Sport Billy torbico bi imela

Se spomnite Sport Billyja? Dogodivščin iz meni takrat tako ljube risanke se skorajda ne spomnim, v trajnem spominu mi je pa ostala njegova torbica. Za tiste, ki je ne poznate, tule je uvodna špica. Dovolj za občutek, o kakšni torbici se pogovarjamo.



No, takale torbica bi mi prišla še kako prav. Odpravljamo se namreč na dopust. Kampiranje. Spet po nekaj letih. Počasi z vseh vetrov spravljamo stvari v Hiško Šiško. Plus je to, da otrokinja tokrat ne bo potrebovala s seboj stolčka za hranjenje, vozička, prenosne posteljice, kahlice... kot nazadnje. Minus je pa to, da gremo z drugim avtom kot takrat. Tistega sva imela do potankosti naštudiranega. Za vsak kos prtljage se je točno vedelo, kam spada, pa za katero stvar je potem v vmesni vdolbini še prostor. Lahko smo pogoljufali tudi pri zadnji polički, pa otroci so imeli krajše noge in je bilo tudi za najinima sedežema kar nekaj reči, da o zlata vredni mreži nad zadnjimi sedeži ne govorim. Res pa ne bo treba nositi toliko igračk kot takrat. Po drugi strani smo pa za fanta morali nabaviti nove stole, ker sta stare prerasla. Ima pa tudi otrokinja zdaj svojo potovalno brisačo. K sreči sem jo našla kar hitro, ni bilo treba prečesati cele Ljubljane in pol interneta kot pred leti, da sem našla pravo reč. V teh letih so jih začeli prodajati že v navadnih športnih trgovinah. Juhej. Ni ravno poceni špas, drag pa tudi ne, če pomisliš, da brisače za petčlansko družino zaradi take investicije ne vzamejo pol prtljažnika.
Tudi s stališča pakiranja mi, poleg očitnih razlogov, tale dopust zaposluje misli. Čakam, da pride kot zadnja v hišo še truga, da potem malo osvežimo spomin na dimenzije, pa da imamo eno generalko zlaganja.
Problem? Ne. Izziv. ;)
Čaka nas zadnje kampiranje z našim Outwellom. Genialen šotor, vendar žal postaja neprimeren za nas, ki bi bili radi še bolj mobilni med dopustom. Ta je enostavno prevelik, da bi ga med dopustom selili več kot enkrat pa še to če je reees nujno. Naša družina je dolgo časa imela šotor, ki je imel več sob kot stanovanje. :) Tako da bomo imeli letos poslovilno, potem nabavljamo dva manjša šotorčka. Da zjutraj lahko spakiraš u tren oka in greš dalje. Mi ga bo pa kar malo žal, ker je res prima. Eno "ritko" sem našla:


Moram na todo spisek dodati še "Uredi slike s starega računalnika". Ker to ni ničemur več podobno. Ampak to pride na vrsto - po dopustu. Zdaj se stvari delijo samo še na pred dopustom ali po dopustu.

Drobižki (4)

Dete nima več gipsa. Kar mu je všeč. Ima strogo prepoved kakršnekoli igre z žogo in vožnje s kolesom, dokler ne bo mogel popolnoma iztegniti roke. Kar mu ni všeč. Lahko pa hodi plavat. Kar mu je všeč. Pod črto: vse je kul.

Dan po drami tudi zadnjega mladička Kosovih ni bilo več. Škoda, rada sem jih opazovala.

Dolga poletna krila in obleke so genialen izum. Včasih jih lahko poimenujemo danesjeboljhladnojutro ali bomčezkakšendanpopuliladlake pa najbrž še kaj.

Kako veš, da so otroci zrasli? Ja, po vedno prekratkih hlačah itak. Ampak tudi takrat, ko imajo otroci mobitel, po dobrem tednu še vedno in to brezhibno delujoč, ko imajo svojo knjižnično izkaznico in vse v zvzei s tem sami popedenajo in ko odpelješ otroka v vrtec in prideš v službo v belih hlačah. Ne v belih hlačah z odtisi podplatkov ali v belih hlačah s kakšno majhno umazano rokico ali v belih hlačah s kakšnim poslinjenim poljubčkom od tistega zadnjega "še enga lupčka mami" na vratih igralnice.

Orehov polžek zjutraj lahko polepša dan. Njami.

