Kje je pižama?

S tem vprašanjem smo, upam, opravili. Vsak večer smo jo iskali. In našli na dokaj običajnih in tudi dokaj neobičajnih mestih. Včasih smo jo našli tudi z nekajdnevnim zamikom, kjer tja pa res ni nihče pogledal. Zdaj je, vsaj upam, del tega problema rešen. Imamo namreč žep za pižamo. Tadaaaam:


V njem po novem domujeta pižama in Starvorsika. Starvorsika je zajc, s katerim otrokinja spi. O tem sem že pisala.

Pa če smo že pri pižamah... Takole sem našla svoje speče dete, ko sem šla na zadnji obhod pred spanjem. Sliko bi lahko poimenovala "da ne bo kdo rekel, da odkrita spim". Pokrita je s Pipijem. Čez glavo.

Snowflakes in an ocean

Na dopustu smo naredili 3500 km. To je kar lep čas, ki ga človek preživi v avtu. En komad so vrteli stokrat na dan. Všeč mi je bil. Všeč mi je bila večkratna menjava ritma med potekom pesmi. Posebej mi je v spominu ostala vrstica iz besedila

"they'll dissipate like snowflakes in an ocean".

Kljub vročemu poletju, ki nas je spremljalo, me je odpeljalo v zimo - zaželela sem si videti, kako sneg pada v morje. Nekaj, česar še nisem doživela, si pa predstavljam, da mora biti opazovanje nekaj posebnega.
To sem takoj po vrnitvi domov tudi poguglala. Že zato, ker z neobičajno vrstico besedila prej najdeš pravi zadetek kot s čim bolj splošnim, recimo "love will be forever", ki se tudi pojavlja v tej pesmi. Pa verjetno v kakšnih sedem milijonih drugih tudi.
Zanimivo se mi je zdelo, da je pesem, ki je meni pač "en fleten komad" poimenovana Neutron Star Collision. No, malo "prevelik" naslov za moj okus. Zanimiv se mi pa vseeno zdi.
Očitno je pesem tesno povezana s filmom Mrk. Ki so ga oglaševali tudi v "našem" San Ferdinandu tam sredi Kalabrije. No, nisem vedela. Knjige tele "tvajlajt sage", kot se je v enem komentarju na enem blogu nekdo fletno izrazil, imam na to-do listi, film me ne mika. Komad je pa fajn.



Zanimivo, da ga na radiu še nisem slišala, odkar smo doma. Ga ne vrtijo ali sem premalo v avtu?

Bučke, bučke, bučke...

Bučk imamo res veliko. Letošnjo zalogo jemljem tudi sebi v poduk, da to pri nas na vrtu očitno dobro uspeva in torej ni treba posaditi čisto vsega, kar vzklije - tako, za vsak primer. Ker je potem tega občutno preveč.
Že pred dopustom sem polnila okrogle. Tiste so bile manjše, take fletne, vredne svojega imena - reče se jim namreč 8-ball bučke. Biljard kugla pač.
Vse skupaj ni nič posebnega. V izdolbene bučke sem dala na čebuli podušeno in s paradižnikom in zelišči začinjeno mleto meso, vse skupaj pa, potreseno s sirom, zapekla v pečici. Bom rekla tako kot enkrat ena bejbi: dobr k sto matr. Res, to je čisto predobro za samo njami ali kaj slovnično bolj korektnega.



Soseda nas je navdušila za bučni pečenjak.
Potrebuješ:
1/2 kg bučke
2 jajci
3 žlice pšeničnega zdroba
1 žlica moke
25 dag skute ali 20 dag sira.
Buče naribaš, posoliš, čez čas ožameš. Jajci zmešaš z moko in zdrobom, dodaš sir in bučke. Zmes naj počiva pol ure. Peče se 45 minut pri 180 stopinjah.
Slikce nimam, ga zmanjka prej kot jaz pridem v drugo nadstropje in nazaj, sploh s tole mojo nogo. Moram urediti primernejši prostorček za fotoaparat, tole ni ničemur podobno. Menda je izvrsten tudi mrzel, pa ne uspemo preizkusiti. Ga prej zmanjka.

