Štiriperesne deteljice ali sreča na devet

Zadnjič sem našla štiriperesno deteljico. Meni se to dostikrat zgodi. Kot bi molele iz trave in se drle "me, me, me, pick me", kot Donkey v Shreku.
Danes sva šli z otrokinjo na sprehod mimo istega mesta. Bolj za hec kot ne sem se sklonila, če je morda še kakšna. In sva jih nabirali kot marjetice za šopek. Trenutno premorem na svoji pisalni mizi devet (9) štiriperesnih deteljic in eno petperesno.
Kot zanimivost: šestperesna je moj osebni rekord, najdena v zgodnjih najstniških letih pred Hiško Šiško. Bogve v kateri knjigi je pristala...
Tista, ki sem jo našla zadnjič je v plastificiranem ovoju romala k prijateljici, ki je tiste dni praznovala rojstni dan in sem jo priložila darilu. Eno današnjih bom namenila drugi prijateljici, ki je bila takrat z nama, ker mi je bilo takrat žal, da nimam še ene s sabo. Pa ker je itak moja. ☺ Ostale bom prav tako zaščitila in razdelila. Srečo je treba deliti, ne?

Devet štiriperesnih deteljic. Ne, ni fotomontaža :)

Petperesna deteljica

In kar ne morem mimo tega, da razmišljam, da imam - štiriperesne deteljice ali ne - sreče res obilo. Lepe reči se mi godijo, fine ljudi imam ob sebi skozi življenje. Res mi je dobro. In hvaležna sem za to.

Mulčki naj berejo!

V vrtcu so imeli bralno značko. Ker ni kazalo, da bi bili mulčki deležni kakršnekoli "uradne" nagradice ob dosežku kot je bralna značka, sem se dogovorila z vzgojiteljico, da bom izdelala knjižna kazala.
Priznam, da sem šivalni stroj vzela v roke "po sto letih". In priznam, da je pasalo in da v moji glavi spet mrgoli od šivalnih idej - takole oblekco za Otrokinjo in take hlače za majcho in tista kazala so kul in bi jih veljalo ponoviti...
Uspelo mi je celo spraviti skupaj fantovske motive. Ni bilo lahko, uspelo mi pa je. Punce so bolj "nezahtevne" v tem pogledu. Daš jim rožice, metuljčke, bleščice, perlice, pa so srečne. Šivanje za fante? Hmmm...
No, nastalo je tole:

Fantovska

Puncovska (kera huda beseda :D)

Jaz sem zadovoljna. Spet se je našel tisti fin občutek, ki te prevzame ob ustvarjanju. Tisto, kar ti da zagon od znotraj, tisto, kar tudi sredi noči radira utrujenost, tisto, kar da malo več prožnosti v korak, saj veš, da greš novim idejam naproti.
Upam, da bodo mulčki tudi zadovoljni, da jim bodo všeč. In če bo zaradi nečesa prijaznega, kar kuka iz knjige, kakšen mulčkek malo rajši pokukal vanjo, je namen dosežen.

Za uspešno zaključeno šolsko leto

Pri nas je konec šole praviloma pospremljen z neke vrste nagrado. Pa ne govorimo o denarju, ajpodih, kolesih ipd ampak o - dogodku. Nekam gremo, namensko, ker je šola uspešno za nami. No, za njima, midva res nimava nobenega dela s tem. Običajno je bil to kakšen izlet, kino, kitajska. Letos bo malo drugače. Ker že zdaj vemo, da bosta oba fanta gladko odlična in ker sta si že kot čisto majhna z zadnjega sedeža v avtu dostikrat zaželela "mamiii, kdaj bo pesmica sidarta?" je letošnji koncert v Stožicah kot nalašč za to, da bo to letošnji dogodek ob koncu šole. Sicer pred koncem šole ampak saj je tudi vse ostalo že jasno - pred koncem šole. Veselimo se, vsi štirje.

Kako daš mulčka na "mute"?