Pojedli smo prve tri domače bučke. Na žaru, z nekaj olivnega olja in provansalskimi zelišči. Njami še enkrat. Načrtujem tudi tiste večje, upam, da bodo zrasle do jeseni. Sine namreč naravnost obožuje bučne mafine (no, ostali jih pa tudi ne gledamo samo od daleč).

Uspevajo celo sončnice. Tiste, ki sem jih dobila za na okno so v prostoru skoraj žalostno preminile. Premaknila sem jih ven. Zdaj delajo nove cvetke. Tiste štiri, ki jih je otrokinja dobila v majcenem lončku namesto rožic ob darilu, so pa zrasle čez glavo. Cvetov še ni, bodo pa.

Avto ima končno poletne čevlje. Hja, če bi meni kapnilo, da se dnevno vozim točno mimo vulkanizerstva bi zrihtala že prej. Naslednji korak: bremze. Mora bit vse na kupu, ne? In to ravno pred dopustom... Ehja. :(

Polna glava kitk je genialna frizura za poletne dni. Neeee, jaz ne, otrokinja ima spletene. Bitke ob razčesavanju s sladoledom popackanih las so tako zmanjšane na minimum.

To-do seznam pred dopustom je doooooooolg in raznolik. Potrebno bo urediti kup dohtarjev, papirjev, službenega in domačega dela, da o pakiranju ne govorimo. Smo pa naredili kljukico za spalko in armafleks za otrokinjo. Se ji tako dobro zdi, da je spalka lahko celo oranžna - kljub temu, da je otrokinja zaprisežena rozaljubka.

Imamo pa že bolj natančno določeno lokacijo. Še pravi camp izberemo, pa smo zmagali.

Drama pri Kosovih

Pisala sem že, da v gliciniji, ki se pne ob naši balkonski ograji, domujejo Kosovi. Prav z veseljem opazujem njihov napredek, večkrat dnevno pokukam v gnezdo, kar je izvedljivo tudi pod budnim očesom skrbne mame. Mladički so bili trije, od začetka, ko je bilo gnezdo prav ogromno za tiste male goliče so že kar lepo napolnili gnezdo, včasih so dremali, včasih so stegovali svoje lačne kljunčke.


Sinoči se je tam odvijala prava drama. Ko sva se z DH odpravljala na zadnji klepet na vrt, je tam vse šuštelo, čivkalo, glicinija se je kar tresla. Maček. Joj, sem bila jezna, čeprav je bil eden od tistih prijaznih sosedovih, ki se mi smuka okrog nog, ko grem tja na kavo. Ne vem, kakšno naključje je hotelo, da sem stopila bližje. In zaznala gibanje v koritu za rože. Eden od mladičkov je bil tam, v gnezdu pa samo dva. Poiskala sem rokavice, da na njem ne pustim svojega vonja, ga, reveža, nekako spravila izmed vejic, izkoristila edinstveno priložnost, da ga je DH fotografiral in ga vrnila v gnezdo.


Maček si je tekom večera še prislužil dva konkretna šššššca in en kroks v njegovi smeri. Nima on kaj hodit v naše kose. Pa se očitno ni dal motiti. Zjutraj je bil v gnezdu samo en ptiček. Kar dan mi je pokvarilo, res, prav žalostna sem. Mi je jasno, da narava tako funkcionira, ampak naj zaobide naše kose, no... Ker so nam res prirasli k srcu.
En je preživel. Ne vem, ali je bil to tisti, ki sem ga sinoči imela v rokah, majhno, presenetljivo toplo telesce, tako nebogljeno pa vendar tako polno življenja. Zjutraj je bil sam, ob naslednjem ogledu ga je grela mama. Naj ima več sreče kot njegova bratca.

Foto drobižki (1)

Kot obljubljeno, še fotke k prejšnjim drobižkom.

Bučke so krasne. Res.


Tista roža je neke vrste palma, več še ne vem.


Ptički so zdaj že vsi, vendar jih ne ujamem ob dobri svetlobi, s flešem pa ne upam več. Hmmm, ne vem zakaj sem mislila, da mati sedi na jajcih. Očitno sedi potem tudi na mladičkih. No ja, saj ne bodo nikamor šli, jih že ujamem.

Drobižki (3)

Za mano je kar nekaj stvari, ki so polnile dneve zadnje čase.

