Foto drobižki (1)

Kot obljubljeno, še fotke k prejšnjim drobižkom.

Bučke so krasne. Res.


Tista roža je neke vrste palma, več še ne vem.


Ptički so zdaj že vsi, vendar jih ne ujamem ob dobri svetlobi, s flešem pa ne upam več. Hmmm, ne vem zakaj sem mislila, da mati sedi na jajcih. Očitno sedi potem tudi na mladičkih. No ja, saj ne bodo nikamor šli, jih že ujamem.

Drobižki (3)

Za mano je kar nekaj stvari, ki so polnile dneve zadnje čase.

Ena večjih se je končala že prejšnji teden. Izvedbeno zelo uspešno, rezultatsko za nekatere manj uspešno. Ni fino biti obliž za ranjen ego, res ne, sploh če nimaš nič s tem. :(

Otroci so našli goliča na tleh. Mravlje, ki so ga že našle so poskušali zvabiti stran tako, da so jim nastavili svoje bonbončke. Kljub vsem prizadevanjem, da bi mu pomagali, je živel le še nekaj ur. Žalostna, a lepa izkušnja za vse.

Fuzbal se za dlako ni izšel. Škoda, našim fantom bi privoščila še kakšno tekmo.

Šolskega leta je konec. Tozadevno sta se dva pogovora vtistila v spomin.
Starejši je, ko sem ga v šali vprašala nekaj dni pred koncem, če bo imel vse zaključeno pet, izjavil en "upam". Na moj začuden pogled je povedal, da je imel pri matematiki eno štirko pri eni kontrolki pa enkrat je družbo pisal štiri ker se je nekaj zmotil pa una govorna vaja, a veš, mami, je bila štiri, ker nisem vsega povedal. Hehe :)
Mlajšemu je pa učiteljica ob predaji spričevala rekla, da je zelo poživil razred. Ko sem ga malo pokibicala, ali je to v redu ali ne, je odgovoril, da ni čisto prepričan, ampak da se mu zdi, da je to kar kul. Eh, zmedenko mali...

Na vrtu je vsega polno. Pridelek raste, plevel tudi, uši odlično uspevajo, predvsem na fižolu. Očarale so me bučke. Čudoviti cvetovi so odprti zjutraj, čez dan se zaprejo v eno oranžno žalost. Pri eni roži sem opazila gromozanski razkorak med preprostostjo rastline in velikostjo in kompleksnostjo cveta. Moram poiskati, kaj je to za ena reč. Pofotkam pa ob priliki. Aja, pa kosi so se izvalili. Zanimivo je opazovati celoten proces.

Otrokinja je na počitnicah. Z babi, dedijem in sestrično. Menda uživajo. Mi pa tudi. Še fanta sta komentirala, da je zdaj, ko smo sami, tak mir. :) Midva sva šla celo v kino. Fanta sta pridno pogledala svoj film doma, pogasnila luči in šla spat. Pridna sta.

Iskanje ustreznega mobitela za podmladek je cela znanost.

Mavčna longeta za devetletnike ni najboljša reč. Že to, da je preživela devetnajst dni se mi zdi kar podvig. Zamenjali so jo s pravim mavcem. Ki je težji in spodaj srbi ("mami a maš ti kej za štrikat" je vprašal). Kaj naj rečem, sine - morda boš zdaj končno zastopil, da moje opozarjanje, da ne moreš na polno funkcionirat z gipsom, vsaj ne kot golman, ni bilo samo brezvezno teženje zoprne mame.

Zlomljen zob

Ker se mi je zlomil zob, sem vprašala mamo, če sem še v garanciji. Odgovorila mi je, da je garancija trajala do poroke. Do takrat je kril stroške proizvajalec, od takrat dalje jih krije uporabnik.

Drobižki (2)

Praznovanje je uspelo. Žur do konca. Na ognju do črnega opečen kruh je bil poslastica dneva. Domača torta boljša od kupljene. Do tukaj prima. Bera klopov: šest na družinski ravni. Bemti. :(

Starejši sine je dobil nagrado na likovnem natečaju. Starši, dete in učiteljica pokamo od ponosa.

Drobna presenečenja, ki rišejo nasmehe na obraze. Ne daj se, Vesna!

Karte za razstavo predmetov Elvisa Presleya so bile tako božjastno drage, da smo to spustili. Pa bi bil hec. Muzika pa včasih paše.


Nepovemkatera obletnica mature. Na krasnem koncu, v solidni zasedbi. Dobi svojo objavo, če v kratkem dobim en permišn (če ne bo pač brez).

Voda za slone je prav fletna knjiga. Kje se dobi dodaten čas v dnevu?

Paše mi, ker dežuje. Naj pošteno namoči vrt. Pa malo oplakne moj umazani avto. Jaz nimam časa (da o tem, da ima revež še vedno zimske čevlje, kar me je prešinilo enkrat prejšnji teden, sploh ne govorim).

Med fuzbalom lahko tudi spiš (pa si vseeno na tekočem, kaj se dogaja).