Z Otrokinjo sva šli danes k logopedinji. Že nekaj časa sem opažala, da ona, če govori počasi, lepo izgovarja sičnike in šumnike, če govori "z delovno brzino" so pa vsi približno enaki - en čuden neopredeljiv zvok pač.
Tam sem izvedela, da ima otrok strahotno hripav glas (okej, danes je bil po treh dneh vrtčevskih počitnic gotovo dodatno "utrujen" ampak meni se vseeno ni zdelo nič posebnega, logopedinja se je pa kar za glavo držala), kar pomeni, da ima verjetno kaj čudnega z glasilkami (kakšne polipe ali kaj podobnega) in da naj otrok - glasovno počiva. Kar pomeni nobenega kričanja, nobenega šepetanja, čimmanj govorjenja. Da naj poskrbimo, da bo tiho, tudi če to pomeni, da gleda risanke. Za hip sem si zaželela, da bi bilo zdaj kakšno zoprno novembrsko vreme, da bi mirno ždeli vsak v svojem kotu, ne pa poletje (pravzaprav je še pomlad) z vso razigranostjo, ki jo prinaša, ko se otroci po cele dneve preganjajo zunaj. Nasploh moramo kot družina omejiti glasno govorjenje vseh vrst (torej tudi h kosilu ne pokličeš iz kuhinje ampak stopiš do vsakega posebej), da se navadimo.
Mi smo nasploh glasni, zlasti mulčki - pri nas se normalna debata, če se malo razživimo, po mojem sliši kot prepiranje pri kakšni drugi družini. Če nam uspe glasnost spraviti na normalo, bodo po mojem sosedovi mislili, da smo se odselili... ;)

Kako bomo ukrotili našo klepetuljo pa sploh še ne vem. Ona namreč govori za tri, ob vsaki stvari, ki jo želi povedati, pove še vse okrog - v istem stavku seveda -, tako da včasih, ko utrujen poslušaš samo na tričetrt, mirno izgubiš rdečo nit. Prav grozno mi je, ker jo moram včasih prekiniti sredi zagona, da naj govori tišje, da sva se danes popoldne že parkrat "pomenkovali" glede tega, pa da sploh ne vem, kaj nas še čaka. Do specialista je še dolga. Btw - do danes nisem vedela, da obstajajo foniatri. Pa bi čisto mirno shajala brez njih, če bi bilo po moje.
Za kakršnokoli idejo ali izkušnjo, ki bi lahko pomagala, da utišamo našo klepetuljo, bom zelo hvaležna.

Veste, kje imate brisačo?

Štoparski vodnik po Galaksiji ve o brisačah povedati kar dosti stvari: Brisača, pravi, je takole približno naj – naj najkoristnejša stvar, ki si jo medzvezdni popotnik lahko omisli. Po eni plati ima veliko praktično vrednost – lahko jo ovije okrog sebe, da ga greje, ko prečka mrzle lune Bete Jaglana; na lesketajočih se plažah iz marmornega peska na Santraginusu V se lahko uleže nanjo in vdihava opojne morske hlape; na njej lahko spi pod zvezdarni, ki sijejo tako žareče rdeče na puščavskem Kakrafoonu; lahko jo razpne kot jadro na majhnem splavu in se odpelje po počasni težki reki Moth; mokro lahko uporabi kot orožje v boju z golimi rokami; lahko si jo ovije okrog glave, da se zaščiti pred škodljivimi izparinami ali da se obrani pogleda traalskega hroščatega krvoloka (neznansko neumna žival: če ga ne morete videti, sklepa, da tudi on ne vidi vas – zabit ko štor, ampak zelo zelo krvoločen); z njo lahko maha v stiski, da prikliče pomoč, in seveda se z njo lahko tudi obriše, če je še vedno dovolj snažna. Še mnogo pomembnejša je psihološka vrednost brisače. Je že tako, da vsak strag (strag: ne – popotnik), brž ko pri štoparju opazi brisačo, samodejno privzame, da poseduje štopar tudi zobno krtačko, flanelasto otiračo za obraz, milo, pločevinko keksov, čutarico, kompas, zemljevid, klobčič vrvice, razpršilec proti obadom, opremo za dež, vesoljski skafander itd itd. Še več, taisti strag bo tudi z veseljem posodil štoparju katerokoli od teh ali nadaljnjega ducata drugih stvari, ki jih je štopar po nesreči “izgubil”. Strag si namreč misli, da je vsakdo, ki je prepotoval Galaksijo podolgem in počez, se prebil skozi njene temačne kotičke, vzdržal v strahotno neenaki borbi s sovražnimi silami in jih končno tudi premagal, pri vsem tem pa še vedno ve, kje ima brisačo, očitno človek, s katerim je treba računati. Odtod tudi izraz, ki se je ustalil v štoparskem žargonu, kot na primer v zvezi “Hej, ti gnaš tega hupi Forda Prefecta? Tapravi frud, ve, kje ima brisačo.” (Gnaš, gnajti: poznati, vedeti za, srečati, spati z; hupi: kul tip; frud: res blazno kul tip.)
(kopipejstano z interneta, sicer citirano iz Štoparskega vodnika po galaksiji)

