Dinner in the sky

Pred leti sem bila službeno deležna prav posebne večerje. Tokratna je bila bolj zasebne narave z bolj zasebnim razlogom. Pa manj načrtovana - zame je bila presenečenje. Vedela sem za datum in uro, drugega ne. Kraj dogajanja: Kongresni trg.

Ob prihodu je bila platforma še v zraku

Vse je bilo res lepo. Sprejem s kozarcem penine v sprejemnem šotoru, spremstvo do platforme, skrb za varnost, deka po potrebi, predstavitev ekipe, pravil in opozoril. Potem pa veličasten dvig. Dež, ki se je takrat namenil padati smo potem gledali od zgoraj, prav tako smo s približno petdesetih metrov višine opazovali Univerzo, Vegovo in v daljavi Trnovsko cerkev, na drugi strani pa cel center mesta, Nebotičnik, grad, ob zasuku še celoten trg z Uršulinsko cerkvijo in malo drug zorni kot na mesto. Fotografije so posnete s telefonom, marsikaj bi se dalo posneti bolje, pa se nisem upala bolj obračati, da mi ne pade iz rok. Ujel bi ga namreč šele Kongresni trg.

Univerza

Vegova ulica, Trnovska cerkev, Krim v ozadju

Kongresni trg, Uršulinke

Za svojevrstno kulinarično doživetje je poskrbela Hiša kulinarike Jezeršek. Postregli so res same imenitne jedi, ki smo jih zalili z odličnim vinom.

Osvetljava je bila roza. Na slikah izgleda hecno, motilo pa ni. Osebje bi si vsekakor zaslužilo boljšo fotografijo, ampak je bilo razmišljanje o flešu in podobni navlaki ob vsem drugem nekako odveč oziroma se ni prebilo v prvi plan.

Posladek

Večerja je prav tako zdramila vse čute, tudi tiste, ki jih običajno ne. Hrana je bila prvovrstna. Vino prav tako. Občutek svobode kljub temu, da si pripasan bolj trdno kot v avtomobilu (privežejo te podobno kot otroka v avtosedež). Bingljanje z nogami, če bi želel (jaz nisem). Obračanje na stolu nad praznino. Tisto žgečkanje v trebušni votlini, če pogledaš podse. Popolnoma drug pogled na mesto, ki ga sicer poznaš vse življenje, popolnoma drug pogled na stavbe, ki jih praviloma gledaš navzgor. Po mojem sem prvič zaznala Konzorcij, tam običajno hodim ne le ob stavbi ampak spodaj, ob izložbah. (Joj, kako je grd). Prav tako se do včeraj nisem zavedala, da je Kongresni trg v bistvu karirast. Nastala je tudi ena slika, ki skladno z mojimi pravili ne sodi sem, bo pa med mojimi ljubšimi še dolgo. Vesela, nasmejana, v dvoje. Namenu in doživetju primerna.

Od višine se ne zvrti. Te pa spremeni. In zaznamuje. Večer, ki bo ostal v spominu še dolgo. Izkušnja, ki se najbrž ne bo več ponovila. Pa niti ni potrebno. Bo ostala.

Bil je lep pomladni dan

in prav čudovito je bilo sedeti na sončku in v dobri družbi uživati ob kozarcu vrhunskega vina.

Ne morem da ne bi, no :)

Po krasnem babjem večeru me je na FB zidu našlo tole. Avtorja ne vem, originalnega vira žal tudi ne, je pa zabavno in si zasluži malo trajnejši spomin.

Pomlad

Letos me rumena posebej vleče...
Forzicija je bila ukradena poznemu popoldanskemu soncu.



Narcise pa so bile čisto v senci, ob istem času, pa so kljub vsemu kar žarele.

Študentka :)

Noči bodo malo krajše, kave bo šlo malo več, na koncu pa bo občutek zadovoljstva, pospravljena še ena nedokončana reč in, upam, nekoč, višja plača :)

Čakam pomlad

Forzicije, ki je cvetela decembra, nekako nisem jemala resno. Tile so pa nekaj drugega :)

 

Ko uide celo leto

2014 je kar ušlo. Izmuznilo se je med službenimi obveznostmi, skrbmi za zdravje, valeto in vpisom na gimnazijo, urejanjem doma, kar precej potepanji in seveda tistimi drobnimi rečmi, ki so držala vse skupaj - jutranje crkljanje, kava v postelji, kar nekaj finih filmov in knjig, druženje s prijatelji, najboljše tortice v mestu v fini družbi, dokončano šolanje z  mojimi puncami, konec nemščine, nekaj teka in redno kolesarjenje v službo (in ukradeno kolo, no, tri, če upoštevam še domače), prineslo je tudi malo spremenjeno frizuro, kar precej črnega usnja, nekaj malega ustvarjanja, nove ljudi. In dve medijski objavi, hehe :) Leto novih začetkov, pa tudi leto, ko se je bilo potrebno posloviti od marsikoga in marsičesa.
Upam, da bo letos več časa tudi za tale kotiček. Še vedno je moj, še vedno ga imam rada, pa je bilo toliko pomembnejšega in nujnejšega, da računalnika doma sploh nisem prižigala. Po cele tedne. Ene lepših poti sploh še nisem zapisala. Morda ob kakšnem pustem večeru pride tudi to na vrsto. Čiiiisto malo je kriv tudi lanski (pardon, predlanski) božiček, ki mi je namenil en tako pameten telefon, da komot poštimam najnujnejše privat mejle in kakšno objavo na FB (s slikco vred). Ampak s pospravljeno pisarno in umiritvijo marsikatere situacije bo, verjamem, spet več časa.
2014 je prineslo tudi čisto poseben portret. Brez vseh tistih gubic, ki jih je sicer narisalo, naj bo v prvi letošnji objavi kar tu objavljen. Da bo 2015 vedelo, kaj naj - sončne barve, širok nasmeh, pa srčke :)