Valeta

Sine odrašča.

Pomlad

Letošnja pomlad je prinesla marsikaj. Nekaj malega zoprnij bo utonilo v pozabo, nekaj finih utrinkov pa shranim tukaj. Kljub temu, da ne pišem več toliko, kot nekdaj, me ob iskanju kakšnih starih zapisov kakšni pretekli ujeti trenutki spravijo v dobro voljo. Življenje pač prinese toliko drugega, da doma računalnik komaj kdaj prižgem, na telefonu, čeprav je lep in nov in pameten, pa vseeno nekako ni fajn pisat.

Delavnica z Julie Picarello. Krasna je!

Tekaški uspeh po dolgih letih. Pretečenih 5km brez pavze. Hvala, gleženj!

Nov portret. By Otrokinja.

Novi čevlji. Narejeni pri http://www.polo-obutev.si/
Dizjan je pa moj. Mam čevlje z zlatimi rožicami :)

Cvetje v polnem razmahu

Odkrita odlična kombinacija dveh svetov

Nova sezona. Kuuuul

Prva letošnja

Predprvomajska Belgija. Piknik v Bruslju

Antwerpen

Dinant

In Waterloo. In Brugge. Samo nimam pametnih fotk. Smo se pa Brugge-a že v filmu nagledali.

Moje punce

Nekoč so mi bili fantje ljubša družba. Nekako se nisem našla v opravljanju, pogovorih o brezveznarijah kot so cunjice in ličila, govorjenju med vrsticami, kot so to počele punce mojega takratnega življenja. Zadnja leta se to obrača. Še vedno imam prijatelje, še vedno se dobro počutim v moški družbi, še vedno se zasvetijo učki, ko gre kakšen fejst mimo, to je pač dejstvo.
Čedalje bližje so mi pa punce. Že en čas precej razmišljam o njih, tale zapis je najbrž rezultat misli, ki so se mi zadnje čase podile po glavi.
V žlahti imam prav fine, z Otrokinjo na čelu, pa mami, babi, svakinje, sestrične, tete... Jaz se še nad taščo nikdar nisem pritoževala.
Ostale so okrog, povsod jih je veliko. Službene so tiste, s katerimi preživim večino dneva. Tudi zaradi njih ne jamram "ah, jutri pa spet služba". Vsak dan grem rada tja. Krasne so, res.
Ustvarjalk se je zadnja leta nabralo kar nekaj. Fimo druženja so krasna. Sejmarjenje je luštno. Čveki so super.
Moje "šolske" punce so poglavje zase. Ne vidimo se zelo pogosto, je pa takrat toliko bolj intenzivno. Me učijo in spreminjajo, jaz pa njih. Paše.
Moje "potovalne" punce so z mano enkrat letno, je pa takrat intenzivno, zabavno, polno klepeta in smeha, da so baterije polne še dolgo.
Potem so pa "moje" moje punce. Tiste posebne. S katerimi si delim veselje, dosežke, skrbi, razočaranja, materinske težave, babje zadrege, presenečenja, skrivnosti, žure, kofetke, pijače vseh vrst in jakosti, recepte, flance, coprnije, mega in mega bajte stipkanih klepetov, mnoge zaupne pogovore, brce v rit, objeme, kup smeha, kakšno solzo, čokoladne tortice, rojstnodnevna druženja...
Spoznavam, da punce res ustvarjamo neko posebno energijo. Lahko tudi negativno, ampak takrat jaz nisem dolgo zraven. Je pozitivno preveč mikavno in koristno, da bi se splačalo ukvarjati s čim drugim. Neverjetne stvari lahko nastanejo, ko se zbere šopek praktično neznank z vseh vetrov, s skupno točko, ki je tako neskončno fajn in pozitivna, da energija potem, kljub deževju, kar traja in traja.
Punce moje, rada vas imam. Vse, tiste, ki vas vidim pogosto, tiste, ki vas vidim premalokrat, tiste, ki vas poznam samo virtualno, pa ste mi blizu. In hvaležna sem, da vas imam. Vse skupaj in vsako posebej.

Iskala sem kakšno fajn slikco za zraven. Spodobi se, da objavim link.
Zanimivo, v kakšni objavi se nahaja. :)

Sem mislila, da gre december hitro...

