Firence

Firence so mi bile še dolžne, saj sem jih dvajset let nazaj, takrat v dvoje, po potikanju po vseh tistih malih toskanskih vasicah doživela kot umazane, hrupne, nagužvane in predrage, posledično je bila slaba volja hitro zraven in so pustile slab vtis.

Tokrat je bila priložnost drugačna, zasedba tudi - v troje, vtis pa tudi nekaj drugega. Nobene stvari nisem pogledala vnaprej, nič ni bilo na seznamu želja.
Pokazale so se v luči, ki je upravičila njihov sloves, obe načrtovani turi sta se izkazali kot zadetek v polno - Ufizzi itak ne more razočarati, Inferno tour v Palazzo Vecchio pa je tudi izpolnil pričakovanja, saj smo vsi trije prebrali knjigo in potem neznansko uživali v kotičkih, ki niso izmišljeni ampak zares obstajajo. Katedrala, Ponte Vecchio, Palazzo Pitti z vrtom, Santa Croce, Museo Galileo je bilo še v načrtu in vse smo speljali, skupaj z obveznim brezciljnim potikanjem, pico na kose, večerjo ob Arnu, kupi sladoleda in vedno odličnimi italijanskimi kapučinčki. Tik pred tem še Pisa, Lucca in hiter skok v Tirensko morje, nazaj grede mini postanek v San Gimignanu in Sieni. Kratko, ampak sladko.

Fotke niso moje. Izbrala sem pa nekaj manj tipičnih. Klasiko itak vsi poznamo.

Pisa - Piazza dei miracoli - od zgoraj. Obisk stolpa je svojevrstno doživetje. 

Detajl stropa na stopnišču  v Palazzo Vecchio - če smo bili med fuzbalom, naj se pa še angelčki žogajo.

"Ura". Na najboljši možni lokaciji - pred Museo Galileo

Lady Liberty - beta verzija. Basilica di Santa Croce

Giardino Boboli ima prav posebne "prebivalce"...

San Gimignano - detajl

Siena. V pripravah na Palio. Ni bilo časa počakat, pridemo pa še. Mora bit cel žur, celo mesto diha s tem.

Sladka kot med

Tole sem enkrat ujela na radiu in me je toliko premaknila, da sem šla guglat.



Sem en čas razmišljala, če si nekdo res misli, da ženska doma kar veni in se odločila, da je to pač najbrž umetniška interpretacija. Nobena, ki je boljša od drugih deset, si tega namreč ne bi dovolila...
Komad mi je pa všeč. Dovolj, da najde mesto tukaj.

Valeta

Sine odrašča.

Pomlad

Letošnja pomlad je prinesla marsikaj. Nekaj malega zoprnij bo utonilo v pozabo, nekaj finih utrinkov pa shranim tukaj. Kljub temu, da ne pišem več toliko, kot nekdaj, me ob iskanju kakšnih starih zapisov kakšni pretekli ujeti trenutki spravijo v dobro voljo. Življenje pač prinese toliko drugega, da doma računalnik komaj kdaj prižgem, na telefonu, čeprav je lep in nov in pameten, pa vseeno nekako ni fajn pisat.

Delavnica z Julie Picarello. Krasna je!

Tekaški uspeh po dolgih letih. Pretečenih 5km brez pavze. Hvala, gleženj!

Nov portret. By Otrokinja.

Novi čevlji. Narejeni pri http://www.polo-obutev.si/
Dizjan je pa moj. Mam čevlje z zlatimi rožicami :)

Cvetje v polnem razmahu

Odkrita odlična kombinacija dveh svetov

Nova sezona. Kuuuul

Prva letošnja

Predprvomajska Belgija. Piknik v Bruslju

Antwerpen

Dinant

In Waterloo. In Brugge. Samo nimam pametnih fotk. Smo se pa Brugge-a že v filmu nagledali.