Današnja večerja je nastala pod vplivom polnega hladilnika zelenjave in tegale posta od M&M. Tale polenta-pica mi miga odkar sem jo zasledila. Ampak za danes sem porabila samo rožmarin v polenti. Mislim, UAU. V polento sem do zdaj poleg obvezne žlice masla vmešala kvečjemu malo parmezana. Tale rožmarin pa da tisto pravo. Sploh če zraven ješ omako, ki jo pripraviš iz na čebuli podušenih nakockanih bučk in nakockanega paradižnika, kamor čisto pri koncu nasekljaš še malo peteršilja in bazilike z vrta. Slikce itak spet ni. Bo pa večkrat na sporedu. Ne samo zato, ker imamo bučk za izvoz, ampak predvsem zato, ker je bilo - dobr k sto matr. Bo treba bejbi peljat na pivo, da se ji odkupim za tole izjavo - mi je tko všeč, da jo moram ponucat. ;) Pa M&M tud. Bom tudi polento z rožmarinom skuhala večkrat.

Babji odklop

Teh je bilo letos že kar nekaj. V dvoje, v več, na kavico smo šle, na pivo, na sprehod, na pico, na tortico, za več dni... Ampak tale je bil pa nekaj posebnega. Šli sva s prijateljico iz otroštva, preostale tri so bile pa vse skupaj stare 12 let. Punce smo šle v kino. In potem, kot se seveda spodobi, na tortice, sladoled in kavico. Pa naregljat se. Za piko na i je bila še bera v Felixu potem uspešna. Prima popoldne.
Ogledale smo si Toy Story 3. Hm, prvega in drugega dela ne poznam, pa ju moram zvohati. Praviloma so nadaljevanja slabša, ne?

Bučni mafini - sladki in slani

Z mafini sem se spoznala davnega leta '97, ko sva se z DH (ki je H v bistvu postal šele leto kasneje) potikala po Novi Zelandiji. Tam si jih lahko naročil v lokalu ob jutranji kavi. Meni so bili nekaj čisto novega, nekaj strašno dobrega in nekaj, kar sem si neznansko želela poskusiti. Tako sem od tam prinesla pekač za mafine (takrat jih tu sploh še ni bilo) ter knjigico z recepti, ki se še danes, kljub poplavi receptov na netu in kuharskih knjigah, izkazuje kot ena zame daleč najboljših. No, mafini so fenomenalni. Nekaj informacij o mafinih sem dobila tudi od ene gospe, ki je delala v lokalu Hot gossip cafe, kamor smo nekega jutra zavili na kavo in domače mafine. Verjetno si jo točno lahko predstavljate, ker ni veliko tipov žensk, ki bi sodilo v tak lokal - za šank. :) Potrdila mi je, da je ta knjiga res OK ter me poučila o nekaj podrobnostih, ki sem jih opazila v knjigi, pa nisem vedela, kaj je to. Self raising flour recimo. To se tam kupi, pri nas moramo mešanico moke in pecilnega pripraviti sami.
Knjiga je Alison Holst's Marvellous muffins, gospa ima tudi spletno stran, kjer, kot vidim, je kuharskih knjig še precej na izbiro.
Začenjam z bučnimi, če sta me že M in Mami Sandra zbezali s svojima bučnima objavama. Slikce pridejo naknadno - letos jih iz očitnih razlogov še nimam. Buče še rastejo. Zdaj ima rastlina kakšnih 20 cm. :)
Vnaprej povem: do sedaj sem poskusila samo sladke mafine. Slane poskusim zdaj, na jesen, ko zrastejo moje buče.

Najprej:
Oba recepta sta količinsko primerna za en "klasični" pekač, torej 12 normalno velikih mafinov. Jaz imam okrogel silikonski pekač s sedmimi odprtinami in iz te mase normalno pripravim 14 mafinov.
Lonček je četrt litra.


