda zadnje dni ob popoldnevih pridno ponavljali njen del zagovora. Nekaj se je očitno prijelo, saj je bil zadnjič pri babi, ko sta v bloku šli mimo s H označenega hidranta, naslednji dialog:

Otrokinja: "Zakaj pa tukaj piše H? Ali to pomeni »hipoteza«?"

Babi pade čeljust in vpraša: "Ja, kako pa ti poznaš to besedo? Kaj pa pomeni?"

Otrokinja: "Seveda poznam hipotezo in jo včasih tudi ovržem. To je, kadar nekaj misliš da je, potem se pa premisliš in ni."

Kar se mene tiče je tole vrhunec letošnje sezone raziskovalnih nalog. ☺ 

Četudi si kdo od njih prisluži dvodnevni izlet, kot je bil lani za nagrado za najboljše naloge.