Moje punce

Nekoč so mi bili fantje ljubša družba. Nekako se nisem našla v opravljanju, pogovorih o brezveznarijah kot so cunjice in ličila, govorjenju med vrsticami, kot so to počele punce mojega takratnega življenja. Zadnja leta se to obrača. Še vedno imam prijatelje, še vedno se dobro počutim v moški družbi, še vedno se zasvetijo učki, ko gre kakšen fejst mimo, to je pač dejstvo.
Čedalje bližje so mi pa punce. Že en čas precej razmišljam o njih, tale zapis je najbrž rezultat misli, ki so se mi zadnje čase podile po glavi.
V žlahti imam prav fine, z Otrokinjo na čelu, pa mami, babi, svakinje, sestrične, tete... Jaz se še nad taščo nikdar nisem pritoževala.
Ostale so okrog, povsod jih je veliko. Službene so tiste, s katerimi preživim večino dneva. Tudi zaradi njih ne jamram "ah, jutri pa spet služba". Vsak dan grem rada tja. Krasne so, res.
Ustvarjalk se je zadnja leta nabralo kar nekaj. Fimo druženja so krasna. Sejmarjenje je luštno. Čveki so super.
Moje "šolske" punce so poglavje zase. Ne vidimo se zelo pogosto, je pa takrat toliko bolj intenzivno. Me učijo in spreminjajo, jaz pa njih. Paše.
Moje "potovalne" punce so z mano enkrat letno, je pa takrat intenzivno, zabavno, polno klepeta in smeha, da so baterije polne še dolgo.
Potem so pa "moje" moje punce. Tiste posebne. S katerimi si delim veselje, dosežke, skrbi, razočaranja, materinske težave, babje zadrege, presenečenja, skrivnosti, žure, kofetke, pijače vseh vrst in jakosti, recepte, flance, coprnije, mega in mega bajte stipkanih klepetov, mnoge zaupne pogovore, brce v rit, objeme, kup smeha, kakšno solzo, čokoladne tortice, rojstnodnevna druženja...
Spoznavam, da punce res ustvarjamo neko posebno energijo. Lahko tudi negativno, ampak takrat jaz nisem dolgo zraven. Je pozitivno preveč mikavno in koristno, da bi se splačalo ukvarjati s čim drugim. Neverjetne stvari lahko nastanejo, ko se zbere šopek praktično neznank z vseh vetrov, s skupno točko, ki je tako neskončno fajn in pozitivna, da energija potem, kljub deževju, kar traja in traja.
Punce moje, rada vas imam. Vse, tiste, ki vas vidim pogosto, tiste, ki vas vidim premalokrat, tiste, ki vas poznam samo virtualno, pa ste mi blizu. In hvaležna sem, da vas imam. Vse skupaj in vsako posebej.

Iskala sem kakšno fajn slikco za zraven. Spodobi se, da objavim link.
Zanimivo, v kakšni objavi se nahaja. :)

Sem mislila, da gre december hitro...

Koledar pravi, da je imel običajnih 31 dni, ampak so se zlivali en v drugega in kar naenkrat ga je bilo konec. Običajen nabor zaključnih prireditev, srečanj vseh vrst, poleg tega pa še veliko ustvarjanja, saj sem bila trikrat na sejmu, nekaj malega druženja, prazniki... 2013 je bilo v celoti pestro. Nova služba, pomembna selitev, fajn dopust, kup izobraževanj, nova čudovita poznanstva... Resno sem računala, da se proti koncu leta umirim, naredim red po hiši in po glavi, da zaštartam v tole 14ko spočita, sveža, z jasnimi mislimi in cilji. No, to pride očitno na vrsto letos, če bo sreča, lani namreč ni šlo. Iz decembra smo se nekako prikotalili v januar. Še tisti dnevi, ki sem jih med prazniki, računajoč na zatišje in zato pospravljanje "grehov" jesenskega bezljanja, preživela v službi, so imeli tak tempo, da sem po dveh dneh tako težko čakala vikend, kot že dolgo ne. Pa do konca meseca ne bo nič boljše. Očitno so časi dooolgih in praznih januarjev mimo. Pa vseeno se je ob vsej naglici izoblikovalo kar nekaj konkretnih načrtov za letos. Novo poslovno sodelovanje. Drug avto pred hišo. Poleg dnevnega kolesarjenja pride letos na vrsto spet tek - prva tekaška zadeva je "za ovinkom", bo treba resno stopit v superge, pa prav kmalu. Nekaj finih potovanj oziroma počitnic se obeta. V načrtu imam nekaj ustvarjalnih izobraževanj in delavnic, sejmov in ustvarjalnega druženja. Pa realizacijo novih ustvarjenih izdelkov, ki se nabirajo med idejami. En vrtnarski eksperiment. Več kuhanja. Več bloga. Druženje z meni ljubimi. Predvsem pa še več nasmehov, ki so se lani končno spet pogosteje risali na obrazu. Tale me gleda izza monitorja vsak dan - pa je tako fina, da naj bo za popotnico prvemu zapisu letos.

Osveščanje

Da bomo vedeli, kakšne "pošasti" se skrivajo po naših rokah nam je Otrokinja narisala opozorilne slikice. Pri vsakem umivalniku je ena prilepljena. Zihr je zihr. :)