petek, 6. april 2012

Recept za potico

Pred božično-novoletnimi prazniki sem uspela poiskati in dvakrat uspešno uporabiti kombinacijo dveh receptov za potico. Danes sem se pošteno namučila, preden sem ju našla - v eni knjigi sem recept za testo našla takoj, v drugi pa se je kar skrival recept za nadev - iskala sem pod O kot orehova potica in pod P za potico, skrivala se je pa pod V - velikonočna potica (go figure :S). Da ne bo zmešnjave, bo od zdaj kar tukaj.

Testo (iz knjižice, ki je priložena multipraktiku):
500 g moke
kocka kvasa
200-250 ml mlačnega mleka
60 g masla
40 g sladkorja
zavitek vanilijevega sladkorja
1 jajce

Sestavine daš v posodo multipraktika, in ga vprašaš: Bosch zmešal? Pa zmeša. :)

Nadev in sistem pečenja sta iz 100 receptov sestre Nikoline (pa malo po moje):

50 dag orehov (v receptu 45)
15 dag sladkorja (v receptu 20)
3 dag drobtin (ali pa ne, če pozabiš)
za noževo konico mlete prave kave
ščep cimeta
Premešamo in prelijemo z 2,5 dcl močno ogrete sladke smetane.
V mešanico zamešamo dve jajci (lahko sneg posebej).
Jaz dam še limonino lupinico.

Testo razvaljamo, premažemo z nadevom, potresemo z rozinami, zavijemo, damo v pekač, do dna večkrat prebodemo in pustimo, da vzhaja dobro uro (uro in 40 minut v receptu). Ko vzhaja, jo premažemo z razžvrkljanim jajcem, pečemo na 200, dokler ne porumeni, potem temperaturo znižamo. Peče se uro in četrt (odvisno od debeline in teže namaza). Pečeno namažemo z oljem (jaz pomažem z maslom), čez pet minut obrnemo na desko in s prtom pokrijemo, da se počasi ohlaja.

Slikca je v prejšnji potičkini objavi. Tokratna potica je še v pečici :)

četrtek, 5. april 2012

Drobižki (18)

Spomladanska utrujenost v kombinaciji z alergijo seka na polno. Zvečer me zmanjka, zjutraj ne morem vstat... Spisek nujnih opravil in željenih opravil se pa kar daljša in daljša...

Z bilancami sem zaključila. Kako je že tisto - še dobro, da imamo zadnji trenutek, kdaj bi sicer opravili toliko reči?

Dva velika Fimo projekta, me čakata v kratkem. Pa še nista prišla na vrsto. Bosta morala, se že malo mudi... Občasno sem par minut kaj packala, v bistvu sem pospravila nekaj ostankov z mize, da se lahko lotim dalje... ;) No, o tem, da je na mizi komaj za A4 list prostora, kar je absolutno premalo za prihajajoče projekte, sploh ne govorim.

Ko bo tole fimanje mimo, pride na vrsto šivanje. Vsak čas bo na terasi miza, okrog nje stoli, jaz pa še od lani šparam blago za oblekce za lazine, da bodo nove... In nikakor se ne morem odločit, če imamo enobarvne prevleke za blazine in črtasto tendo, ali je grdo, če je prt vzorčast? Prav tako čakajo ene kavbojke predelavo v kliklico. Pa še kaj.

V vsej gužvi doma in v službi sem še kako hvaležna, da fanta rihtata šolo z vsemi tekmovanji in raziskovalnimi nalogami vred, čisto samostojno. Res ne vem, kam bi še ukvarjanje z domačimi nalogami stlačili v naše urnike.

Gospodična je sistematsko pregledana in cepljena po protokolu. Ja, šola se bliža. Komaj čakam, da dobijo zaloge šolskih torbic, da gremo v obredni šoping. :)

Vrt še čaka. Zdaj je pač malo deževno in se ne da štihat. Smo pa zamenjali dotrajan kompostnik. In sanirali maline. Lani smo za silo nekaj naredili, zanič, seveda, pa je kar do letos ostalo. Letos je DH zabetoniral en steber in napel zajle do konca vrta. Nanje sem vestno privezala vsako vejo posebej. Zdaj celo nekaj zgleda. In računam, da bo kljub bohotnemu rastju potka v celoti uporabna, ne le ponekod, kot lani.

Prosim za fokus na maline ali vsaj sosedov zgledno urejen vrt,  naš  še čaka. 

V vsakodnevni urnik pade vsake toliko še kaj. Kaj prijaznega in načrtovanega, recimo koncert od Kitty. Ali kaj manj luštnega, recimo DH s terase. Še dobro, da je priletel na travo in dokaj lepo, da je samo rahlo pretresen, mestoma moder, sicer pa cel.

