September

September se mi še vedno zdi pomembnejši mesec za nove začetke kot recimo novo leto. Občutek pričakovanja, ki ga prinese, načrtovanje novih podvigov, ko si lepo spočit in pregret od poletja, eno tako brbotajočo energijo ima, ko se stvari za naslednje leto postavljajo v nove okvirje. Novi delovni cilji. Nove šolske obveznosti. Nove smernice na nekaterih področjih življenja. Nimam pojma, kdaj je minil, kar naenkrat ga je konec.
Prinesel je plodove japonskega drena, ki se je letos le odločil, da bo lepo cvetel in obrodil. Plod je velikosti češnje, v sredini ima drobno okroglo peško, lupina je "zoprna", sredica pa medeno sladka in sočna.

Prinesel je simpatičen izlet, na katerem smo ob poti srečali polje sončnic.

Prinesel je ustvarjalni navdih. Lepo je, ko posvetiš večer osebi, ki ti je blizu in z mislimi nanjo ustvariš nekaj lepega. In še lepše je, ko je to točno to, kar si je želela.

Zapestnica

Prinesel je prve gobe. Otrokinja raztura, ni kaj. Poslikani so samo jurčki, ostalo je bilo v trenutku, ko je nastal posnetek, že narezano in blanširano.

Prinesel je eno novo izobraževanje. Nepričakovano ampak, jeeej, se veselim. Novo znanje, nova poznanstva, nova izkušnja. Majcha wird wieder Deutsch lernen. (in če je tole napačno zapisano je to samo zato, ker je od učenja minilo dvajset let, novi tečaj se pa še ni začel)

Prinesel je Euro Clay Carnival v Pragi. ampak ta zasluži in dobi čisto svojo objavo.

Še malo in bo oktober. Kdo ve, kaj bo ta prinesel?

Slovaška

Po Pagu smo bili doma kakšnih sedemnajst ur, preden smo nadaljevali dopust - tokrat smo jo mahnili na Slovaško. Poletne oblekice in slamnike smo zamenjali za šotore in treking opremo in šli. V soboto, ko so se večdesetkilometrske kolone valile proti meji s Hrvaško, smo mi v redkem prometu potovali na severovzhod. Zvečer smo se že kopali v jezeru pri kampu v Bratislavi in pili mrzlo pivo (no, dve) in Kofolo (no, tri). Mimogrede - takale runda nas je redko prišla več kot 5 EUR. Ne vem točno, kako jim v primerjavi s Slovenijo pri enakih cenah v trgovinah in še nekaj višjih cenah na bencinskih črpalkah uspe imeti tako smešno nizke cene v lokalih in za vstopnine. Kamp je bil vedno pod 25 EUR (pet ljudi, dva šotora, avto, priključek za elektriko). Kampi so bolj basic, vendar so imeli povsod ključne elemente obnovljene - tuši so bili OK, topla voda povsod, več pa nismo rabili. Največ smo za obrok zunaj odšteli 45 EUR, pa smo odšli tako siti, da smo komaj hodili, sicer smo se ponavadi zelo spodobno najedli in napili za tam okoli 20, 25 EUR. Vstopnine za družine so zelo razumne, tudi za najbolj imenitne reči, kepica sladoleda ne preseže 60 centov. Morda je v Bratislavi drugače, mi smo jo spustili ker smo bili nedolgo nazaj tam, drugje je pač tako. Slovaška je, ko se voziš, kot pri nas - zelena, razgibana. Gore so podobno visoke, vendar bolj zelene, mehkejše delujejo. Gorske poti so zgledno označene, kažipoti in markacije so naštudirani u nulo. Če povem, da je mene zamikalo še kdaj tja pa po hribih lazit, potem je res fajn - tisti, ki me dobro poznajo, že vejo (jaz sem namreč tista, ki ima od vseh vzponov najrajši dvigalo) :) Ampak stvari se spreminjajo, ljudje pa tudi, sama beležim kar nekaj "uf, to mi pa ni podobno" to poletje...
Nekaj fotografskih utrinkov s poti.

