Krtkanje

Hiška Šiška ima nekaj vrta. Odkar pomnim, je na njem nekaj malega trave, sredi katere je ogromna češnja, poleg trave cvetlična greda, ob vsem skupaj potka, na drugi strani potke ogromen del, ki je bil nekoč do zadnjega centimetra zasajen z različno zelenjavo. In, seveda, z obveznimi "fižolovimi preklami" ob sosedovi meji, da "se je manj videlo k nam", nekaj pohodnih plošč pri stopnicah v hišo in še ena manjša cvetlična greda.
Že moja mama je naredila ogromno revolucijo, ko je del vrta, ki je bil včasih namenjen zelenjavi, "žrtvovala" in gor postavila peskovnik za vnuke in hiško za otroke.
Mi bomo šli korak dlje in bomo vrt popolnoma predrugačili. Nekaj že letos, glavnino pa kasneje. Za letos je bilo hudih projektov dovolj. Nekoč bo trave več, zelenjave za vzorec, zelišča vseh vrst, rože, ki so všeč nam, nova češnja, maline namesto fižolovih prekel...
Zaenkrat sta na vrsti dva projekta. Najpomembnejša je terasa, da bomo kavico pili v malo prijetnejšem, lesenem, s cvetličnimi koriti obdanem prostorčku. To bo projekt, ki se ga bo lotil DH. With a little help from our friends. ;) En del cvetlične grede bomo pa tudi kmalu pripravili, da bo tam našlo prostor stojalo za perilo. Zdaj so bile čez cel vrt napeljane vrvi, pa mi to ni ravno najbolj všeč. Na stojalo gre več perila, pa še ne opleta po celem vrtu.
Včeraj sva, medtem ko je bolna otrokinja popoldne počivala in sta se fanta preganjala za žogo s sosedovimi mulčki, malo krtkala. Rila po zemlji. Prvotna trema, saj so oživeli vsi spomini, zakaj ne maram ukvarjanja z vrtom, se je umaknila in na koncu sicer kratkega krtkanja sem se počutila prav imenitno.
Nekaj stvari sva populila (tudi če so bili vmes spet kakšni zajčki, kot sem ekrat pred leti na grozo stare mame že naredila - pa kaj), nekaj prestavila, nekaj obrezala, nekaj pometala ven. Nimam pojma, ali sva naredila po reglcih, ali sva vmes zagrešila kakšen vrtičkarski smrtni greh - bo, kar bo. Ker letos razen zgoraj omenjenih stvari bistvenih sprememb ne bomo delali, bo treba čez čas prekopati zemljo in jo pripraviti na zasaditev. Že kujem načrte, s čim se bomo poigrali. Zdaj me kakšno deževno popoldne čaka iskanje informacij o tem, kako se ukvarjati s stvarmi, ki jih želimo imeti na vrtu. Bomo rabili sadike? Semena? Je lega primerna?
Kakor sem imela kot otrok odpor do vrta, ker je bila to vedno neka huda obveznost, ki je marsikdaj prekrižala zame pomembnejše in/ali prijetnejše reči, se zdaj vsega skupaj na nek način prav veselim. Kakšen plevel kje vmes me ne moti, nekatere stvari imamo radi in bodo našle prostor pri nas, pa še štirinožnega odjemalca za vse sorte imamo pri hiši. Če bo zraslo, bomo pojedli, če ne bo zraslo, ne bo nobena drama.
Včeraj sem prav z veseljem opazovala, kako se kup reči prebuja kar samih od sebe. Popki na drevju, magnolija že kaže barvo svojih cvetov, narcise in tulipani že kukajo ven. Še malo, pa bodo oživele barve. Nekatere komaj čakam, nekatere me bodo presenetile, ker ne vem točno, kako je bilo. Vsekakor se začenja prva vrtičkarska sezona v Hiški Šiški, ki bo prinesla odgovore na veliko vprašanj, natančnejše načrte za prihodnje leto, nekaj krme za Zajca in, upam, tudi nekaj veselja za vse skupaj.
Spodnja magnolija je sposojena, ko bo naša v polnem cvetu, bo dobila nekaj prostora tudi tukaj.

