Spet v šolo

Novo šolsko leto. Uf... a že? Tokratno bo manj stresno. Lani smo namreč fanta dali na drugo šolo zaradi načrtovane selitve. In ju dnevno vozili vsako jutro. Šola, vrtec, gradbišče, služba. In popoldne obratno. Naporno, za vse. Letos štartamo spočiti in veseli iz Hiške Šiške, ki je nekaj minut peš stran od šole. Zvezki so oviti, podpisani, brez ušes. Barvice so nove, označene, nepolomljene, še vse. Podobno velja za cel spisek šolskh potrebščin, ki smo ga med počitnicami pridno pokljukali in stvari zložili na kupčka, v škatli, v torbi. Ki zdaj oprani, napolnjeni čakata pri vratih sobe fantov. Ki sta sveže skopana, z novimi frizurami po protokolu, ki velja med šolskim letom, že v posteljah, ob vznožju katerih čakajo sveže kavbojke in zlikana karirasta srajca. Kasneje se bo to, kot je popolnoma normalno, spremenilo. Stvari bodo kazale znake uporabe, marsikatera bo neznano kam izginila, kakšen dan se bosta izmuznila v poflekanih hlačah, zmečkani majci, brez zvezka ali nalivnika ali opreme za športno vzgojo. Ampak ne jutri. Jutri bo vse by the book. Jutri je namreč velik dan. Prvi šolski dan.
Naj bo zanimiv in uspešen. Ne le mojima fantoma, tudi vsem ostalim, ki se jutri srečujemo z novim šolskim letom. Pri nas bosta še ati in mami malo v šolo hodila to leto. Huh...

7edem

Grozljivka. Ne, ne film. Današnje jutranje temperature v prestolnici. Sem preslišala ali ob sedmih ali ob osmih, ampak sploh ni bistveno. Avgusta smo, no! Res sicer zadnjega, ampak vseeno avgusta. Pa ne more bit sedem stopinj zjutraj. Ane, da si zaslužimo še malo sonca?

Prijetno presenečenje

Dete gre v šesti razred, kjer rabijo Veliki šolski atlas. Ker je v Felixu v avgustu pol cenejši, sem šla seveda tja. Logistično najboljši Felix je zame pri Koloseju. Ker je blizu doma, zraven je še ostalo, če je treba kaj opraviti in ker običajno ni problemov s parkiranjem. Za dobro opravljeno delo sem se odločila, da grem nekam na kavico. Niti ne vem, zakaj sem zavila skozi McDonalds, običajno se poslužujem drugih izhodov. Opaaa, prenovljen. Menda čisto na novo, odprto nekaj dni. S tistimi filmskimi prizori mi je bil bolj všeč, ampak to sploh ni predmet debate. Tam je zdaj McCafe. Z vitrino s torticami. Zakaj pa ne? Naročila sem čokoladno rezino in kapučino. Iz firbca. Dobila sem tole:


Fotka je z mobija, ampak se vidi s čokolado narisana "rožica" na kapučinu, ličen okrasek na krožničku, kjer domuje zaenkrat še nedotaknjena potem pa z užitkom pomazana čokoladna rezina. Tako polna, da sem morala po kozarec vode, ker je res bomba. McDonalds je zadeva, kamor "po uradni dolžnosti" zavijemo nekajkrat letno, se čisto luštno najemo, mulčki so zadovoljni. Obvezno je na sporedu prvega septembra, ko otroke za uspešen začetek šole peljemo v "otroška nebesa" - kino in McDonalds, ostalo po trenutnem navdihu. Zdaj me bodo videli večkrat. Tale kombinacija je bila namreč odlična. Kava bolj okusna, kot sem je navajena iz običajnih kafičev, tortica prima, vse skupaj pa sem dobila za ceno ene tortice v običajni slaščičarni, postreženo z nasmehom in prijaznim klepetom.

Kje je pižama?

S tem vprašanjem smo, upam, opravili. Vsak večer smo jo iskali. In našli na dokaj običajnih in tudi dokaj neobičajnih mestih. Včasih smo jo našli tudi z nekajdnevnim zamikom, kjer tja pa res ni nihče pogledal. Zdaj je, vsaj upam, del tega problema rešen. Imamo namreč žep za pižamo. Tadaaaam:


V njem po novem domujeta pižama in Starvorsika. Starvorsika je zajc, s katerim otrokinja spi. O tem sem že pisala.

Pa če smo že pri pižamah... Takole sem našla svoje speče dete, ko sem šla na zadnji obhod pred spanjem. Sliko bi lahko poimenovala "da ne bo kdo rekel, da odkrita spim". Pokrita je s Pipijem. Čez glavo.

