Posebna smrekca (2)

Lani je bila smrekca.
Letos naj bo malo drugačna.

M

4 is 

the new 

2  M & M

Bimbo Chez 

moi Špranj'ca 

Nergač Kruh in 

vino Mami Sandra

Coulinary journey Čas 

za kreativnost Hali Sonja

Jackie4grace Malo ustvarjalno

Urškin raj Mavrična ustvarjalnica

Frišno novo jutro Pisana rokodelnica

Alcessa  Pehtran  Huferka Polipap crafter

Slovonske  technobe  Nežina  ustvarjalnica 

Smeh, solze in žlica vegete  Moj svet Tina surfa

Srečno, ljubi blogerji!

Čas za žrebanje :)

V objavi Dve leti in darilce za bralce sem namenila neko malenkost tistemu, ki bo pustil komentar.
Komentarjev je bilo 16! Res lepo, sem jih bila vesela.
Ker je bilo toliko komentarjev in ker sem dobre volje in ker imam ravno tri mulčke, so vsak izžrebali en listek. Seveda sem, štor babji, skrbno shranjene po vrstnem redu žrebanja uspela strest, tako da so zdaj izžrebani trije pofotkani v naključnem vrstnem redu in niti pomotoma ne vem, kateri mulček je "zagrešil" kateri listek.
Lucky winners so Alcessa, M in K.
In tu je dokaz:

Vsekakor je žreb tak, da ta hip še ne vem čisto natančno, kaj bo katera od izžrebanih gospa dobila. Ko mi pade kaj finega na pamet od vseh možnosti, pa sporočim. Tukaj ali vsaki od njih. :)

Orehova potica

O potici je bilo že nekaj malega govora v temi o dobri gospodinji.
Lani ni zneslo, letos pa. V petek popoldne sem se oborožena s sestavinami in ključnim pripomočkom - valjarjem mame Milke, lotila take čisto taprave potice. Tale potica je kar nekako zamrla, ko jo je mama Milka nehala peči. Pa nekako ne zgleda, da se take dobrote ne ohranijo, pa čeprav preskočijo kakšno generacijo...
Dve RES fenomenalni potici sem jedla v življenju. Eno od mame Milke in drugo od moje tašče. Vsaka malo drugačna, obe fenomenalno dobri, in, ključna skupna lastnost - nobena ni nikdar šparala s filo. :)
V petek, ko sem pripravljala vse skupaj so se mi spomini kar vrstili. Na potice mame Milke. Taščinih nisem nikoli spremljala med nastajanjem, vedno je pripravila vse še preden smo prišli k njim za praznike.
Dodatno je k tem spominom pripomoglo še dejstvo, da je moja kuhinja točno tam, kjer je bila včasih, da miza stoji tam, kjer je včasih, pa valjar... Recept pa žal ne, tako da sem se morala znajti malo s knjigami, ki jih imam, pri fili pa zapovrh še z DH, ki je sugeriral še nekaj mini popravkov - njemu gre to pač boljše od rok, no, brbončic.
Testa nisem gnetla na peš, sodobna tehnika je pač kul.
Orehov nisem mlela ročno na tisti zeleni mlinček, ki je še zdaj v kleti, ampak sem se ravno tako poslužila multipraktika.
Rozinam pa sem skrbno odstranile tiste tri peceljčke, kot včasih. Takrat sem bila kot majhno dete pač zadolžena za take stvari kot so prebiranje orehov, rozin, pa, seveda najljubše, skledo od file polizat.
Predvidevam, da sem se nekako tako motala med nogami kot v petek na trenutke Otrokinja...
Testo je lepo hajalo. Tega sem se spomnila in je bilo videti prav.
Nadev je bil slasten. Se mi zdi, da mi je v njem uspelo združiti tisto najboljše obeh potic.
Valjar je delal kot mora. Čeprav sem bila v dilemi glede tega. Če me spomin ne vara, je mama Milka valjala na prtu. Jaz sem ga po nekaj potegih umaknila in delala direkt na mizi. In naslednji dan sem klicala mami, če ona morda ve, iz kakšnih količin je mama Milka pekla potice. Ker nisem bila prepričana, ali meni kaj ne gre ali je bilo njenega testa biiistveno več. Nekako s skupnimi močmi sva ugotovili, da je bila včasih miza manjša, jaz tudi, potem sem pa sama ugotavljala, da sem jaz valjala dvakrat testo iz pol kg moke, ona pa najbrž enkrat vsega naenkrat...
Ko je bil prvi del testa pomazan s polovico file je izgledalo prav uborno. DH je previdno vprašal, če se mi ne zdi, da je nekam malo file... Pa je res izgledalo bolj švoh. Ampak polovico sem jo porabila za prvo potico, ni blo kej...
Pa potem spravljanje v pekač, pikanje skoz in skoz, hajanje pod prtom, mazanje z jajčkom, peka, mazanje z maslom...
In ja, uspela je nadodlično. Družina se oblizuje. Jaz pokam od ponosa. In ene dvakrat sem že naskrivaj pomežiknila mami Milki. Se mi zdi, da me je ves čas po malem čuvala...