Prišla je pomlad...

Ne le košček, še vse kaj več se skriva v tisti kuverti, ki me je danes čakala na pošti.
V veliki kuverti sem našla predpasnik in čestitko. Oboje veselo pomladno. Čestitka je lična, vesela, z rožicami, pisana, da jo je veselje pogledati. Besede so prijazne in tople. Med drugim piše, naj me predpasnik spremlja pri nastajanju dišečih dobrot. O, ja, to rada počnem. Ampak tale predpasnik je tako fleten, da nisem prepričana, da bo kdaj videl kuhinjo prav od blizu v času delovnega navala. Takrat se jaz namreč popackam, pošpricam, polijem... Ne vem če ni oblačil manj škoda. Se jih le da kupiti, tale predpasnik je pa edinstven. Zaenkrat sem še tako navdušena, da ga samo gledam, božam marjetke iz filca (se mi zdi), prišite samo z rumenim gumbkom (fimo?), da navihano frlijo cvetni lističi, skrbno našit pecelj in listke...
Ampak to še ni vse! Na "zadnji" strani se ne skriva samo rob ampak - druga stran. Bela, sveža, z velikim zelenim žepom z rumenim srčkom. Dva v enem! Detajli? Celoten predpasnik je zašit s sončno rumenim sukancem.


Pika na i? Ena taka marjetica, kot so bile vse, ki so sodelovale pri žrebanju, je bila nalepljena na kuverti. Ko sem kontaktirala Majo v zvezi z naslovom mi je bilo kar nerodno, da bi kakšno nažicala. Se mi dobro zdi, da jo kljub temu kar imam. Prav fletna je. Preprosta, vesela, sončna. Sem prepričana, da taka, kot Maja. Maja, izdelovalka predpasnikov, da ne bo pomote. ;)
Maja, še enkrat iskrena hvala! Naredila si mi veliko veselja.
Zadnje čase spoznavam, kako take doma izdelane stvari izžarevajo nekaj čisto posebnega. Prav začutiti se da ves trud, pozornost, veselje, ki so vdelani v posamezen izdelek. Upam, da bo tudi kakšen od mojih izdelkov žarel na tako poseben način.

Zeleni vikend

Ta vikend je bil nekaj posebnega. Načrtovan že pred časom, izveden nekoliko drugače kot je bilo sprva mišljeno, ampak se je izkazal kot ne le nekaj luštnega ampak tudi kot nekaj zelo koristnega. Smučarski odklop s puncami. Najbrž ni potrebnih kakšnih posebnih podnapisov, ne? 48 ur uživanja, smeh in debate, heci, ki bodo ostali še za dolgo, scrabble in bandidos (oboje v množini)...
Smučanje si zasluži malce več komentarja. Občasno sem smučala BC (before children), sledilo je debelih deset let premora, ena smučarska sobota lani in tale vikend. Zdaj so otroci zrasli, Hiška Šiška je tudi zrasla do zadovoljive mere, zdaj definitivno pride na vrsto smučarija. Tudi če bo oprema samo sposojena (kar se je pri meni ta vikend izkazalo kot prav imenitna reč), samo da gremo. Saj ko sem doma niti ne pogrešam takoooo zelo tega občutka. Ko pa tam stojim na vrhu zasneženega hriba in gledam v dolino, še posebej pa takrat, ko odvijugam navzdol, mi pa nemalokrat po glavi švigne misel "pa kako sem bila lahko tako dolgo brez tega"? Tisti neponovljiv občutek svobode, ko ni ničesar, samo ti, smuči, sneg in veter v laseh. Občutek, ko ni nikjer nikogar, ko si samo ti in vse je čisto prav in čisto tako, kot mora biti.
Zakaj zeleni vikend? Med kofetkanjem, ki smo si ga sveže stuširane privoščile po prvi rundi, sta me v razmaku nekaj minut našla dva SMSa - "ej, a ti veš, da si dobila predpasnik?" Uau, noro! Majin predpasnik? Tisti lepi zeleni predpasnik z marjeticami bo moj? Kar nisem mogla verjeti. Takrat se je nasmeh samo še malo bolj razširil, mimo je pa priletela misel, da je ta vikend res v znamenju zelene barve. Najprej jakne, potem predpasnik... Danes sem seveda novico prebrala še v živo pri Maji, se ji javila na blogu in ji poslala naslov.
Jakne? Jah, našle smo se tri in imele smo - zelene jakne. Tako popolnoma enako zelene, da sem po pomoti enkrat tudi zašla v jakno, ki ni bila moja - kar se je izkazalo takrat, ko sem iz žepa potegnila napačno mazilo za ustnice. :)
Mobitel ni ravno idealen za slikanje (danes sem zelo dobre volje in ne bom niti napisala, da je zanič), prav tako svetloba ni bila najbolj prizanesljiva, za občutek pa bo.
Če na podlago iz zelenih jaken, ki je služila marsikateremu smehcu ta vikend damo čudovit zelen predpasnik, ki mi je očitno namenjen, vikend v naravi (kljub temu, da na smučiščih kljub visokim temperaturam ni bilo drugega kot sneg) in dejstvo, da je danes prvi pomladni dan, tej objavi ne morem dati naslov drugače, kot - zeleni vikend.
Vikend, ki je napolnil baterije nazaj na normalno raven, kar je bilo po prekurjenosti zadnjih mesecev hudo potrebno. Hehe, saj vemo, kakšne so Ikeine baterije za polnjenje, ne? Zelene vendar :D