Vprašanje tega tedna: Kako prizemljiš nerazumne zahteve nadrejenih?

Novi sosedje (2. del)

Prva novososedska objava bi bila edina, če bi meni, firbčni babnici, uspelo pravočasno pridobiti dokazno gradivo.
Njega itak nisem slikala, kaj sem pa vedela, da bi prav prišlo.
Imam pa hiško, njo in podmladek.
V varnem zavetju gostih listov glicinije se skrivajo - Kosovi.


Sploh jih ne bi opazila, če se ne bi na stolu, ki je parkiran na balkončku, ob katerem se vzpenja glicinija, začela nabirati svinjarija. In to ne kakšen listek z drevesa ampak kar neke vejice, zemlja in podobno. Gnezda se sploh ne vidi, če ne umakneš nekaj vej. Sprva je bil zraven vpleten še kos polivinila, zdaj so ga očitno umaknili. Podmladka pa nisem uspela ujeti ob ustrezni svetlobi, ker je mati Kos vedno, ko sem pokukala v krošnjo, sedela v gnezdu. Danes mi je uspelo.
Vsekakor bom tele sosedove budno spremljala, pridno odganjala okoliške mačkone, da slučajno komu ne pade kaj na pamet in, seveda, vestno poročala o dogajanju.

Novi sosedje (1. del)

Najprej je v sosesko hodil on.
Potem se je začela pojavljati svinjarija povsod okrog.
Zgradili so si dom, precej iz naravnih materialov, pa vseeno tudi nekaj plastike.
Zdaj hodi tudi ona.
Podmladek je na poti.
Takrat bo gotovo galama in še več svinjarije.
Kaj še bo...
Bom poročala sproti.

Prvi gips

Pri treh otrocih je bil mlajši sine zadnji na urgenci. Šele pri devetih letih. Kar je manjši čudež glede na to, da ta otrok ni pri miru niti pol minute. Starejšemu so nekje pri štirih letih limali arkado, otrokinji so nekje pri slabih treh šivali čelo, tale ma pa gips.
Vozila sem se že proti domu, ko dobim vznemirjen klic starejšega, da naj pridem hitro domov, ker si je mlajši poškodoval komolec. Je hudo? Ne vem, ampak ga boli in ne more stegnit roke. Ups...
Šibam domov, komolec za dva, vse skupaj izgleda malo dislocirano. Hmmm...
Odbrzim po otrokinjo v vrtec, uspem zrihtati varstvo (kot nalašč vsi sosedovi odsotni). Prišla sta babi in dedi, dedi je odpeljal naju na urgenco, babi pa otrokinjo nazaj v vrtec, kjer so imeli tapoletno žurko. Kar bi sicer naredila jaz, če ne bi bilo nujnejših opravkov.
Urgenca. Huh... Težko jim kaj očitam, delajo non stop. Ampak vse skupaj je vseeno trajalo štiri ure. Sprejem. Vrsta, vsak posebej izpolnjuje tisti listek. Čakanje pred ordinacijo. Prednost imajo tisti z rešilcem (pa kaj je blo včeraj?) in otroci pod sedem let. V sezoni koles, igranja zunaj ipd popolnoma normalno, da jih je bila cela četica. Pregled pri zdravniku. Potem rentgen. Ponovni pregled pri zdravniku. Pa primerjalni rentgen zdrave roke (za kar sem bila hvaležna, ker če bi bilo neraj RES hudega, bi se videlo na prvi pogled, ne šele v primerjavi z zdravo roko, ne). Pa spet do zdravnika. In diagnoza. Potem še čakanje pred mavčarno. Končno pot domov. S taksijem. ;) Tam imajo k sreči avtomate s pijačo in sendviči, ker si v štirih urah tudi pošteno lačen in žejen, ne samo naveličan vsega.
Danes sem šla v šolo. Ne ker je otrok padel. To se zgodi. In ne ker so slabo ocenili poškodbo. Niso dohtarji. Edino, kar jim očitam je to, da so otroka z vidno poškodbo in kar hudimi bolečinami poslali domov. Samega oziroma v spremstvu leto starejšega brata. Z navodilom, naj ga starši peljejo na urgenco. Mislim, WTF? K sreči je tavelik otrok trezno in razumno bitje, da je pustil bratovo torbo v šoli, stekel naprej domov in me poklical, naj čimprej pridem. O vseh kajpačejih rajši ne razmišljam.
V šoli sem govorila z razredničarko in ravnateljico. Ravnateljico je presenetilo, ker menda običajno kličejo "za vsako figo". Kaj pa vem, v primerih poškodb je verjetno bolje poklicati prezgodaj kot prepozno. Bodo uredili kot je prav, sem prepričana.
Konec dober, vse dobro. Dete ma gips, danes ima domače crkljanje, jutri gre v šolo. Tisti z gipsi so ponavadi kar frajerji. Bogi revež, že tako ga vse punce obletavajo... Kaj ga čaka v naslednjih štirih tednih še ne ve. Vreme ni ravno prijazno za gips.