Devinski grad. Ruševina, nekaj muzeja, razgled v Avstrijo, globok vodnjak (pljusk vode, ki jo zliješ vanj, zaslišiš čez cca 7 sekund)

Devinski grad - del obzidja

Pieštany - kopališko mesto, bazenček v kampu, prevroče za kakšen premik dlje kot do bazena in piva.
Fletna pešcona, igrivi vodometi - in taka vročina, da ti je vseeno, če je mularija premočena do kože :)

Grad Beckov. Ruševina, vendar hitijo z obnovo.

Oravsky hrad. Impresiven, urejen, obnovljen, z razstavo vsega mogočega. Voden ogled, še dobro, sicer se v tistem prepletu mirno izgubiš.

Tatre - pogled z AC

Spišsky hrad. Česa tako impresivnega že dolgo nisem videla. Če ne bi bilo take pasje vročine bi se potikala po tistih kamnih še celo popoldne.

Bardejov. Na drugi strani trga je še en tak sklop hiš in to je to.

Košice. Tudi tu nam je zmanjkalo časa.

Tomašovsky vyhlad. Zlahka dostopna pečina z vrtoglavim razgledom globoko dol.

Tatre tik po dežju.

Janušik. Njihov narodni junak.

Janušikove djeri. Soteska, opremljena s potkami, lestvami, zajlami. Bi ostala v lepšem spominu, pa je tamalemu spodrsnilo... Odnesel jo je s par praskami, vsi tisti "kaj bi lahko bilo" pa so kar zagrenili dan.

Pijača dopusta: Pravzaprav sta dve. Kofola je prva. Ene sorte Cockta, malo manj gazirana, bolj zeliščna, ne presladka. Tak Herba bonbon aftertaste pusti. Hudo njami, v vseh lokalih točijo na pipco kot pivo, za drobiž (običajno 20 centov na deci). Tatratea (original) pa druga. Če povem, da sem si v lokalu prvič v življenju naročila žgano pijačo (čisto), to pove precej. Pijača, ki ji uspe biti hkrati kiselkasta, zeliščna, sladka, ne zažge preveč po grlu. Obojega imamo doma tako zalogo, kot jo dopušča avto, nabasan za kampiranje za pet. Odločno premalo.
Kulinarično odkritje dopusta: bryndzove halušky. Kot ene vrste krompirjevi njoki z ovčjim sirom, zabeljeno s popečeno slanino ali ocvirki. Močna domača hrana. Dva paketka bryndze imamo doma, potem bo treba žicat koga, ki gre kaj na Slovaško. Prvi paketek smo že zmazali, odlično je bilo. Morda celo zgruntam kakšen nadomestek.
Anekdota dopusta: v edinem deževnem popoldnevu smo se potikali po Tatrah in po sprehodu naročili pijačo. Še dobro, da mulčki niso na prvo besedo ubogali in počakali pri mizi, saj je gospa, ki je stregla, pogruntala, da morda ni pametno, če nam postreže dve kavi z mlekom in tri tatranske čaje. No, tam smo se naučili, kaj to je, otroci so dobili navadne čaje, midva pa sva poskusila Tatranskega. Ljubezen na prvi pogled, ne gre dugače.

Pogled iz šotora zadnje jutro. Rada mam takole nagužvane kampe :)

Slovaško ponovimo. Vsekakor.

Pag

Morje nekoliko drugače. Po enajstih letih smo spet dopustovali na Hrvaškem. Tokrat ne v kampu ampak v apartmaju. Ni običajen način preživljanja dopusta, ampak če je fajn prilika, ne vidim razloga, da ne bi izkoristili ugodnega apartmaja na odlični lokaciji.

Preživeli smo imenitne morske počitnice. Tako, kot jih mi pač preživljamo. Ne znamo "plažiti" v smislu vlačenja štirih kubikov krame zjutraj na plažo in zvečer nazaj. Ujamemo vodo in ujamemo sonce, kolikor ju želimo, ostalo preživljamo v senci, hladni pijači, potepanju naokrog. Tokrat ni bilo prav nič drugače.