Sladki bučni mafini

Potrebujemo:
2 lončka moke, pomešane s pecilnim praškom (jaz dam en paketek)
1,5 lončka rjavega sladkorja
1 žlička cimeta
1/2 žličke naribanega muškatnega oreščka
1/2 žličke mletega ingverja
1/4 žličke mletih klinčkov

100 g masla
2 jajci
1 lonček buče (nakockana, pokuhana in zmečkana z vilicami)

Prvih sedem suhih sestavin dobro zmešamo v veliki skledi.
V drugi posodi stopimo maslo, vanj vmešamo obe jajci in dobro zmiksamo. Primešamo bučni pire.
Prelijemo med suhe sestavine in zmešamo samo toliko, da se moka skrije.
Pečemo cca 15-18 minut pri 200 stopinjah (oziroma dokler niso zlato rjavi in skočijo nazaj, če jih na sredini pritisnemo).

Namig iz knjige:
Ponudimo jih tople pri kavi, lahko za sladico z rumovim maslom (recept spodaj) ali na pol prelomljene s svežim sadjem in sladko smetano.

Moja izkušnja: nimaš časa pripraviti smetane in sadja. Jih prej zmanjka. Izginejo topli, tudi brez kave. ;)


Rumovo maslo

100 g zmehčanega masla, skodelico rjavega sladkorja, žličko muškatnega oreška in 2 žlici ruma z mešalnikom mešaš, dokler zmes ni svetla in kremasta. Ponudiš pri sobni temperaturi.


Slani bučni mafini

2 lončka moke, pomešane s pecilnim praškom
1/2 žličke soli
1 žlica sladkorja
2 skodelici (200 g) naribanega sira
1,5 žličke kumine
1 žlička origana
1/4 - 1/2 žličke cayenne pepper (nekaj pekočega paprikastega)

1 jajce
1 lonček mleka
1 lonček buče (nakockana, pokuhana in zmečkana z vilicami)

Suhe sestavine dobro premešamo. Origano med dodajanjem še malo zdrobimo.
Jajce, mleko in bučo dobro zmešamo in dodamo suhim sestavinam. Zmešamo, vendar ne preveč.
Pečemo 12-14 minut pri 220 stopinjah.

Pred pečenjem jih lahko potresemo z ribanim sirom, papriko ali čilijem v prahu ali bučnimi semeni.

Ko nas ni bilo

Med našo ne tako kratko odsotnostjo si je Zajc naredil vse skupaj malo po svoje. Namesto da bi se zadrževal v običajnem kotu za sedežno, kjer ni ničesar, edino prostor za Zajca, si je domovanje ustvaril na drugi strani. Tam, kjer imamo lučko, katere kabel je bil iz preventive sicer skrit v deki, stojalo za časopise, zaboj s stvarmi za Zajca (ja, no, nismo še uredili pravega mesta zanj) in pručka, ki trenutno sicer služi za klubsko mizico. V glavnem kotiček, kamor Zajc nikdar ni zahajal. Razen zdaj, ko smo bili na dopustu. Posledica? Na pol pojedena orhideja, "čipkasta" deka iz flisa in obgrizen kabel od luči. Po kakšnem čudežu še zdaj funkcionirata tako Zajc kot luč ne vem, ampak funkcionirata. Mislim, svašta. :S


Malo po svoje so rasle tudi bučke. Ker je tukaj precej deževalo nekako ni bilo potrebe po zalivanju vrta, torej tudi hodili niso kaj dosti okrog. In bučke, ki so bile ob prvi beri fotografirane so na normalnem krožniku, smo morali ob vrnitvi slikati ob drugačnem "merilu" (cokla za vrt št. 37).


Okrogle smo delno podarili, delno zmazali, tisto dolgo pa še kar jemo. K sreči sem dobila od sosede recept za bučni pečenjak, ki gre vsem zelo v slast, tako da bomo taveliko tudi pomlatili še preden se pokvari. Recept še objavim.