Ena večjih se je končala že prejšnji teden. Izvedbeno zelo uspešno, rezultatsko za nekatere manj uspešno. Ni fino biti obliž za ranjen ego, res ne, sploh če nimaš nič s tem. :(

Otroci so našli goliča na tleh. Mravlje, ki so ga že našle so poskušali zvabiti stran tako, da so jim nastavili svoje bonbončke. Kljub vsem prizadevanjem, da bi mu pomagali, je živel le še nekaj ur. Žalostna, a lepa izkušnja za vse.

Fuzbal se za dlako ni izšel. Škoda, našim fantom bi privoščila še kakšno tekmo.

Šolskega leta je konec. Tozadevno sta se dva pogovora vtistila v spomin.
Starejši je, ko sem ga v šali vprašala nekaj dni pred koncem, če bo imel vse zaključeno pet, izjavil en "upam". Na moj začuden pogled je povedal, da je imel pri matematiki eno štirko pri eni kontrolki pa enkrat je družbo pisal štiri ker se je nekaj zmotil pa una govorna vaja, a veš, mami, je bila štiri, ker nisem vsega povedal. Hehe :)
Mlajšemu je pa učiteljica ob predaji spričevala rekla, da je zelo poživil razred. Ko sem ga malo pokibicala, ali je to v redu ali ne, je odgovoril, da ni čisto prepričan, ampak da se mu zdi, da je to kar kul. Eh, zmedenko mali...

Na vrtu je vsega polno. Pridelek raste, plevel tudi, uši odlično uspevajo, predvsem na fižolu. Očarale so me bučke. Čudoviti cvetovi so odprti zjutraj, čez dan se zaprejo v eno oranžno žalost. Pri eni roži sem opazila gromozanski razkorak med preprostostjo rastline in velikostjo in kompleksnostjo cveta. Moram poiskati, kaj je to za ena reč. Pofotkam pa ob priliki. Aja, pa kosi so se izvalili. Zanimivo je opazovati celoten proces.

Otrokinja je na počitnicah. Z babi, dedijem in sestrično. Menda uživajo. Mi pa tudi. Še fanta sta komentirala, da je zdaj, ko smo sami, tak mir. :) Midva sva šla celo v kino. Fanta sta pridno pogledala svoj film doma, pogasnila luči in šla spat. Pridna sta.

Iskanje ustreznega mobitela za podmladek je cela znanost.

Mavčna longeta za devetletnike ni najboljša reč. Že to, da je preživela devetnajst dni se mi zdi kar podvig. Zamenjali so jo s pravim mavcem. Ki je težji in spodaj srbi ("mami a maš ti kej za štrikat" je vprašal). Kaj naj rečem, sine - morda boš zdaj končno zastopil, da moje opozarjanje, da ne moreš na polno funkcionirat z gipsom, vsaj ne kot golman, ni bilo samo brezvezno teženje zoprne mame.

Zlomljen zob

Ker se mi je zlomil zob, sem vprašala mamo, če sem še v garanciji. Odgovorila mi je, da je garancija trajala do poroke. Do takrat je kril stroške proizvajalec, od takrat dalje jih krije uporabnik.

Drobižki (2)

Praznovanje je uspelo. Žur do konca. Na ognju do črnega opečen kruh je bil poslastica dneva. Domača torta boljša od kupljene. Do tukaj prima. Bera klopov: šest na družinski ravni. Bemti. :(

Starejši sine je dobil nagrado na likovnem natečaju. Starši, dete in učiteljica pokamo od ponosa.

Drobna presenečenja, ki rišejo nasmehe na obraze. Ne daj se, Vesna!

Karte za razstavo predmetov Elvisa Presleya so bile tako božjastno drage, da smo to spustili. Pa bi bil hec. Muzika pa včasih paše.


Nepovemkatera obletnica mature. Na krasnem koncu, v solidni zasedbi. Dobi svojo objavo, če v kratkem dobim en permišn (če ne bo pač brez).

Voda za slone je prav fletna knjiga. Kje se dobi dodaten čas v dnevu?

Paše mi, ker dežuje. Naj pošteno namoči vrt. Pa malo oplakne moj umazani avto. Jaz nimam časa (da o tem, da ima revež še vedno zimske čevlje, kar me je prešinilo enkrat prejšnji teden, sploh ne govorim).

Med fuzbalom lahko tudi spiš (pa si vseeno na tekočem, kaj se dogaja).

Vprašanje tega tedna: Kako prizemljiš nerazumne zahteve nadrejenih?