Apartma tik ob morju.

Topla voda.

Potikanje med starodavnimi oljkami z večerjo iz nahrbtnika na pečinah.

Uživanje v skoraj zapuščenem slabo dostopnem zalivčku - v popolni tišini in kristalno čisti vodi.

Absolutno prehitra vožnja po določenem cestnem odseku. Jaz nisem za take hece, ampak tole je bilo zelo pregledno, dovolj varno in neskončno kul.

Ruševina ob Paškem mostu.

Zadar z vso svojo zgodovino in novimi pridobitvami kot so vodne orgle in sočni sistem.

Druženje s prijatelji. Je prav fino, ker so mulčki dovolj veliki, da se potikajo naokrog sami in imamo odrasli mir za čvek že sredi popoldneva.

Zrće. Kot starši najstnikov smo morali malo v izvidnico. Ne bom komentirala, po mojem sem prestara za navdušenje in premlada za zgražanje :)

Večerni izlet na Rab, z ladjico, potikanje po mestu, "srednjeveških" stojnicah, ribja večerja.

Tri knjige - dve v slovenščini in ena angleška.

Odkritje dopusta: Osiječko Black radler. Njami

Muzika dopusta: premalo prevoženih km, da bi se kaj pošteno usedlo.

Anekdota tega dopusta: Kaj sedemletnica spakira v belo roza plišasto Hello Kitty torbico, ko se odpravljamo na večerni sladoled v mesto? Trnek in švicarski nož. Če bomo šli slučajno lovit ribe na pomol. 

Pogled iz apartmaja

Večerni sprehod po Rabu

"Naš" zaliv

Pag z višine

Paški most

Mi na Zemlji

Oljke v Lunu

Pogled iz apartmaja

To je prva polovica dopusta. Drugi del smo preživeli čisto drugje in čisto drugače.

Pa je poletje

Vremensko smo ga nekaj dočakali že prej, zdaj je tudi uradno koledarsko nastopilo poletje. Dnevi se že krajšajo, čeprav o tem še ne razmišljam prav intenzivno.
Meni je prvi poletni dan prinesel še zadnjo večjo delovno zmago. V dneh pred tem sem zaključila res še čisto zadnje aktivnosti vezane na prejšnjo službo, vzporedno sem se pridno pripravljala še za izpit, da zdaj nisem breZUPen primer, kar pestro je bilo, napet urnik, živčki so delali, gužva na vseh frontah ker sicer itak ne bi bilo zanimivo...  Vse to je zdaj mimo.
Prvi poletni vikend je bil tako nabit z aktivnostmi vseh sort, da sploh še nisem pošteno zajela sape. Že včeraj me je sicer prešinilo, da je tole prvi vikend po ulala časa, da nimam do ponedeljkove službe nobenega dela. Ja, gospodinsjekga in vrtnarskega in kar je še tega je po hiši kolikor hočem. Ampak nikjer ni niti trohice slabe vesti, ker bi nekaj morala pa sem vseeno izbrala frej dan ali vikend.
V petek smo kurili kres kar v domačem roštilju, spekli par čevapčičev, če je že bil ogenj, spili pivo ali dve - meni je prav pasal stacionarni odklop, samo sedet in počasi spet čutiti življenje, ki se je stekalo nazaj vame po prvi izčrpanosti po izpitu.
Včeraj smo z nekajmesečnim ampak popolnoma razumljivim zaostankom praznovali eno petdesetletnico. Top žurka, res, edino žal mi je, da je bilo treba domov - jutranji načrti žal niso dopuščali prenočevanja na skrajnem robu kure, ne vem če nismo bili na kakšnem krempeljcu, tako odmaknjeno je vse skupaj...
Danes so me na poletje spomnili pri velikem švedskem prodajalcu pohištva takoj čez italijansko mejo. Združili smo prevoz na letališče z resnim nakupom v Decathlonu in pasenjem firbca po Ikei. Mularija dobi vsak svojo sobo pa smo šli malo delat spiske, če bi še kaj rabili. Ob vhodu sta dve prijazni gospodični vse, ki so želeli, okrasili z venčkom za na glavo. Preprosta, v pol minutke narejena reč iz bršljana in cvetja, pol trgovine je to nosilo, vključno z nama z Otrokinjo. Očitno neka švedska tradicija, če sem prav razumela napis v italijanščini. Luštno.
Zdaj se stvari pri meni umirijo. Zdaj bo čas, da nadoknadim zamujeno branje - leposlovja in ostalega načrtovanega. Pa da najdem čas, da se vsake toliko srečam, čas za kakšen pomenek sama s sabo. Zdaj bo čas za nove poti, za nove cilje. Kdo ve, kaj prinese poletje?