Kalabrija (8) - še vse ostalo

Morda še nekaj stvari za zaključek tega poročanja, da zaokrožim v celoto.
Jedli smo, kot se za Italijo spodobi, ves čas dobro. Pa ni pomembno, ali smo pojedli kos pice spotoma med kakšnim pohajanjem, ali smo se usedli in naročili, vedno je bilo okusno. Kava je v še tako zakotni luknji - dobra. Pojedli smo ogromno sladoleda. Sladoled ponudijo v lončku, kornetu ali - briošu. Jaz ga rajši ližem, tako da me brioš ni premamil, DH je bil pa zadovoljen. In pošteno sit od tega. Tudi granit smo dosti pokonzumirali - kaj pa vem, a se to je ali pije. Granite postrežejo tudi s stepeno sladko smetano, če želiš. Otrokinja je k sreči tako prišla do "jagodnega soka", ki si ga je ves dopust tako želela pa se je morala zadovoljiti z ledenim čajem. Zanimivo, da je ponudba brezalkoholnih pijač v lokalih omejena na vodo, ledeni čaj in par mehurčkastih stvari. Sokov, kot jih je pri nas vse polno, tam nismo dobili. Ne da smo jih pogrešali. ;)
Na spisku za dopust je tudi "recept za miške". Še iz časov premajhnega stanovanja, kjer vonj po cvrtju, ki se je še nekaj dni vlačil naokrog ni odtehtal užitka ob hrani, sem take stvari pripravljala na dopustu, kjer nikogar ni motilo. Seveda tudi letos niso manjkale. En dan sva se z DH spravila polniti lignje. Prav zabavno packanje je bilo, DH jih je potem spekel na našem kuhalniku sleš žaru (imamo eno odlično Campingazovo dva v enem reč).
Ob marsikaterem obroku ali kar tako, ob večerih, sva z DH regljala ob kozarčku vina. Steklen kozarec za vino je morda malo neobičajna reč, da jo človek vlači v šotor, ampak žal ne gre, da bi človek vino pil iz plastike. Niti na dopustu. To sva ugotovila že pred leti in kar na dopustu kupila kozarčke. Še zdaj dva varno zapakirana kozarčka redno nosiva s seboj.


Družinsko smo se imeli noro fajn.
Otrokinja je "velika punca" in po novem lahko je čigumije. Pri nas je to morda malo pozno, ampak ni nobene škode, če smo počakali, pa jaz in DH sva lažje živa, saj smo imeli neprijetno izkušnjo z enim bonbonom pred leti.
Fanta sta velika fanta in smo ju naučili tarok. Nad pričakovanji dobro jima gre od rok, tako da sta bila solidna nasprotnika. Tudi do pol dveh smo kartali, če se nam je zdelo. Tudi Triolet nam je šel fino - priporočam vsem z manjšimi otroki, ki niso ustrezen nasprotnik za scrabble.
Midva sva se spočila. Prav zanimivo je gledati slike DH z začetka ali konca dopusta. Čisto drug človek.
Beležim kup stvari ranga "neprecenljivo". Nekaj je ujetih v fotoaparat, mnogi so zapisani samo v spominu. Otrokinja, ki zaspana leze iz spalnice in gleda kot miška iz moke. Prepir med bratoma, kdo bo po zajtrku pomival posodo. Starejši sine, tako zatopljen v knjigo, da ga moraš trikrat poklicati, preden opazi, da si tam. Mlajši sine, ki z neizmernim navdušenjem z vsemi svojimi 27 kilogrami kljubuje valovom, ki butajo ob obalo. Preveliki valovi morda onemogočijo plavanje, zabave pa ne. Nepozabnih občutkov pa celi družini pričarajo morda več, kot bi jih še tako mirno morje.


Kalabrija nas je dvakrat očarala, ko smo se peljali skozi, tretjič smo se pa toliko spoznali z njo, da zagotovo še pridemo še kdaj pogledat, vsaj v tiste neraziskane kotičke.