Koledar pravi, da je imel običajnih 31 dni, ampak so se zlivali en v drugega in kar naenkrat ga je bilo konec. Običajen nabor zaključnih prireditev, srečanj vseh vrst, poleg tega pa še veliko ustvarjanja, saj sem bila trikrat na sejmu, nekaj malega druženja, prazniki... 2013 je bilo v celoti pestro. Nova služba, pomembna selitev, fajn dopust, kup izobraževanj, nova čudovita poznanstva... Resno sem računala, da se proti koncu leta umirim, naredim red po hiši in po glavi, da zaštartam v tole 14ko spočita, sveža, z jasnimi mislimi in cilji. No, to pride očitno na vrsto letos, če bo sreča, lani namreč ni šlo. Iz decembra smo se nekako prikotalili v januar. Še tisti dnevi, ki sem jih med prazniki, računajoč na zatišje in zato pospravljanje "grehov" jesenskega bezljanja, preživela v službi, so imeli tak tempo, da sem po dveh dneh tako težko čakala vikend, kot že dolgo ne. Pa do konca meseca ne bo nič boljše. Očitno so časi dooolgih in praznih januarjev mimo. Pa vseeno se je ob vsej naglici izoblikovalo kar nekaj konkretnih načrtov za letos. Novo poslovno sodelovanje. Drug avto pred hišo. Poleg dnevnega kolesarjenja pride letos na vrsto spet tek - prva tekaška zadeva je "za ovinkom", bo treba resno stopit v superge, pa prav kmalu. Nekaj finih potovanj oziroma počitnic se obeta. V načrtu imam nekaj ustvarjalnih izobraževanj in delavnic, sejmov in ustvarjalnega druženja. Pa realizacijo novih ustvarjenih izdelkov, ki se nabirajo med idejami. En vrtnarski eksperiment. Več kuhanja. Več bloga. Druženje z meni ljubimi. Predvsem pa še več nasmehov, ki so se lani končno spet pogosteje risali na obrazu. Tale me gleda izza monitorja vsak dan - pa je tako fina, da naj bo za popotnico prvemu zapisu letos.

Osveščanje

Da bomo vedeli, kakšne "pošasti" se skrivajo po naših rokah nam je Otrokinja narisala opozorilne slikice. Pri vsakem umivalniku je ena prilepljena. Zihr je zihr. :)

Bine

Bine je kuža, ki sem ga z denarjem, ki ga je pravnukinji namenila moja stara mama, kupila Otrokinji pred debelimi sedmimi leti v Leclercu. Kuža je, kljub obilici pliškotov, pridobil častno mesto "glavne ninice". Ko se je to zgodilo sem šla seveda iskat novega, vendar žal brez uspeha. Pri fantih smo imeli "backup" najljubše spalne igračke, pri Otrokinji žal ne. Bine je neznansko fletkan kuža, s plahutajočimi ušeski, prijaznim nasmehom, črtasto majčko in hlačami na naramnice v topli rumeni barvi. "Napaka" se je pojavila kaj kmalu - kjer je plišast je cel, majčka se je pa kot vsak triko kar hitro začela trgati. Čez čas niti šivanje ni več pomagalo, Bine je še kar v uporabi vendar samo doma.

Bine

Pred kakšnima dvema tednoma je Otrokinja pisala pismo za Božička. Ljubko pisemce, nekaj iz trgovinskih letakov nalepljenih želja, preostanek A3 lista pa je zasedal Bine. Obris taprave igračke in narisani detajli.
"Veš, mami, Bine je od vseh igračk najbolj mehek*. In jaz pri babici ali pri kakšni prijateljici takoooo težko zaspim, ker ga ne smem imeti s sabo".

Pismo Božičku.  Letos ni bila zelo pridna (saj veš, mami, kaj je bilo v prvem razredu, ne?).
Najlebša hvala pa gre tudi med neprecenljivo

S spominom na nekajletno neuspešno iskanje le omenim, da ga bo morda tudi Božiček težko našel, ker ga nikjer več ne prodajajo. Ona je seveda takoj pripomnila, da ga prav gotovo Božičkovi palčki lahko sešijejo, jaz pa sem si ob tem prislužila sinov "ha, kaj boš pa zdaj" pogled.
Kaj bom pa zdaj? Ne vem po kakšni sreči sem s pomočjo etikete na Binetu, gugla in nekaj sreče našla - Bineta. Zdaj tudi vem, da se pes po francosko reče chien. Ebay je pa itak moj najboljši prijatelj že kar lep čas. In tam je nekdo prodajal - novega Bineta. Danes ga je že poštar prinesel. V kratkem grem v lov za kakšno fensi darilno škatlo, saj je to darilo, ki si zasluži več kot navadno darilno vrečko.


* Meni se vseeno zdi, da se najde kaj ustrezno mehkega v tistega pol kubika pliškotov, ki so pri hiši ampak sem rajši kar tiho ;)

Delavnica z Bettino Welker

Danes sem bila na delavnici. Pravzaprav na delu delavnic, ki so bile organizirane ta vikend. Delavnico je v organizaciji društva ustvarjalcev Poligilda vodila Bettina Welker. Vsak, ki dela s polimerno glino, ve zanjo. Spoznala sem jo že v Pragi in se še bolj veselila ponovnega srečanja z njo. Odločila sem se za pol vikenda, ker so punce v prvem delu izdelovale zapestnice, ki pa niso ravno moj stil - če vnaprej vem, da takega nakita ne bom nosila in če je zelo verjetno, da tega ne bom nikdar več ponovila je nesmiselno nekomu zasesti mesto. Danes sem pa bila in sem zadovoljna. Naučila sem se izdelovati kot dih lahke meduzice ter "sorbetke", strašno zanimive ogrlice. Domov sem prišla tako polna vtisov in še vedno s srbečimi prsti, da sem večer preživela kar za ustvarjalno mizo. Ostanki meduzic se že pečejo. Prav tako en "sorbetek", v prav nič sorbetkastih barvah vendar pa, upam, z ustreznim učinkom za tisto, ki ji je namenjen. Ker so bile delavnice organizirane v Rayherju sem se seveda založila še z barvami Fimo mase, ki sem jih pogrešala v svoji škatli. Teden bo še zelo pisano ustvarjalen!

Moj "sorbetek"

"Meduzice"