Letos so nas očarali
Monopoli
kjer smo se potepali po obali, sedeli na topu, odkrivali ozke prehode in videli krepko načeta vrata
Polignano a Mare
kjer smo občudovali mesto na pečinah z več strani, brskali po štantih in se smejali kipu, ki mu je suknjič plapolal čisto drugače kot je pihal veter
ki nas je prevzel z enim najlepših giardino pubblico, kar smo jih videli do zdaj in fenomenalno cerkvijo - visoka, preprosta, z ogromno dnevne svetlobe in brez temačnih slik.
Castel del Monte
ki je bil edina stavba daleč naokrog, na vzpetini, in s svojo mogočno in nenavadno pojavo vzbuja občudovanje
Otranto
kjer nas je skoraj odpihnilo a smo vseeno pretaknili notranjost obzidja, si z vrha ogledali marino in od zunaj grad
Brindisi
kjer se konča Via appia, kjer so enega od stebrov, ki označuje njen zaključek, v zahvalo poklonili mestu Lecce, kjer je gromozanski spomenik padlim junakom v obliki krmila in kjer smo se čez zaliv peljali z ladjico
Gallipoli
kjer je najlepša cerkev tako stisnjena med okoliške stavbe da jo komaj slikaš, kjer je ob obali tega nekoč otoka še kup ostalih cerkvic in kjer smo spet uživali v klatenju po preozkih ulicah.
Leuca
špička od petke, tam se srečata Jadransko in Jonsko morje, mi pa smo imeli piknik ob edinem sončnem zahodu tega dopusta, kjer je sonce zašlo v morje
Lecce
barok na veliko, gužve na pretek, vožnja s kolesom za osem, fenomenalen sladoled, odlična ulična predstava, grad z razstavo o izdelavi "kipov" iz papirmašeja - ni da ni
Alberobello
hiške kot iz pravljice
Matera
kjer smo se konkretno nahodili med domovanji, ki so bila nekdaj v skalnih votlinah
Locorotondo
mesto na hribu, kjer se čudovito vidi pokrajino, če si na obrobju centra, če zaviješ med hiše pa konkretno stegneš vrat, da vidiš kamorkoli. Kjut do konca.
Altamura
Kruha nismo dobili, ker smo bili tam pred koncem sieste. Cerkev pa k sreči ni bila zaprta.
Vauuuuuuuuu krasne slikice!
OdgovoriIzbrišiSuper reportažica.
OdgovoriIzbriši