Snowflakes in an ocean

Na dopustu smo naredili 3500 km. To je kar lep čas, ki ga človek preživi v avtu. En komad so vrteli stokrat na dan. Všeč mi je bil. Všeč mi je bila večkratna menjava ritma med potekom pesmi. Posebej mi je v spominu ostala vrstica iz besedila

"they'll dissipate like snowflakes in an ocean".

Kljub vročemu poletju, ki nas je spremljalo, me je odpeljalo v zimo - zaželela sem si videti, kako sneg pada v morje. Nekaj, česar še nisem doživela, si pa predstavljam, da mora biti opazovanje nekaj posebnega.
To sem takoj po vrnitvi domov tudi poguglala. Že zato, ker z neobičajno vrstico besedila prej najdeš pravi zadetek kot s čim bolj splošnim, recimo "love will be forever", ki se tudi pojavlja v tej pesmi. Pa verjetno v kakšnih sedem milijonih drugih tudi.
Zanimivo se mi je zdelo, da je pesem, ki je meni pač "en fleten komad" poimenovana Neutron Star Collision. No, malo "prevelik" naslov za moj okus. Zanimiv se mi pa vseeno zdi.
Očitno je pesem tesno povezana s filmom Mrk. Ki so ga oglaševali tudi v "našem" San Ferdinandu tam sredi Kalabrije. No, nisem vedela. Knjige tele "tvajlajt sage", kot se je v enem komentarju na enem blogu nekdo fletno izrazil, imam na to-do listi, film me ne mika. Komad je pa fajn.



Zanimivo, da ga na radiu še nisem slišala, odkar smo doma. Ga ne vrtijo ali sem premalo v avtu?

Bučke, bučke, bučke...

Bučk imamo res veliko. Letošnjo zalogo jemljem tudi sebi v poduk, da to pri nas na vrtu očitno dobro uspeva in torej ni treba posaditi čisto vsega, kar vzklije - tako, za vsak primer. Ker je potem tega občutno preveč.
Že pred dopustom sem polnila okrogle. Tiste so bile manjše, take fletne, vredne svojega imena - reče se jim namreč 8-ball bučke. Biljard kugla pač.
Vse skupaj ni nič posebnega. V izdolbene bučke sem dala na čebuli podušeno in s paradižnikom in zelišči začinjeno mleto meso, vse skupaj pa, potreseno s sirom, zapekla v pečici. Bom rekla tako kot enkrat ena bejbi: dobr k sto matr. Res, to je čisto predobro za samo njami ali kaj slovnično bolj korektnega.



Soseda nas je navdušila za bučni pečenjak.
Potrebuješ:
1/2 kg bučke
2 jajci
3 žlice pšeničnega zdroba
1 žlica moke
25 dag skute ali 20 dag sira.
Buče naribaš, posoliš, čez čas ožameš. Jajci zmešaš z moko in zdrobom, dodaš sir in bučke. Zmes naj počiva pol ure. Peče se 45 minut pri 180 stopinjah.
Slikce nimam, ga zmanjka prej kot jaz pridem v drugo nadstropje in nazaj, sploh s tole mojo nogo. Moram urediti primernejši prostorček za fotoaparat, tole ni ničemur podobno. Menda je izvrsten tudi mrzel, pa ne uspemo preizkusiti. Ga prej zmanjka.

Današnja večerja je nastala pod vplivom polnega hladilnika zelenjave in tegale posta od M&M. Tale polenta-pica mi miga odkar sem jo zasledila. Ampak za danes sem porabila samo rožmarin v polenti. Mislim, UAU. V polento sem do zdaj poleg obvezne žlice masla vmešala kvečjemu malo parmezana. Tale rožmarin pa da tisto pravo. Sploh če zraven ješ omako, ki jo pripraviš iz na čebuli podušenih nakockanih bučk in nakockanega paradižnika, kamor čisto pri koncu nasekljaš še malo peteršilja in bazilike z vrta. Slikce itak spet ni. Bo pa večkrat na sporedu. Ne samo zato, ker imamo bučk za izvoz, ampak predvsem zato, ker je bilo - dobr k sto matr. Bo treba bejbi peljat na pivo, da se ji odkupim za tole izjavo - mi je tko všeč, da jo moram ponucat. ;) Pa M&M tud. Bom tudi polento z rožmarinom skuhala večkrat.

Babji odklop

Teh je bilo letos že kar nekaj. V dvoje, v več, na kavico smo šle, na pivo, na sprehod, na pico, na tortico, za več dni... Ampak tale je bil pa nekaj posebnega. Šli sva s prijateljico iz otroštva, preostale tri so bile pa vse skupaj stare 12 let. Punce smo šle v kino. In potem, kot se seveda spodobi, na tortice, sladoled in kavico. Pa naregljat se. Za piko na i je bila še bera v Felixu potem uspešna. Prima popoldne.
Ogledale smo si Toy Story 3. Hm, prvega in drugega dela ne poznam, pa ju moram zvohati. Praviloma so nadaljevanja slabša, ne?