Zadnja, poletno obarvana serija knjižnih kazal. Na voljo so bila na junijskem FairArt festivalu, nekaj jih je še doma. Z nekaj sreče tudi kakšna poletna sejemska prireditev še pride na vrsto!

SNSP* zmaga!

Čeprav se je veliko tistega, kar me je delalo strašno nasmejano sončno prijazno v začetnih letih mojega blogovanja malo poskrilo, se ne dam. Še vedno vztrajam pri opisu, sončku z napako in vsem, kar pač paše zraven. Zapisov je manj, ker se pač ne dogaja nič takega, kar bi me pač premaknilo do te mere, da bi kaj napisala. So luštne stvari in manj luštne stvari. Prav hecno mi je, ko se mi je danes med mojim dogajanjem pripeljala ena pred kratkim zapisana objava na nekem drugeM b(r)logu o intenzivnosti občutenj (to je zdaj prosto po Majchi). Točno v nekaj takega sem padla sama. Ko se spirala občutkov v enem dnevu kar dviguje in širi in obsega vse od drobcev luštnega, kančkov zoprnij, neukročenih številk pa vse do besnega razočaranja na eni in neizmerne vere in upanja v dobro na drugi strani. O tistih zoprnijah sem potarnala bližnjim, ukrepala, kjer je bilo potrebno, zoprn občutek bo zvodenel, life goes on.
Strašno nasmejano sončno prijazna v meni se že dva dni suka okoli poteze, ki jo je izpeljala Mojca. Nekoč sva delali skupaj, zdaj sva pofočkani na FB, sicer nimava dosti stikov. Tole, kar je naredila je pa čudovito. Dobri občutki so ob tem, upam, da bodo ostali dooooolgo. Te je smiselno negovati. A kaj je naredila? Kar citiram njen zapis s FB. Pod sposojeno fotko.

Neprespana noč za mano. Dovolj imam. V dveh dneh sem izvedela še za dva prijatelja, ki sta ostala brez dela. To niso nešolani, leni prepirljivci, ki niso znali nikoli v resnici delat. Vsi so bili pridni, delavni, kompetentni. Ostali so brez dela zato, ker je nekdo drug svoje delo slabo opravil in, seveda, za to ni odgovarjal. (Za vse tiste, ki boste zdajle pomislili: pa si najdite kaj drugega za delat. Stari smo petdeset in več, za nas, žal zelo nesmiselno, v glavnem ni več dela.)
In sem se vrtela, obračala, razmišljala celo noč. Nimam bolj ali manj pomembnih prijateljev, vsi so bili v nekem trenutku mojega življenja tam, kjer sem jih potrebovala. Če me je zapustil idiotski fant, če sem se skregala z očetom, če me je učiteljica nadrla … Zdaj sem jaz tista srečnica, ki imam za enkrat še vedno delo. Ne ravno dobro plačano, pa vendar vsak mesec le dobim nekaj na račun. Ne morem posodit/dat denarja, lahko pa še vedno plačujem streho nad glavo in jem. Kaj lahko storim? Seveda vem, da živijo tudi ljudje, ki nimajo ničesar, ki preživijo dan s pestjo riža, če imajo srečo. Ko zbolijo, pač umrejo, ker zdravil ni … ampak bodimo realni, vsem ne morem pomagat. Ne morem imeti doma trideset zapuščenih mačk, petnajst poškodovanih psov, šest brezdomcev in hkrati še preživljati afriško vas, ob tem pa pustiti človeka, ki si je nekoč vzel čas in poslušal moje namišljene probleme, "da stoji pri frančiškanih v vrsti za topel obrok."
Torej: ob sredah med šesto in deseto zvečer bo pri nas doma večerja. Nič posebnega, glede na to, da število udeležencev ne bo vnaprej znano, bomo verjetno največkrat pristali pri enolončnici, oziroma pri hrani, ki lahko tudi »ostane« (objavljeno bo dan prej na fb, tako, da če bo kdo kaj za zraven prinesel, super, ni pa nujno). Ker nisem bila nikdar najboljša kuharica na svetu, je vsaka pomoč dobrodošla. Ne bomo spraševali, zakaj je kdo prišel. 
Vem, da je enkrat na teden čisto premalo, lahko pa še kdo to ponovi kakšen drug dan, pa še kdo, pa še kdo … Ne gre za hrano. Gre za to, da se družimo, pogovarjamo, izmenjavamo izkušnje, skupaj najdemo še kakšno rešitev, ali dobimo novo idejo. Saj ne vem, morda bi lahko naredila tudi kaj več, morda tudi bom, nekoč, z vašo pomočjo. Samo začeti je treba. 