Še dobro, da bo daljši vikend, lepo doma, s potičko, šunko in jajčki, najbrž kakšno kavo v družbi, sicer pa lagano.

torek, 3. april 2012

Dinner in the dark

Z DH sva se po službeni liniji udeležila čudovitega dogodka. Inštitut za slepe iz Trsta je organiziral večerjo v temi.
Kanapejčke smo zmazali pri luči, potem so nam vse skupaj razložili in nas v vnaprej določenih skupinah pospremili v popolnoma temen prostor, odpeljali k mizam in potem smo se morali sami znajti. Slepi natakarji so nam prinašali krožnike, naložene v določenem redu (hrano, ki jo je potrebno rezati, naložijo bližje, ostalo bolj stran na krožniku), steklenice so bile označene (voda z mehurčki z mašnico, voda brez mehurčkov neoznačena), prav tako rdeče in belo vino. Pijačo smo natakali sami.
Občutki? Uf, koliko jih je. Najprej zbeganost in zaskrbljenost, kako bo šlo. Ugotoviš, da je taka tema, da je popolnoma vseeno, ali imaš oči odprte ali zaprte. Potem se malo privadiš na red na mizi in ugotoviš, da se lepo da shajati, če se red ohranja. Pojma nimaš, kako je prostor orientiran, kje sedijo ostali razen tistega levo in desno od tebe in tistih treh nasproti. Prisotnih je bilo kar precej Italijanov, pa potem ne veš, ali je zaradi njih bolj hrupno ali te normalen hrup ob večerji samo bolj moti, ker si malo zbegan in polno zaposlen s tako banalnim opravilom kot "kam sem že odložila vilice"? Kako si naliješ pijačo? Med natakanjem v kozarec držiš prst, da zaznaš gladino. Občasno frustrirajoče, ko odneseš v usta vilice, na katerih je samo malo omakce - in to večkrat zapored. Zbeganost, ko misliš, da si zrezek odrezal, pa potem ugotoviš, da je samo zarezan in da vlačiš pol zrezka na vilici k ustom. Hudomušnost, ker lahko počneš tisto, česar se ne dela, recimo oblizneš nož.
V bistvu se zaveš, koliko ti je prihranjenega, če vidiš. In to pri nečem tako elementarnem, kot je hranjenje. Kje so potem širše izkušnje, ko se moraš znajti v gospodinjstvu, v neznanem prostoru, na ulici... In socialni kontekst drugačnosti, izločenosti. Globoko me je ganila izjava slepe gospe, ki je izrazila svojo hvaležnost za to izkušnjo - ker ji je bilo omogočeno, da se ne počuti drugačna ampak enkrat za spremembo "v istem zosu" kot vsi ostali oziroma celo v prednosti.

Izkušnja, ki širi obzorja.

Slike niso ratale. ;)

ponedeljek, 2. april 2012

Steklena vrata

So kul.
Narišejo mavrico v predsobo.


In omogočajo, da dete, ki vadi klavir, tudi vidiš. :)

sobota, 31. marec 2012

Morda bom pa prevajalka

Stala sva na blagajni. Da bi hitreje minil čas v vrsti, sva štefnala po policah, ki so zraven.
Tole je del slovenske deklaracije na izdelku za odmaševanje odtokov. Pravzaprav zdajle niti ne vem, v koliko jezikih piše, ker sem po prvem odstavku nehala brat, pofotkala in se pomaknila dalje v vrsti.

Prepisano:

Učinkuje na umivalnikih, pomivalnih mizah, pršnih kadah, WCjih in odtokih. V najkrajšem času se bodo razkrojili ostanki v odtoku in cevnem sistemu jedil in mila, las, vate in mnogo več tega. Zaledeneli odtoki se raztopijo.

Fotka je priložena.



Nadaljevanja nisem niti brala.

Jaz znam boljše. Tako da, konec koncev, če je tole nekdo dobil plačano, zakaj ne bi plačali mene in za isti denar dobili boljšo reč?

Saj me ne mika zares, moj domet mi je jasen. Oziroma takole - tudi če znam dosti boljše, kot je primer zgoraj, nimam ksihta, da bi se tega lotila. Me pa malo pogreje, ko vidim, koliko skrpucal se najde. In si tudi mislim svoje, ko pomislim, skozi koliko rok in oči najbrž gre takale nalepka, preden je dokončno potrjena. In kljub vsemu piše, kar piše. Potem se tudi vprašaš, kadar je deklaracij več, če so za slovenščino naredili, kar so naredili, kako je z drugimi jeziki? Kateri je izvorni? In če ni v nemščini ali angleščini, kar pri hiši nekako znamo, kako naj se zanesemo na to, kar piše? Kaj če izdelek napačno uporabiš zaradi takih cvetk?