Predobro kosilo

Današnje kosilo je bilo predobro. Mmmm, juhca, golaž s kruhovim cmokom in solata, čez pa ena božanska čokoladna tortica s precejšnjo količino orehov. Rezultat? Komaj držim oči narazen. Vedno, ko sem v stanju, ko se oči kar same zapirajo, se spomnim na tole risanko.
Kako razumem ubogega Toma...

Darilo za babi

No, za mojo mami. Ampak ko si enkrat babi, si babi. Tudi za hči. Če si petkrat babi in samo dvakrat mami pa sploh.
Moja mami je zdaj malo bolj "okrogla". Se zgodi tudi v boljših družinah. Bo že drugo leto spet malo bolj špičasta, letos je pa pač tko.
Pred kratkim sta se selila in še vedno počasi spravljata skupaj nekatere kose pohištva. Ravno v teh dneh sta nekaj kosov naročila "družinskemu mizarju". Ker ga poznava tudi midva z bratom smo ga poklicali, se pomenili in sklenili, da omaro za kopalnico dobi mami od naju. Ker ima mizar deadline šele čez nekaj časa si je bilo treba izmisliti nekaj drugega.
In bo dobila - omaro za v kopalnico. Glede na to, da ključne ustvarjalne škatle ne najdem, da sem se naletala gor in dol po stopnicah, da sem zbrala skupaj vsaj najosnovnejše, je rezultat kar soliden. Iz stare škatle, nekaj valovitega kartona, traku, steklenih okrasnih kamenčkov in bleščic je nastala - omara.



Dekorirana malo po svoje, ker je bilo potrebno prikriti reklamne napise, tako da morda ni ravno najbolj omarasta, je pa zato notranjost toliko bolj zgovorna. Še dobro, da občasno kupimo kakšen izdelek v potovalnem pakiranju ;)).



Še enkrat - vse najboljše, mami!