Jutri, sreda, 5. junij, ob 18. uri bo krompirjev golaž. 
Vabljeni vsi prijatelji, brez zadržkov. Mene ni bilo sram, ko ste me morali pol noči poslušati samo zato, ker se mi je zlomil noht.

Ta hip težko naredim kaj drugega kot da širim vest. Je pa vredno, da se jo deli. Si bom že kaj izmislila, da pomagam še kako drugače. Vsekakor dejanje, vredno več pozornosti kot marsikaj drugega, kar te dni polni glave ljudem.

* strašno nasmejano sončno prijazna

Utrinek

Kosilo v skritem kotičku blizu službe. Ograjenem z vseh strani. Čeprav stavba nima ravno vesele zgodovine je zdaj drugače. Skozi okno se sliši petje. In kitara. Na dvorišču cveti glicinija, v soncu mežikajo pisane barve stavbe, izbira miz je velika - senca strehe ali drevesa, toplo pomladno sonce, vse je na voljo. Natakar z nasmehom, prijazen, poklepetava, kot običajno. Med čakanjem na hrano družbo dela ptica, najbrž v lovu za kakšno dobroto. Po mizi lezeta dve mravlji. Kosilo je res okusno. Obsedim in gledam poplesavanje belih kosmičev, ki prizoru v pomladanskem soncu dodajo še kanček zasanjanosti. Lepo je. Mirno je. Trenutek, ko se vse ustavi. Ko se zaveš, da plešoči kosmiči pomenijo konec letošnje agonije z alergijo. Ko se zavest, da si čisto OK, počasi preliva v vsako celico. Trenutek ko se vate naseli mir. Ko z gotovostjo veš, da bo še vse dobro.

Fotka od tu

Pariz

Šla sva sama, za petnajsto obletnico poroke. Naredila kar nekaj kilometrov peš, kar nekaj s podzemno, obiskala nekaj vrhov (ne sicer najbolj znamenitega, pa vseeno), cerkva, stavb, parkov, galerij, trgov, pojedla precej dobrotic in spila nekaj vina... Slika menda pove več kot tisoč besed (tokrat sem jaz naredila natančno eno fotko).

Slavolok zmage

Musee d'Orsay

Ste Chapelle

"Zaljubljene ključavnice" na enem od mostov

Notre Dame

Vhod v Pantheon

Pantheon

Sacre Coeur - na vrhu Montmartra

:)

Nočni sprehod

Versailles - v vsem svojem obilju

Lafayette

Napoleonova grobnica (Les Invalides)

Louvre

Vhod v Palais de Justice

Pogled z vrha veleblagovnice Printemps

Madeleine

Place des Vosges