Podobno se včasih sprašujem tudi pri knjigah. Ja hudiča, če jaz, naravoslovna duša, ki berem pretežno zalimana sredi noči malo pred spanjem, najdem cvetke (tako slovnične kot prevajalske), kaj zaboga so počeli vsi pred mano, ki so brali ta tekst?

četrtek, 29. marec 2012

Ena filozofska

Debata z Otrokinjo:

Ona: Mami, ane, vodo boli, če vanjo mečemo stara kolesa in smeti.
Jaz: No, ne vem, če jo ravno boli, je pa to zelo grdo.
Ona: Ja pa jo, ker je voda živo bitje, tako kot drevesa.
Jaz: Drevesa so živa bitja, voda pa ne. Mogoče se ti samo zdi, ker se včasih premika.
Ona: Ja pa je živo bitje, samo mi tega še ne razumemo.

...

torek, 27. marec 2012

Bruselj s sinom

Tokrat sva se DH na službeni poti pridružila z najstarejšim sinom. Nizkocenovni letalski prevoznik iz sosednje države in preverjeni apartma v najbolj centrastem centru sta pač dovolj mamljivi opciji, da sva z DH to izpeljala, pa še bova - z vsakim mulčkom posebej.
Vreme kot naročeno, toplo in spomladansko. Jaz še nisem doživela dežja v Bruslju, kar je menda strašno neobičajno - sta se pa DH in sine hudomušno pogovarjala, da je to zato, ker sem tako strašno nasmejano sončno prijazna. Podpišem takoj. ☺
Sine si je sam izbral, kaj želi videt, tako da smo upoštevali njegove želje. Tako smo šli na Grand place, pa do Manneken pisa (in v mestni muzej pogledat tamkajšnjo zbirko njegovih oblačil), v Mini Europe (pa na tistem koncu še Kitajski paviljon in Japonski stolp), v Scientastic, poiskali smo Jeanneke Pis, se sprehodili tudi do Evropskega parlamenta, šli v MIM (pa gor na kavico), pogledal si je Muzej čokolade, pofotkal precejšnje število stripovskih sten. Na enem od sprehodov smo zavili še mimo sodne palače, enkrat pa smo se odpeljali do Bazilike Svetega srca in si s kupole z višine 58m ogledali mestno panoramo. Lokaciji primerno smo zmazali solidno število vafljev in pomfrija (dečko si je oboje sam naročal - v francoščini), pa z DH sva prišla do piva ali štirih. Bruselj je ena redkih lokacij, kjer midva skupaj pijeva pivo - imajo namreč tiste bolj divje zanj (trapist) in take bolj girly zame (z malinovim pivom ali kakšno bolj easy varianto kot je Hoegaarden sem čisto zadovoljna).

Strip stene na nekaj lokacijah, precej jih je še ostalo

Eifflov stolp, londonski parlament in Atomium. Atomium ni maketa. :)
Dve oblekici in enega nagca smo videli v tem času

Jeanneke pis

Bazilika Svetega srca
Takole mini potovanje s samo enim otrokom se je izkazalo kot super reč. DH bo tam še večkrat, tako da gre naslednjič mlajši sine z nama, na isto lokacijo, okrepljen z bratovimi priporočili. Fino je, ker se lahko posvetiš samo enemu otroku. Tako se imaš priložnost pomenit vse sorte. Videla sva tudi, kako dobro dečko pravzaprav obvlada jezike, se znajde, se vse zmeni, naštudira podzemno, zemljevide, povezuje vse sorte, se zanima za popolnoma vse. Seveda je občasno okupiral moj Kindle in se krohotal ob šalah o muli Nasrudinu (in naju seveda obilno zalagal z njegovimi prigodami) - kar težko verjamem, da v petih dneh nisva slišala niti ene šale o Chucku Norrisu ☺. In ves čas pridno slikal. Ob dnevih, ko sva bila sama, je gostobesedno in detajlno zvečer vse opisoval atiju. Zanimivo je, kako je še vedno majhen otrok, ki se z veseljem potika po trgovini z igračami in se afna z masko Dartha Vaderja, obenem pa se v velikem mestu znajde bolj kot marsikateri odrasel in v Mini Europe recimo prijavi, da on bi si šel pa Brandenburška vrata pogledat.
Vse fotke so njegove.