Zajc

Otroci so že pred časom začeli "navijat" za domačo žival. Kužka, muco... Sklenili smo dogovor, da lahko, vendar po selitvi, ko bo prostor in nekaj manjšega, bolj obvladljivega, v kletki - smo le bolj malo doma. Eno od teh debat je nekoč slišala soseda. Ravno v tistem času nekje je njen vnuk iskal novega lastnika za svojega zajčka. Bojni posvet z družinco: bi meli zajčka? Bi, seveda. (Kot da je bil kdo v dvomih ;))
Preselili smo se, ustalili tudi in prišel je čas za - zajca.
Točneje: kunca. Točneje: pritlikavega ovnača. Btw, če koga zanima - pritlikavost je tukaj samo v imenu. Tale naš dve leti star zajc je kar konkretna živalca. Taka fletna firbčna mehka kosmata. Po nekaj urah je bil že popolnoma "naš". Zabavamo se, ko skaklja okrog, hudujemo se, ker ga neizmerno privlačijo kabli, ugotavljamo, kaj rad je, kje se rad skriva, kako mu paše, da ga crkljamo...
Dali smo mu prostor v dnevni sobi, kasneje ga bomo morda preselili v prostor zraven, kjer pa ta hip še ni prostora za tako veliko reč kot je njegova kletka. Tam z nekaj sreče najdem malo prostorčka za posodico za hrano...
Hecno ga je opazovati, kako si s smrčkom porine korenček do stene kletke, da ga lažje zagrabi in gloda. Zabavno ga je opazovati, ko se zadenjsko spravi na svoj WC, k sebi potegne posodico s hrano in gloda. Tale zajc nas bo še nasmejal.
Ja, zajc sem napisala. Vem, da je kunec. Pa svoje ime ima, Puki ali Pukson je, ampak meni gre zajc še najbolj z jezika. Puki, po domače Zajc. Meni je prav. Če njemu ni, naj pa pove. ;)
Še slikca:

Fimo

Obljuba dela dolg. Obljubila sem poročilo z delavnice, našla sem tudi fotoaparat, časa sicer primanjkuje, ampak - ni več izgovora... Tadaaaaaammmm - moja prva "ustvarjalna" objava.
Hiška Šiška ima poleg dovolj prostora za pet majchinih in zajca (o tem malo kasneje) tudi eno čisto posebno sobico za - ustvarjanje. Tam bo našlo prostor kup stvari, ki so do sedaj zaradi prostorske stiske morale na čakanje, nekatere celo, o groza, od hiše. Šivalni stroj, voščilnice, vse možno za rezanje, lepljenje in barvanje vsega, kar si srce poželi in seveda tudi vse potrebno za - fimo. Fimo mi je "pomigala" ob eni priložnosti konec lanskega leta, pa bom o tem kdaj drugič, ko sama izdelam prvi tak izdelek, kot mi je takrat padel v oči.
Zadnjo januarsko soboto sem se v snežnem metežu odpravila k Majdi na delavnico. Zbrale smo se same punce. Glede na to, da sem takrat tam prvič držala fimo maso v rokah, sem z videnim in izdelanim zadovoljna. Osvojila sem nekaj osnovnih tehnik, nekatere stvari uspela izdelati kar sproti, ko je Majda kazala, kako je treba. Rezultat? Tukaj:



Kaj bom iz tega izdelala še ne vem. Del bo gotovo dobila otrokinja, ki je itak nora na roza. Jaz in roza se še bolj od daleč ogledujeva, ampak to je spet druga zgodba.
Seveda sem domov prinesla tudi neporabljene ostanke - nekaj še v originalnem celofanu, nekaj pa v obliki raznih klobasic ali odrezkov ipd. Še dobro, da zdaj vem, kako porabiti vse skupaj. ;)
Fimo bo definitivno na prvem mestu, ko pripravim mizo. Čeprav nekaj reči, ki jih imam v načrtu zašiti, bolj nujno potrebujemo. Hja, Hiška Šiška potrebuje šivanje, majcha potrebuje fimo. Torej bo fimo. ;)
Ideje se kar utrinjajo, druga za drugo, iz vsake, ki jo srečam na kakšnem blogu, v knjigi ali reviji razvijam nove, svoje, kombiniram ideje... Uf, komaj čakam. Našla sem nekaj hudih reči na internetu (hvala, gugl!) ter sem ponosna lastnica dveh knjig, ki sem ju naročila na TheBookDepository (ki je, btw, megasuperfina reč, ker so cene dobre, poštnine pa ni).
Družinca me je prijazno založila z nekaj osnovnimi rečmi za ustvarjanje s fimo maso. Edino tisto napravico za delanje rezancev bom še morala nabaviti novo, svojo. DH namreč dela rezance sam in je ne da, mešati fimo in testo pa ne gre... Brez je pa težko. Ta reč le prihrani precej časa in omogoča res lepo in enakomerno razvaljane plahtice.
Fimo masa, majcha prihaja na prvi tir!