Danes je mednarodni dan brisače.
Da ne boste mislili, da se hecam: ljudje širom po svetu jemljejo to precej resno.
Ljubljanska Fakulteta za fiziko ima tozadevno prostor celo v objavi na wikipediji.

Nosite brisačo? Poznate koga, ki jo? Ste danes videli koga z brisačo?

Note to self: daj mulotu Štoparski vodnik. Naslednje leto bo šel gotovo z brisačo v šolo. :)

Uspešen dan

Zgodnje vstajanje. Luksuz, ker ni bilo treba peljat Otrokinje v vrtec. Kava z DH na balkonu. Nabrane jagode na vrtu. Uspešno delovno dopoldne. Polnjeni lignji za kosilo. Dremanje po kosilu. Sladoled po dremanju (bolj bi pasal tak taprav, na kepice, polizan med sprehodom po mestnih ulicah, ampak se je bilo treba zadovoljiti s tistim iz zmrzovalnika - je bil pa orehov, kar tudi ni kar tako). Kar nekaj klepetanja čez popoldne. Pa še malo dela za službo. Hecanje z mulčki. Pospravljanje vrta, da je usposobljen za "upgrade": še zadnje presajanje, pospravljanje drv, stolov, šare...
Ampak to še ni vse! (Ne, ni me treba klicat v naslednjih petnajstih minutah ☺). V planu še vroča kopel. Moderna družina (tokrat oddaje niso umaknili zaradi modrovanja o referendumih). In odločitev, ali naredim še eno kitico za službo ali grem spat in spet raje zgodaj vstanem.
Spet je bil en tak fin dan.
Spomnila sem se na tale zapis. Je tko fajn pesmca...

Ah, smo mame hecne...

Danes je šla Otrokinja prvič v svet. Za tri dni z vrtcem. Kako paše, ko ni tistih mamiiii na tri minute. In kako komaj čakam, da bo spet prižlobudrala domov v sredo popoldne...
Tavelik je šel prvič tik pred četrtim rojstnim dnem in od takrat večkrat letno na razne tabore, kmetije, morje, smučanje, šolo v naravi, pa še poleti kdaj med počitnicami, da smo poštukali varstvo. Mlajši seveda isto. Pa vsakič je bil v mojem grlu majhen cmokec.
Ko sem jo zjutraj še zadnjič objela in polupčkala, z vsemi mamastimi napotki o bodipridna in fajnsemej, mi je rekla, da me bo pogrešala in da bo vsako noč sanjala o meni.
Vse samoobvladovanje sem spravila v to, da so solze ostale na notranji strani vek.
Za nekatere stvari očitno nikoli ne dobiš dovolj kilometrine.