Prazniki

Za silo smo pospravili hišo.
Pripravili "tazlat" prt na mizo.
Smrekico smo okrasili že nekaj tednov nazaj.
Podstavek s štirimi svečkami je prav tako že pred časom dobil bolj času primerno dekoracijo, školjke so bile za poleti.
Voščilnice smo razpostavili na polico.
Božično žito je spet lepo zraslo.
Škatla piškotov je že od četrtka skrita v kleti (sicer bi bila že prazna).
Od sinoči imamo tudi sveže pečeno potico.
Čakajo nas umirjeni trije dnevi.
Vsi se veselimo.

Zakaj je koristno imeti otroke?

Brez njih najbrž ne bi nikdar izvedela, da je izumrl javanski nosorog. Zadnjega živega so našli mrtvega (to je bil citat).
Očitno je res.
Takile so bili:

Drobižki (15)

Večerja pri Majchinih: polkilogramska štruca kruha, sedem jajc, tričetrt kozarčka arašidovega masla, tri banane in tričetrt litra mleka za posladek (zmiksano v šejk)... Kaj bo, ko bosta fanta v resnih najstniških letih (še sebe se spomnim s sendviči, odrezanimi od sredine na pol prerezanega tavelikega hlebca...) si niti pomislit ne upam. Po mojem bomo samo za hrano delali :)

CJBM blog (Culinary journey by me) je bil zadnje čase navdih za prenekatero dobroto v naši hiši. Pomarančni sladoled, krompirjevi glavnički, žajbljevo pršutovi prigrizki, solata z bučo in granatnim jabolkom...

Postavili smo smrekico. Nekako "reda radi", ni še prazničnega vzdušja pri nas. Vedno jo postavimo prej, ker nam v januar nekako ne paše, zdaj, ko je povsod polno okraskov in lučk in božičnih pesmi pa bolj. Je bila v adventnem koledarju prejšnji vikend na vrsti, pa smo zrihtali. Zdaj se je bom bolj veselila in se imela vsaj čas za pet minut usest zraven in gledat lučke. Zdaj tudi nisem več huda nanje, v nedeljo mi je šla pa kot v risanki para iz ušes, ker so bile vse zafecljane...

Otrokinja je prebolela angino. Lansko sezono ni bilo nobenih podobnih obolenj, razen tiste operacije ne beležimo nobene bolniške. Je pa tale letošnja zato toliko "težje padla". Zaradi tedna odsotnosti je bila ob nastop pri plesnih, angleščino (ki jo strašno rada obiskuje), ter dva rojstna dneva v Atlantisu in enega "na kopnem". Priznam, da je zelo hrabro prenesla vse skupaj.

Pospravila sem ustvarjalnico. In z veseljem izbrskala stare zaloge fimo mase. In ker nam je Neža prijazno pokazala ene fine pripomočke na delavnici v Prometeju si seveda privoščila en kompletek in veselo valjala. Tik tak sem mela nove uhančke. Več njih. :) Pa kup idej se še mota po glavi, me prav veseli, da je službena gužva v veliki meri mimo za letos, da se bo dalo več časa preživeti izven pisarne. Uhančki se kar vrstijo, prav tako je nastala cela jata - majcenih presenečenj. Nič ne povem. :P Lahko pa pokažem sadno ustvarjanje z Otrokinjo. V soboto sem ji posvetila kar nekaj časa, sva skupaj packali in nastala je prav imenitna ogrlica. Nič zimska, pa kaj - tudi ona ni mrka in pusta ampak vesela in sončna punca.

Srednje dete je uspešno opravilo prvi kitarski nastop. Mama je zlikala srajco, cela družina ga je šla poslušat, luštno je bilo. Zdaj bomo doma najbrž še kaj drugega kot Enkrat je bil en majhen škrat poslušali. Ob udarni točki nastopa (kitarski duo z rock uspešnico) je prijavil, da zadnje ponavadi za konec prihranijo. Ja, sine, res je. :)

Beležimo pomembno delovno zmago. Manj kot dve leti po selitvi smo garažo pospravili do te mere, da je v njej lahko parkiran avto.

Pogrešam posedanje zunaj. Poleti sva z DH skupaj kofetkala, zdaj pa raje sama pijem kavo kot da bi posedala v mrzli in zakajeni garaži. V bistvu pogrešam klepetanje ob kavi. Upam, da bo nehal kadit preden bo spet poletje. :)

Pravkar...

...sneži. Prvič, če odštejem tisti oktobrski petek, ko se je videlo kakšno snežinko med dežjem. Otroci so navdušeni. Jaz grem vseeno s kolesom.